Jedro

Za razpisni postopek je potrebno upoštevati, da gre za javno pravno stvari, ne pa za odločanje o pravici tožeče stranke, kar je sicer značilnost upravne zadeve. To pomeni, da v danem primeru ne gre za pravico, ki bi bila prijavitelju vnaprej zagotovljena. Pri postopku javnega razpisa gre namreč za poseben postopek, kjer je ključnega pomena, da so vsi, ki so na razpis prijavljeni, enako obravnavani. Vsem prijavljenim na razpis je namreč zagotovljena pravica, da pod enakimi pogoji sodelujejo v postopku javnega razpisa in se potegujejo za dodelitev razpoložljivih sredstev, skladno s pogoji razpisa. Uspeh na razpisu je za vsakega prijavitelja odvisen zlasti od tega, kako je posamezni projekt vrednoten glede na v razpisu v naprej določene kriterije. Glede na posebnost takšnega postopka je tudi v pristojnosti strokovne komisije, da po v naprej predpisanih kriterijih ovrednoti projekte vseh prijaviteljev, kar je bilo v obravnavanem primeru tudi storjeno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za gospodarstvo vlogo predlagatelja, A., zavrnilo. V obrazložitvi pojasnjuje, da je v Uradnem listu RS, št. 66/2010 in 69/2010 ministrstvo objavilo javni razpis za izbiro izvajalca usposabljanja in preizkusa znanja za neodvisne strokovnjake za izdelavo energetskih izkaznic za obdobje treh let. Strokovna komisija za odpiranje in ocenjevanje prispelih vlog je ugotovila nepopolnost vloge in prijavitelja pozvala k njeni dopolnitvi. Slednji je svojo vlogo v roku dopolnil tako, da je strokovna komisija po dopolnitvi vloge ugotovila njeno popolnost. Vloga prijavitelja je dosegla po merilu reference vodja programov usposabljanja 20 točk, merilu reference predavateljev 30 točk in pri merilu kvaliteta predstavljenega programa usposabljanja 10 točk. Po merilu cena ponudbe pa 30 točk. Pri merilu kvaliteta predstavljenega programa usposabljanja je A. dosegla 10 točk od 20 možnih, ker predstavljene aktivnosti in terminski plani ter vodenje in koordinacija projekta niso jasno predstavljene v vseh zahtevanih alineah. Literatura, ki naj bi jo uporabili udeleženci usposabljanja, ni jasno opredeljena. Ni navedena vsa trenutno veljavna zakonodaja na področju energetskih izkaznic. Opis posameznih aktivnosti usposabljanja ni jasno opredeljen. Aktivnost primerov izvedenih energetsko učinkovitih stavb se omejuje samo na primere dobrih praks, na osnovi opravljenih meritev. Način usposabljanja v primeru z manj kot sedmimi udeleženci ni jasno predstavljen. Postopek usposabljanja za take primere ni predstavljen. Tožeča stranka je tako skupno dosegla 90 točk. Prva točka razpisne dokumentacije določa, da bo izbrana vloga, ki bo dosegla najvišje število skupnih točk. Predlagatelj B. d.o.o., je prejel najvišje število skupnih točk, to je 92,9. Poleg izbranega izvajalca so vlogo na javni razpis vložili še C., ki je dosegla 61,9 točk in D., ki je dosegla 85,7 točk. Glede na navedeno je Ministrstvo za gospodarstvo odločilo kot je navedeno v izreku.

Tožnik v tožbi najprej predstavlja program usposabljanja, ki ga je podal v svoji ponudbi na javni razpis. Opozarja, da je B. d.o.o. v zvezi z izkazom reference organizacijskega vodja usposabljanja priložil nepodpisane liste prisotnih udeležencev dogodkov, kar pomeni, da ni izpolnil pogojev razpisne dokumentacije. Ni izkazano, da bi njen organizacijski vodja že organizacijsko vodil v zadnjih treh letih vsaj pet dogodkov s petdesetimi udeleženci, kar je bila zahteva iz druge podalinee 4. alinee 3. točke javnega razpisa. Obstaja pa tudi resen dvom v objektivnost presoje ocenjevalcev tožeče stranke, saj je eden od ocenjevalcev poslovno povezan z zaposlenimi iz B. d.o.o.. Gre za g. E.E., ki je soavtor priročnika Energetska učinkovitost in energetska izkaznica stavb, katerega soavtorica je tudi dr. F.F. Tožeča stranka izpostavlja tudi proti ustavno in protipravno neenakost, ki bo podana, če bi B. d.o.o. ostal izbran za izvajalca usposabljanja, glede na dejstvo, da med njegove dejavnosti spada tudi energetski pregled stavb in izdajanje energetskih izkaznic, s čimer bo v neutemeljenem privilegiranem položaju napram drugim družbam, ki prav tako opravljajo dejavnost energetskih pregledov stavb in izdajanja energetskih izkaznic. Gre tudi za bistveno kršitev določb postopka, saj izpodbijana odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker ne vsebuje razlogov, na račun katerih je B. d.o.o., dosegel 92,9 točk. Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži povrnitev nastalih stroškov upravnega spora, skupaj s pripadki vred.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je bil predmet razpisa izbor izvajalca usposabljanja in preizkusa znanja, skladno s 6. odstavkom 68.e člena Energetskega zakona (Uradni list RS št. 27/07 v nadaljevanju EZ) in Pravilnika o metodologiji izdelave in izdaje energetskih izkaznic stavb. Odpiranje in ocenjevaje vlog je vodila strokovna komisija za vodenje postopka javnega razpisa za izbiro izvajalca usposabljanja in preizkusa znanja za neodvisne strokovnjake za izdelavo energetskih izkaznic za obdobje treh let, imenovane s sklepom ministrice z dne 19. 7. 2010, v sestavi predsednik dr. E.E., člana pa mag. G.G. in članica s pravnimi znanji H.H. V nadaljevanju obrazlaga sam potek postopka. V zvezi s tožbenimi navedbami pa navaja naslednje. Ne drži trditev tožeče stranke, da je v celoti izpolnila pogoje iz razpisne dokumentacije. Tožeča stranka je pri ocenjevanju aktivnosti in terminskih planov ter vodenja in koordinacije projektov prejela 10 točk, ker predstavljene aktivnosti in terminski plani ter vodenje in koordinacija projekta niso bili jasno predstavljeni v vseh zahtevanih alineah točke 2.c v razpisni dokumentaciji. Prav tako niso jasno in logično predstavljeni. V tožbi se tožeča stranka sklicuje na točno določen predpisan program usposabljanja, ki je objavljen v Pravilniku o usposabljanju, licencah in registru licenc neodvisnih strokovnjakov za izdelavo energetskih izkaznic (Uradni list RS, št. 6/2010). Samo točna navedba predpisanega programa in navedba jasnih in logičnih odgovorov znotraj posamezne točke programa, pomeni formalno izpolnitev pogojev razpisne dokumentacije. Ne pomeni pa kvalitet za dodelitev maksimalnega števila točk pri ocenjevalnem merilu. Za program tožeče stranke je bilo ugotovljeno, da literatura ni jasno opredeljena in predstavljena. Aktivnost izvedenih energetsko učinkovitih stavb pod točko 2,6 predstavljenega programa usposabljanja, ni jasno opredeljena. Pravilnik o metodologiji izdelave in izdaje energetskih izkaznic stavb (Uradni list RS, št. 77/2009) definira izdelavo energetskih izkaznic na osnovi merjenja in računske metode. Tožeča stranka v vlogi ni jasno predstavila postopka načina usposabljanja v primeru z manj kot sedmimi udeleženci. V razpisni dokumentaciji je navedeno pod 2c točko, da morajo prijavitelji predstavljati program usposabljanja za primer, ko bo glede na posamezno predavanje prijavljeno manj kot sedem udeležencev. Razlogi za izpodbijanje odločbe odločilnih dejstev, na račun kateri je B. d.o.o. dosegel 92,9 točk, so navedeni v odločbi št. 4301-25/2010-18 z dne 1. 12. 2010, s katero je bil B. d.o.o. izbran za izvajalca usposabljanja. Tožeča stranka je imela vseskozi možnost vpogleda v razpisno dokumentacijo in posledično v odločilna dejstva posamezne odločbe. Tožeča stranka si je 7. 1. 2011 v prostorih Ministrstva za gospodarstvo tudi ogledala celotno dokumentacijo javnega razpisa. Glede ugovorov zaradi B. d.o.o., in sicer, da ni izpolnjeval razpisnih pogojev, tožena stranka navaja, da je v razpisni dokumentaciji jasno navedeno, da je potrebo predstaviti organizacijskega vodjo usposabljanja in ostalo administrativno osebje. Organizacijski vodja usposabljanja, ki se smatra kot administrativno tehnično osebje iz 2. podalinee 4. alinee 3. točke javnega razpisa, mora imeti vsaj pet dokazljivih referenc za organizacijo in izvedbo usposabljanja in vodenje potrebnih evidenc v letu 2007 do 2010. Reference morajo izkazovati, da je oseba že organizacijsko vodila v zadnjih treh letih vsaj pet dogodkov s petdesetimi udeleženci. Nikjer v razpisu pa ni bilo navedeno, da je za dokazilo števila udeležencev obvezno potrebno priložiti podpisano listo prisotnosti s petdesetimi udeleženci. Ministrstvo za gospodarstvo tega ni zahtevalo in tudi ni upoštevalo kot edini ustrezni dokaz. Kot je navedeno v 2.b točki razpisne dokumentacije javnega razpisa, je Ministrstvo za gospodarstvo upoštevalo različna dokazila, iz katerih je bilo dokazljivo, da je bilo na dogodku petdeset udeležencev.

Kar se tiče navedb, da je eden od ocenjevalcev E.E. poslovno povezan z zaposlenimi iz B. d.o.o., kar ni združljivo s funkcijo ocenjevalca ponudbe, tožena stranka navaja, da omenjeni ni poslovno povezan z zaposlenimi iz B. d.o.o.. Sporni priročnik je izdal I. d.o.o. in ne B. d.o.o.. Zaposlena iz B. d.o.o., ki je omenjena v tožbi, je prav tako kot E.E., sodelovala s I. d.o.o. pri pripravi priročnika. Poleg tega lahko zaposleni v javni upravi predavajo, pišejo in oblikujejo strokovno literaturo. Nepristranskost je zagotovljena, ker z nobenim od prijaviteljev ni poslovno povezan. K temu ga zavezuje že izvajanje aktov Ministrstva za gospodarstvo in Zakon o javnih uslužbencih (Uradni list RS, št. 63/2007). Kar se tiče zatrjevanja protiustavnosti in protipravne neenakosti, če bi ostal izbran B. d.o.o. za izvajalca usposabljanja in preizkusa znanja, je iz navedb tožeče stranke razvidno, da ne pozna sistema energetskih izkaznic in ne dejstva, da dokler sistem ni vzpostavljen, ne more izdajati energetskih izkazov nihče v Sloveniji, ker sistem energetskih izkaznic ni postavljen in ne deluje in ni bila izdana še nobena energetska izkaznica do sedaj. Dejavnost energetskih pregledov stavb in navedenih energetskih izkazov ne obstoja kot dejavnost poslovanja. Pri preverjanju na B. d.o.o. je bilo tudi ugotovljeno, da se dejavnost energetskih izkaznic nanaša na pilotsko izdajanje energetskih izkaznic, v okviru mednarodnega projekta EU, ki pa nima nobene povezave z nacionalnim predpisanim sistemom energetskih izkaznic v skladu z 68. členom EZ. Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je o zadevi odločilo izven glavne obravnave, v skladu z določbo 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

Za razpisni postopek, kot je obravnavani, je po mnenju sodišča potrebno upoštevati, da gre za javno pravno stvar, ne pa za odločanje o pravici tožeče stranke, kar je sicer značilnost upravne zadeve. Tožeča stranka je namreč v postopku ocenjevala popolnost vlog prijaviteljev na razpis oziroma katera vloga je po njenem mnenju najboljša, pri čemer je odločila enostransko oziroma v skladu s pogoji razpisa, ki jih je sama pripravila. To pa pomeni, da v danem primeru ne gre za pravico, ki bi bila prijavitelju v naprej zagotovljena. Po vsebini je med strankama sporno, ali bi morala biti vloga tožnika s priloženo dokumentacijo izmed vseh prijavljenih vlog ocenjena kot najboljša (z največjim številom možnih točk) oziroma, ali je bila tožeča stranka v postopku enakopravno obravnavana. Iz spornega javnega razpisa izhajajo merila za izbor, ki so objektivno navedena v javnem razpisu in enako veljajo za vse kandidate, ki so se prijavili na navedeni javni razpis. Po presoji sodišča je strokovna komisija pravilno ocenila, da vloga tožnika vsebuje posamezne pomanjkljivosti, zaradi česar njegova vloga tudi ni bila ocenjena z najvišjim številom možnih točk. Strokovna komisija je pomanjkljivosti, ki jih je opazila navedla ter jih tudi obrazložila. Glede na posebnost postopka javnega razpisa je po presoji sodišča v pristojnosti strokovnih komisij, da ocenijo in ovrednotijo posamezne projekte. Pri postopku javnega razpisa gre namreč za poseben postopek, kjer je ključnega pomena, da so vsi, ki so na razpis prijavljeni, enako obravnavani. Vsem prijavljenim na razpis je namreč zagotovljena pravica, da pod enakimi pogoji sodelujejo v postopku javnega razpisa in se potegujejo za dodelitev razpoložljivih sredstev, skladno s pogoji razpisa. Uspeh na razpisu je za vsakega prijavitelja odvisen zlasti od tega, kako je posamezni projekt vrednoten glede na v razpisu v naprej določene kriterije. Po navedenem se lahko enako obravnavanje vseh prijavljenih na razpis doseže zgolj tako, da se vsem prijavljenim kot izhodišče za oceno zagotovi enako obravnavanje ob prijavi. Glede na posebnost postopka javnega razpisa je tudi v pristojnosti strokovne komisije, da po v naprej predpisanih kriterijih ovrednoti projekt vseh prijavljenih na javni razpis, kar je bilo v obravnavanem primeru tudi storjeno. Prvostopni organ je zato, po presoji sodišča, dejansko stanje popolno in pravilno ugotovil in ga tudi argumentirano obrazložil. Iz obrazložitve jasno izhaja, katera dejstva so bila pri ocenjevanju vloge tožeče stranke odločilna. Glede ugovora enakopravnosti sodišče še pripominja, da je splošne in pavšalne narave, zato ga tudi ni mogoče konkretneje presojati. Kar se tiče ugovora nepristranskosti strokovne komisije pa sodišče pripominja, da lahko v smislu 37. člena ZUP v zvezi s 4. členom ZUP izločitev uradne osebe zahteva tudi stranka iz razlogov 35. člena ZUP. Pri tem mora zahtevati izločitev uradne osebe takoj, ko zve za izločitveni razlog. Strokovna komisija je bila sestavljena 19. 7. 2010, kar pomeni, da je tožeča stranka 23. 9. 2010, ko je podala svojo vlogo na javni razpis, za sestavo komisije že vedela, pa očitno takrat ni imela pomislekov. Dvoma v pristranost članov komisije takrat ni izrazila, niti česa takega ne trdi. Sicer pa dejstvo, da je predsednik strokovne komisije sodeloval kot soavtor pri priročniku, pri katerem je kot soavtorica sodelovala tudi zaposlena iz B. d.o.o., po mnenju sodišča, ne predstavlja resnega dvoma v objektivnost presoje ocenjevalcev tožene stranke. V čem naj bi se dvom v objektivnost pri posameznem ocenjevanju konkretno odražal, tožeča stranka niti ne pove.

Ne drži tudi navedba tožeče stranke, da se odločbe ne da preizkusiti, zaradi česar naj bi bile podane bistvene kršitve določb postopka. Po mnenju sodišča odločba vsebuje vse sestavine odločbe in je sestavljena v skladu s 214. členom ZUP. V izpodbijani odločbi se tudi ni odločalo o vlogi B. d.o.o., zato v izpodbijani odločbi dejstev, da odločilna dejstva o razlogih na račun katerih meril je B. dosegel 92,9 točk, toženi stranki ni bilo potrebo navajati. Prav tako se iz razloga, ker je predmet presoje le vloga tožeče stranke v tem upravnem sporu, sodišču ni bilo potrebno opredeljevati do tega, ali je bila pravilno ocenjena vloga izbranega izvajalca B. d.o.o.. Tožeča stranka bi kot zainteresirana oseba lahko vložila tožbo zoper izbranega izvajalca, v odločbi št. 4301-25/2010-18 z dne 1. 12. 2010, v kateri se je odločalo o vlogi B. d.o.o., ne pa v tem postopku, ko se preverja le pravilnost in zakonitost odločitve v zvezi z vlogo tožeče stranke.

V ostalem se sodišče strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev navaja tožena stranka. Sodišče se zato, da ne bi prišlo do ponavljanja nanje sklicuje, v smislu 2. odstavka 71. člena ZUS-1. Ker je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1.