Jedro

Invalidnina se upošteva pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, ker je denarno nadomestilo za telesno okvaro, to je izgubo, bistvenejšo poškodovanost ali znatnejšo onesposobljenost posameznih delov telesa oziroma organov, zaradi česar je normalna aktivnost otežkočena in so potrebni večji napori pri zadovoljevanju življenjskih potreb. Oškodovancu gre pravica do invalidnine ne glede na to, ali dosega kljub okvari enak osebni dohodek ali ne, zato je povsem pravilno, da se invalidnina upošteva samo pri odmeri nepremoženjske škode, in sicer pri trajnem zmanjšanju življenjske aktivnosti.

Izrek

1. Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje delno spremenita, tako da se odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki jo mora plačati prvotožena stranka in jo je prisodilo sodišče prve stopnje v znesku 10,000.000,00 SIT (pod prvo alinejo 1. točke izreka) ter jo je sodišče druge stopnje zvišalo na 12,900.000,00 SIT (prvi odstavek izreka) zniža in se sodba v tem delu glasi: "Prvotožena stranka - zavarovalnica mora plačati tožniku A. A. 11,600.000,00 SIT (z besedo: enajstmilijonovšestotisoč tolarjev 00/100) odškodnine za nepremoženjsko škodo, z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 22.9.1998 do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

Toženi stranki morata nerazdelno povrniti tožniku 1.141.907,00 SIT pravdnih stroškov, v 15 dneh, da ne bo izvršbe."

2. Sicer se revizija zavrne.

3. Tožeča stranka mora povrniti prvotoženi stranki 48.800,00 SIT revizijskih stroškov v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morata toženi stranki nerazdelno plačati tožniku odškodnino za premoženjsko in za nepremoženjsko škodo, ki je v vzročni zvezi s prometno nesrečo dne 28.9.1991, ki jo je povzročil zavarovanec tožene stranke, ki je bil tudi obsojen zaradi povzročitve kaznivega dejanja. Kot pravično odškodnino za nepremoženjsko škodo je sodišče prve stopnje prisodilo tožniku 10,000.000,00 SIT in sicer za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 3,000.000,00 SIT, za strah 500.000,00 SIT ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 6,000.000,00 SIT in zaradi skaženosti 500.000,00 SIT. Poleg tega mu je prisodilo za premoženjsko škodo, ki jo je imel v zvezi z zdravljenjem 80.400,00 SIT in 177.266,00 SIT, za izgubljeni dobiček 3,001.896,00 SIT in kot že zapadlo rento 864.548,00 SIT, od 1.5.1998 dalje pa znesek 33.920,00 SIT mesečno. Od navedenih zneskov mu je prisodilo tudi zamudne obresti, ki so določene v zakonu in zapadejo v plačilo od posameznih glavnic in dni, ki so navedeni v izreku prve sodbe, do plačila. Kar je tožnik zahteval več, je sodišče zavrnilo.

Sodišče druge stopnje, ki je odločalo o pritožbah tožeče in prvotožene stranke, je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo, tako da je zvišalo odškodnino za nepremoženjsko škodo in tožniku prisodilo za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 4,500.000,00 SIT, za strah 700.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi skaženosti 700.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 7,000.000,00 SIT. Sicer je tožnikovo pritožbo zavrnilo. V celoti je zavrnilo tudi pritožbo prve tožene stranke.

Proti pravnomočni sodbi drugostopenjskega sodišča je prva tožena stranka pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga ugoditev reviziji ter razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje. Po njenem je sodišče prisodilo nesorazmerno visoko odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, saj iz izvedenčevega mnenja izhaja, da so bile hude bolečine skupaj 16 dni, intenzivnejše še 7 dni, nato pa so prešle v kronične bolečine zmerne intenzitete, ki so prisotne še danes, če je noga nesorazmerno obremenjena. V zvezi z odškodnino za strah poudarja, da tožnik ni trpel primarnega strahu, ker je bil v nezavesti, strah za izid zdravljenja pa je po izvedenčevem mnenju trajal le nekaj dni, nato pa je prešel v zaskrbljenost zaradi stopala. Meni, da za strah zadošča 600.000,00 SIT odškodnine. Za duševne bolečine zaradi skaženosti predlaga odškodnino v znesku 300.000,00 SIT, ker skrčeno stopalo ni dnevno vidno, šepavost pa je sodišče prve stopnje že upoštevalo pri odškodnini zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti meni, da je pritožbeno sodišče prisodilo posebej nesorazmeren znesek in predlaga 5,000.000,00 SIT. Navaja, da po izvedenčevem mnenju tožnik ni nesamostojen pri vsakodnevnih opravilih. Poleg tega očita sodišču prve stopnje, da se ne bi smelo zadovoljiti s podatkom ZPIZ-a, da tožnik ne prejema invalidnine, temveč bi moralo ugotoviti, koliko znaša kapitaliziran znesek invalidnine, do katerega bi bil upravičen tožnik. Po njenem tožena stranka ne more biti v slabšem položaju zato, ker tožnik ne uveljavlja svoje zakonite pravice. Ob tem povzema mnenje iz knjige dr. Strohsacka: Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti, obligacijska razmerja II, kjer razlaga 190. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, po katerem sodišče pri prisojanju popolne odškodnine upošteva okoliščine, ki nastanejo po povzročitvi škode, torej tudi oškodovančevo pravico do invalidnine po predpisih o invalidskem zavarovanju.

