Up-308/02 - 6

9. 4. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe Sveta delavcev A. A., Ž., ki ga zastopata pooblaščenca B. B. in C. C. C., odvetnika iz Z., na seji senata dne 27. marca 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba Sveta delavcev A. A. zoper sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 321/2002 z dne 14. 3. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

Sodišče prve stopnje je ugodilo predlogu ustavnega pritožnika Sveta delavcev A. A. (v nadaljevanju Svet delavcev) in ob uporabi določb 59. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 - v nadaljevanju ZDSS) in 99. člena, drugega odstavka 101. člena in tretjega odstavka 102. člena Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju (Uradni list RS, št. 42/93 in nasl. - v nadaljevanju ZSDU) imenovalo arbitra na strani javnega zavoda Radiotelevizije Slovenija (v nadaljevanju RTV).

Višje sodišče je sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in predlog za imenovanje arbitra zavrglo. Zavzelo je stališče, da sodišče imenuje arbitra le, če je med udeležencema kolektivnega delovnega spora sklenjen dogovor o ustanovitvi stalne ali ad hoc arbitraže, v konkretnem primeru pa obstoj takšnega dogovora ni izkazan. V vprašanje, ali se določbe ZSDU sploh uporabljajo za zavode, se ob tem ni spuščalo.

Zoper sklep Višjega sodišča vlaga Svet delavcev ustavno pritožbo. Nasprotuje stališču Višjega sodišča o obstoju arbitražnega dogovora kot predpostavki za imenovanje arbitra s strani sodišča in opozarja, da je namen zakonskih določb ZSDU o arbitražnem razreševanju sporov med svetom delavcev in delodajalcem ravno v zagotovitvi mehanizma za rešitev spora v vsaki situaciji ne glede na dosežen arbitražni dogovor. Kadarkoli pride do spora med svetom delavcem in delodajalcem je namreč mogoče, da je ena od strani zainteresirana, da ne pride do odločitve o spornem vprašanju, ZSDU pa s tem, ko določa arbitražo kot organ, ki je pristojen za odločitev o sporu, nastop takšne situacije onemogoča. Pravilnost takšne interpretacije potrjujejo tudi drugi primeri, v katerih zakon predvideva ali celo zahteva sprožitev spora pred arbitražo, npr. 98. člen ZSDU, ki določa, da mora v primeru zadržanja odločitve delodajalca svet delavcev obvezno sprožiti tudi postopek reševanja spora pred arbitražo. Če bi bilo odločanje arbitraže odvisno od dogovora strank o njeni ustanovitvi, bi v primeru, ko takšen dogovor ne bi bil sprejet, to vodilo do nemožnosti obvezne sprožitve spora in s tem v nezakonito stanje, ko delodajalec ne bi mogel izvršiti svoje odločitve, svet delavcev pa ne doseči preprečitve nezakonite odločitve. Pritožnik nadalje navaja, da se mu z izpodbijanim sklepom odvzema edina možnost neodvisne in objektivne odločitve o vprašanjih, ki bi mu omogočila nadaljnji obstoj in delovanje, in s tem možnost, da kot organ delavcev uresničuje njihovo ustavno pravico do sodelovanja pri upravljanju. S tem naj bi mu bila kršena tudi pravica do sodnega varstva. Opozarja tudi na to, da ga z izpodbijanim sklepom Višje sodišče brez utemeljenega razloga postavlja v neenak položaj v primerjavi z drugimi sveti delavcev, ki imajo sklenjen arbitražni dogovor z delodajalcem. Zatrjuje kršitve 2., 14., 15., 22., 23. in 75. člena Ustave.

B.

Ustavno sodišče ni inštanca rednim sodiščem, ki odločajo v delovnih sporih. Skladno s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) preizkusi Ustavno sodišče izpodbijano odločbo sodišča le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Tako lahko v zvezi z uporabo procesnega in materialnega prava presoja le, ali temelji izpodbijana odločba na kakšnem z vidika človekovih pravic in temeljnih svoboščin nesprejemljivem stališču oziroma ali je tako očitno napačna, da bi jo bilo mogoče označiti za samovoljno oziroma arbitrarno, kar bi lahko predstavljalo kršitev pravice iz 22. člena Ustave. Glavni očitek pritožnika izpodbijanemu sklepu je, da je stališče Višjega sodišča, po katerem imenuje sodišče na predlog predlagatelja v kolektivnem delovnem sporu arbitra na strani nasprotnega udeleženca le, če je med udeležencema kolektivnega delovnega spora sklenjen arbitražni dogovor, napačno in v očitnem nasprotju z namenom ZSDU. V tem kontekstu je treba obravnavati tudi pritožnikov očitek, da je sodišče z izpodbijano odločitvijo, s katero je pritožniku odreklo možnost imenovanja arbitra s strani sodišča, brez utemeljenega razloga razlikovalo med pritožnikom in sveti delavcev, ki imajo z delodajalcem sklenjen dogovor o arbitražnem reševanju sporov. Tudi s tem očitkom namreč pritožnik dejansko uveljavlja le nepravilnost stališča, po katerem predstavlja obstoj arbitražnega dogovora predpostavko za imenovanje arbitra s strani sodišča. Kot navedeno, lahko pritožnik s takšnim očitkom, ki predstavlja po svoji vsebini ugovor zmotne uporabe procesnega prava, v postopku z ustavno pritožbo uspe le, če bi bilo izpodbijanemu stališču Višjega sodišča mogoče očitati arbitrarnost. Tega pa v obravnavanem primeru ni mogoče trditi. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je Višje sodišče določbe ZSDU razlagalo tako, da arbitraži za reševanje sporov med svetom delavcev in delodajalcem, predvideni s tem zakonom, ni priznalo značaja prisilne arbitraže. Štelo je torej, da ustanavlja ZSDU arbitražo, katere pristojnost temelji na sporazumu sprtih strani. Četudi bi razlaga določb ZSDU morda lahko privedla do drugačnega zaključka, pa ta ni do te mere očiten, da bi drugačni razlagi Višjega sodišča lahko očitali očitno napačnost in s tem arbitrarnost. To pa pomeni, da je očitek pritožnika o kršitvi 22. člena Ustave s tega vidika neutemeljen. Neutemeljen je tudi njegov očitek o kršitvi 75. člena Ustave. Ne da bi se spuščalo v vprašanje, ali je Svetu delavcev sploh lahko kršena ustavna pravica iz 75. člena Ustave, Ustavno sodišče ugotavlja, da v obravnavanem primeru ne gre za kršitev te pravice. Ta določba Ustave zagotavlja, da mora zakon urediti način in pogoje za uresničevanje te ustavne pravice, nikakor pa iz nje ne izhaja pravica do arbitražnega reševanja sporov med svetom delavcev in delodajalcem. Prav tako arbitražno reševanje sporov ni vsebina ustavne pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave.

Pritožnikovih očitkov, da sta bili z izpodbijanim sklepom kršeni določbi 2. in 15. člena Ustave,ni mogoče ocenjevati v okviru postopka z ustavno pritožbo. V postopku z ustavno pritožbo Ustavno sodišče presoja le morebitne kršitve določb o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, omenjeni določbi pa to nista.

Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in tretje alineje 52. člena Poslovnika Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98 in 30/02) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan