Jedro

Vsako dolžnikovo plačilo ne pomeni samodejne pripoznave dolga. Gre za konkludentno ravnanje, pri katerem je pravo voljo treba ugotoviti. Pripoznava (tudi konkludentna) mora biti jasna in določna, tako da mora biti delno plačilo plačilo na račun, da bi ga bilo mogoče šteti kot pripoznavo dolga.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (1. točka) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne prvemu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 1641/2008 z dne 4. 2. 2008 v veljavi v 1. točki izreka za glavnico 1.644,67 EUR in za zakonske zamudne obresti, kot so razvidne iz izreka 1. točke izpodbijane sodbe. V presežku (za glavnico 2.804,57 EUR in za del obresti) je ta sklep razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka).

Zoper to sodbo se pritožuje toženec, ki uveljavlja vse razloge, navedene v 1., 2. in 3. tč. 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (UL RS št. 26/99 s kasnejšimi spremembami; ZPP). Predlaga razveljavitev sodbe. Ponavlja svoje trditve, da je dolg v celoti že poravnal, in sicer večinoma na roke M. Ž., ki pa je umrl in ga sodišče zato ni moglo zaslišati, ta pa bi povedal tudi, kako je imela tožnica urejeno poslovanje. Zaradi časovne oddaljenosti je razumljivo, da dokazov o plačilu ne hrani več. Ugovarjal je zastaranje, saj meni, da tožnica prepozno uveljavlja svoj zahtevek. Sodišče o tem ni zapisalo ničesar, zato ne razume, zakaj ni uspel. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Strinja se z dokazno oceno prvega sodišča, da tožnik svojih plačil ni dokazal, meni pa tudi, da ugovora zastaranja ni podal, sploh pa je bilo zaradi več delnih plačil med l4. 3. 2003 in 6. 5. 2005 zastaranje prekinjeno.

Pritožba je utemeljena.

Toženec je res podal ugovor zastaranja (glej 2. točka ugovora zoper sklep o izvršbi, list številka 9), kar je ugotovilo tudi prvo sodišče (2. odstavek obrazložitve na prvi strani), a o njem ni podalo svojega stališča. Prve sodbe se zato ne da preizkusiti, saj gre za odločilna dejstva, zato je storjena kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.

Terjatve zastarajo vpetih letih, če ni z zakonom določen drugačen rok za zastaranje (346. čl. Obligacijskega zakonika, UL RS 83/01 in kasnejše spremembe; OZ). V obravnavani zadevi ni sporno, da je bila posojilna pogodba med pravdnima strankama sklenjena 10. 8. 2001 za dobo enega leta, kar pomeni, da je tožničina terjatev nastala 11. 8. 2002 in je tedaj začelo teči zastaranje. Tožeča stranka je predlog za izvršbo vložila 30. 1. 2008. Zastaranje se pretrga, ko dolžnik pripozna dolg, kar lahko stori ne le z upniku dano izjavo, temveč tudi tako, da kaj plača na račun, da plača obresti ali da zavarovanje (1. in 2. odst. 364. čl. OZ). Tožnica se sicer šele v odgovoru na pritožbo sklicuje na pretrganje zastaranja zaradi delnih plačil, a je te navedla pravočasno v vlogi 6. 10. 2009. Vendar pa se sodišče prve stopnje tudi do tega ni opredelilo (v luči morebitne pripoznave dolga).

Na podlagi obrazloženega je bilo treba pritožbi toženca ugoditi in prvo sodbo v izpodbijanem delu razveljaviti ter zadevo v tem obsegu vrniti v novo sojenje prvemu sodišču (1. odst. 354. čl. ZPP). V novem sojenju naj se prvo sodišče opredeli do ugovora zastaranja in do trditev o delnih plačilih kot morebitni pripoznavi dolga. Pri tem pritožbeno sodišče opozarja, da vsako dolžnikovo plačilo ne pomeni samodejne pripoznave dolga. Gre za konkludentno ravnanje, pri katerem je pravo voljo treba ugotoviti. Pripoznava (tudi konkludentna) mora biti jasna in določna, tako da mora biti delno plačilo plačilo na račun, da bi ga bilo mogoče šteti kot pripoznavo dolga.