Po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena tožniku in drugotožencu, ki nanjo nista odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Uvodoma je treba pojasniti, da je revizijsko sodišče odločalo po pravilih ZPP 1977, čeprav je 14. julija 1999 začel veljati nov procesni zakon. Razlog za to je v določilu prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99), po katerem je treba nadaljevati postopek po prejšnjih pravilih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Revizija je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pri uporabi pravnega standarda pravične odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je uzakonjen v 200. in 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89) pravilno ugotovilo obseg škode, ki jo je utrpel tožnik, je pa določilo nekoliko prenizko odškodnino za nekatere od oblik nepremoženjske škode. Zato se je sodišče druge stopnje po tožnikovi pritožbi utemeljeno odločilo, da je treba zvišati posamezne zneske pravične odškodnine, a je pri tem preseglo zneske, ki jih določa sodna praksa v podobnih primerih.

V zvezi s telesnimi bolečinami in nevšečnostmi v zvezi z zdravljenjem prvotožena stranka navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje kot pravično odškodnino prisodili previsok znesek. Pri tem zmotno povzema trajanje bolečin, ki ga je opredelil specialist ortoped R. S., dr. med. v pisnih mnenjih in spregleda, da je na glavni obravnavi dne 12.5.1998 izvedenec verjel tožniku, da je imel poleg bolečin, ki so opisane v pisnih mnenjih, takoj po poškodbi še 5 do 6 dni izredno hude bolečine, zaradi katerih se je kirurg odločil za operacijo. Tudi bodoče bolečine je izvedenec opisal drugače, kot jih prikazuje revizija, saj je v pisnem mnenju, ki ga je predložil sodišču 30.7.1996 zapisal, da ima tožnik še danes kronične bolečine, ki so zmerne intenzitete in se pojačajo pri daljši hoji in stanju. Opisane prestane in bodoče telesne bolečine je sodišče prve stopnje korektno povzelo na 12. strani spodaj utemeljitve sodbe in sodišče druge stopnje je sprejelo ugotovljeno dejansko stanje (3. stran utemeljitve sodbe). Ob takem dejanskem stanju se je sodišče druge stopnje pravilno odločilo, da je treba delno ugoditi tožnikovi pritožbi, ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in določilo prenizko odškodnino. Kljub temu pa je tožnikove telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, ki jih je trpel med zdravljenjem, precenilo, saj gre tožniku v primerjavi s podobnimi primeri v sodni praksi le 3,500.000,00 SIT in ne 4,500.000,00 SIT, kot je menilo sodišče druge stopnje.

Tudi pri odškodnini za strah je sodišče druge stopnje pravilno upoštevalo, da je bil tožnik zaradi poškodb, ki jih je pretrpel, ves čas utemeljeno zaskrbljen za izid zdravljenja in ne šele odtlej, ko je zdravnik ugotovil komplikacije. Tudi vrhovno sodišče se strinja, da zakon ne pozna omejitve, po kateri bi se priznavala odškodnina za strah samo tedaj, ko bi bil medicinsko utemeljen. Zadošča, da je subjektivno doživljanje mogoče objektivizirati, se pravi, da bi večina ljudi na dano situacijo reagirala z zaskrbljenostjo in da ne gre za osamljeno reagiranje, ki je pretirano ali je posledica drugih življenjskih dogodkov, za katere povzročitelj škode ne odgovarja. Res pa je, da je pritožbeno sodišče preveč zvišalo odškodnino in da je pravičen znesek za to obliko nepremoženjske škode tolikšen, kot ga navaja revidentka, to je 600.000,00 SIT.

Odškodnina za skaženost, ki se kaže v krčenju prstov na nogi oziroma v pojavu takoimenovane krempljaste noge, zaradi katere nosi tožnik predvsem ortopedske natikače, in v 1 cm krajši poškodovani nogi, zaradi katere tožnik šepa, je sodišče prve stopnje ob upoštevanju tožnikove starosti 37 let ob poškodbi, pravilno določilo odškodnino, zato je revizijsko sodišče tudi v tem delu delno ugodilo reviziji in odškodnino znižalo na 500.000,00 SIT. Navsezadnje je tožnik odrasla oseba, ki si je že ustvarila svojo družino in zato samo šepanje, ki se odraža v zunanjem videzu, ni tako hudo, kot pri mladostnikih.

