Jedro

Odločitev ne odstopa od zatrjevane sodne prakse. Pri slednji gre za nagib pri darilni pogodbi, ki je zaradi pozneje nastalih okoliščin odpadel in je zato posel prenehal veljati, v obravnavanem primeru pa gre za trditve o zmoti v nagibu, ki pa se nanaša samo na sklenitveno fazo pravnega posla.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica je v tožbi navajala, da je s tožencem leta 2005 sklenila darilno pogodbo za 1/20 nepremičnine in razdružilno pogodbo za 9/20 nepremičnine vl. št. 1711/6 z oznako 7075 E k. o. .... (stanovanje št. 6). Dejansko je šlo za darilno pogodbo, ki jo je sklenila zaradi toženčeve prevare in v zmoti, saj je ne bi sklenila, če bi vedela, da bo toženec svoje obveznosti do nje prenehal izvrševati.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek glede darilne pogodbe za 1/20 nepremičnine, ker je bila tožba vložena prepozno. Ugotovilo je tudi, da ni bilo prevare, pač pa je zaradi zmote v tožničinem nagibu razveljavilo razdružilno pogodbo z dne 7. 4. 2005 glede 9/20 nepremičnine in tožencu naložilo izstavitev zemljiškoknjižne listine za tožničino vknjižbo lastninske pravice glede 9/20 nepremičnine. Pri tem je presodilo, da je razdružilna pogodba po vsebini darilna pogodba.

3. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in prvostopenjsko sodbo v obsodilnem in stroškovnem delu spremenilo tako, da je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek za razveljavitev razdružilne pogodbe in za izstavitev zemljiškoknjižne listine glede 9/20 nepremičnine. Presodilo je, da ugotovljene okoliščine ne pomenijo zmote v nagibu, saj ta pomeni zmoto o okoliščini, ki je v času sklenitve pogodbe že obstajala, ne pa zmote o morebitnem kasnejšem drugačnem obnašanju obdarjenca, kakor je darovalec pričakoval. 4. Tožnica je vložila predlog za dopustitev revizije. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in navaja, da je pričakovati odločitev Vrhovnega sodišča o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev enotne uporabe materialnega prava. Trdi, da odločitev drugostopenjskega sodišča odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, to je sodbe II Ips 611/2000. V izpodbijani sodbi je namreč zavzeto stališče, da ni bila podana zmota v nagibu, ker bi ta morala obstajati že v času sklenitve pogodbe, kasnejše ravnanje in obnašanje toženca kot obdarjenca pa lahko predstavlja le okoliščine, ki bi pravno utemeljevale preklic darilne pogodbe zaradi hude nehvaležnosti. Po sodni praksi je pravna podlaga darilne pogodbe v neodplačni naklonitvi neke premoženjske koristi obdarjencu, kar je lahko pogojeno z različnimi motivi (nagibi). Nagib je lahko tako pomemben, da brez njega do daritve ne bi prišlo, kar pomeni, da postane nagib del pravne podlage pogodbe. Ker posla brez podlage ni (51. člen ZOR), obstoječ pravni posel neha veljati, če zaradi pozneje nastalih okoliščin odpade pravna podlaga. V posledici takega stanja mora stranka prejeto vrniti. Določba 62. člena ZOR, ki ga je Vrhovno sodišče uporabilo pri izoblikovanju svojega stališča, je identična z določbo 47. člena OZ, pri čemer je uporaba vezana na 51. člen ZOR oziroma 39. člen OZ. Tožeča stranka je tožencu neodplačno izročila svoj solastninski delež z namenom, da bi toženec zanjo skrbel, zaradi česar je podpisala darilno pogodbo. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je nagib odpadel, zaradi česar je odpadla tudi kavza oziroma podlaga za prenos lastninske pravice. Višje sodišče napačno razlaga čas, v katerem mora biti podana pogodbenikova zmota oziroma napačno meni, da kasnejše ravnanje obdarjenca ne predstavlja zmote v nagibu za sklenitev neodplačnega pravnega posla. Nasprotno Vrhovno sodišče meni, da je tudi kasnejše ravnanje obdarjenca enako upoštevano glede na dejstvo, da je nagib del pravne podlage za prevzem obveznosti. Prenehanje pravne podlage ima za posledico prenehanje veljavnosti pravnega posla tudi v primeru, če je zaradi pozneje nastalih okoliščin odpadla pravna podlaga.

5. Predlog ni utemeljen.

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da izpodbijana odločitev ne odstopa od odločitve Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 611/2000, ker je slednja drugačna. Temelji na 51. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (sedaj 39. člen Obligacijskega zakonika), da ni posla brez podlage, da je nagib pri darilni pogodbi del pravne podlage in da posel preneha veljati, če je zaradi pozneje nastalih okoliščin odpadla pravna podlaga. Tožničina tožba pa temelji na trditvah in dokazovanju prevare in tožničine zmote, pri čemer pri trditvah o zmoti vztraja tudi predlog za dopustitev revizije. Tožeča stranka v predlogu ponavlja trditev o tožničini zmoti v nagibu in trdi, da bi bila ta zmota lahko podana tudi kasneje (ne le ob sklepanju pogodbe) in se sklicuje na 62. člen ZOR (47. člen OZ), ki naj bi ga Vrhovno sodišče uporabilo v primerljivi zadevi. Ta stališča tožeče stranke pa so napačna. Pravilne so sicer trditve o pomenu nagiba pri neodplačnih pogodbah (39., 40. in 47. člen OZ). Vendar pa se zmota v nagibu, tako kot vsaka zmota oziroma napaka volje, nanaša izključno na sklenitveno fazo pravnega posla. Vrhovno sodišče se v zadevi II Ips 611/2000 ni nikjer oprlo na 62. člen ZOR (47. člen OZ), kot trdi tožnica in nikjer ne govori ničesar o zmoti v nagibu, temveč poudarja, da je zaradi pozneje nastalih okoliščin (ravnanje toženca po sklenitvi darilne pogodbe, ki je nasprotovalo tožničinemu nagibu), odpadla pravna podlaga posla, ki je zato prenehal veljati. V obravnavanem primeru pa vsa trditvena podlaga temelji na zmoti, vključno z navedbo (razvidno iz povzetka tožbenih navedb v prvostopenjski sodbi), da je bila tožnica v zmoti, ker jo je toženec napeljal k sklenitvi posla, ki ga ne bi sklenila, če bi vedela, da bo toženec svojo obveznost do nje prenehal izvrševati in z njo prekinil vse stike. Ne iz predloga ne iz priloženih sodb in zapisnika o obravnavi z dne 27. 8. 2009 (kar je tožnica priložila predlogu) ni razvidnih nobenih konkretnih trditev o ravnanju toženca po sklenitvi pogodbe, ki bi bilo v nasprotju z odločilnim nagibom za sklenitev pogodbe; izkazani tudi niso nikakršni dokazi v navedeni smeri. Zato ni utemeljeno nasprotovanje stališču izpodbijane sodbe, da za drugačno odločitev, kot je zavrnitev tožbenega zahtevka, tožba nima ustrezne trditvene podlage.

7. Ker torej ni izkazan odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča, niso podani pogoji iz 367. a člena ZPP. Zato je Vrhovno sodišče predlog tožeče stranke za dopustitev revizije na podlagi drugega odstavka 367. c člena ZPP zavrnilo.