Kolikor šepanje vpliva na tožnikovo aktivnost, pa je to vrednoteno pri drugi obliki nepremoženjske škode, to je pri duševnih bolečinah zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti.

Pri tej obliki nepremoženjske škode je vrhovno sodišče revizijo v celoti zavrnilo in se strinja z odškodnino v znesku 7,000.000,00 SIT, ki jo je za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti prisodilo višje sodišče. Sodišče je sicer zmotno zapisalo, da se kapitalizirana invalidnina odšteva od oškodnine za premoženjsko škodo. Invalidnina se namreč upošteva pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, ker je denarno nadomestilo za telesno okvaro, to je izgubo, bistvenejšo poškodovanost ali znatnejšo onesposobljenost posameznih delov telesa oziroma organov, zaradi česar je normalna aktivnost otežkočena in so potrebni večji napori pri zadovoljevanju življenjskih potreb.

Oškodovancu gre pravica do invalidnine ne glede na to, ali dosega kljub okvari enak osebni dohodek ali ne, zato je povsem pravilno, da se invalidnina upošteva samo pri odmeri nepremoženjske škode, in sicer pri trajnem zmanjšanju življenjske aktivnosti. Kljub takemu stališču sodne prakse, pa sta sodišči prve in druge stopnje pravilno zapisali, da v konkretnem primeru od odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ni mogoče odšteti invalidnine, ker je tožnik ne prejema. Pri tem je upoštevano stališče sodne prakse, da se invalidnina odšteva tudi tedaj, če oškodovanec pravice do invalidnine noče uveljaviti, kajti iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožnik uveljavljal pravico do invalidnine, mu jo je Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije zavrnil. Ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje natančno opisalo na 14. strani spodaj utemeljitve sodbe, pritožbeno sodišče pa v drugem odstavku na 5. strani utemeljitve sodbe. Ker torej invalidnine v tožnikovem primeru ni mogoče odštevati od odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, je sodišče druge stopnje pravilno odmerilo odškodnino. Tožnik je bil ob nesreči še relativno mlad, poškodba pa vpliva na njegovo vsakdanje življenje, saj ne zmore daljše hoje in stoje. To se odraža v njegovem družinskem življenju, pri športu in v poklicu, ki ga sedaj ne more več opravljati, saj je upokojen kot invalid prve kategorije. Pred poškodbo je bil uspešen samostojen moški, danes pa marsikje potrebuje pomoč in sodišče prve stopnje je v sodbi posebej napisalo, da na primer ne more urejati okolice okrog hiše in ne more sam ničesar narediti. Zaradi tega tožnik sicer res ni nesamostojen pri osnovnih življenjskih opravilih, je pa nedvomno omejen v mnogih stvareh, kar vpliva na njegovo življenje, ki je sedaj močno spremenjeno.

Ker se tako izkaže, da je revizija prve tožene stranke delno utemeljena, ji je revizijsko sodišče po prvem odstavku 395. člena ZPP 1977 delno ugodilo in spremenilo prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo, tako da jo je delno znižalo. Sicer pa je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno po 393. členu ZPP 1977. Spremenjena odločitev o skupno prisojenem znesku za nepremoženjsko škodo ni dosti vplivala na tožnikov uspeh v pravdi, ki je eden od dveh kriterijev za odločitev o pravdnih stroških. Ko je pritožbeno sodišče presojalo tožnikov uspeh z zahtevkom iz naslova nepremoženjske škode, ga je ugotovilo v 77-odstotkih, po reviziji pa znaša malo manj kot 70-odstotkov. Ker je tožnik uveljavljal tudi več zahtevkov za premoženjsko škodo in sprememba praktično ne vpliva na celoten uspeh tožbenega zahtevka, revizijsko sodišče ni spreminjalo odločitve o stroških pred sodiščem prve in druge stopnje, razen kolikor je prvotoženi stranki priznalo povrnitev polovice zahtevane takse za pritožbo in je zato znesek 48.400,00 SIT odštelo od 1,190.307,00 SIT, tako da je sedaj tožnik upravičen do nerazdelne povrnitve pravdnih stroškov v znesku 1,141.907,00 SIT za pravdne stroške, ki jih je imel pred sodiščem prve in druge stopnje. Poleg tega je sodišče prvotoženi stranki priznalo tudi polovico zahtevanega zneska za plačilo sodne takse za revizijo, to je 48.800,00 SIT, kar je naložilo v plačilo tožniku. Odločitev o stroških temelji na prvem in drugem odstavku 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 166. člena ZPP 1977.