Jedro

Če je višina škode ugotovljena glede na podatke po posameznih mesecih in ne po kriterijih ob izdaji sodne odločbe, ni upravičena valorizacija izplačane odškodnine.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se odločitev spremeni tako, da po spremembi 3. točka sodbe glasi: "Tožena stranka Z. T. d.d. in R. S. sta dolžni plačati solidarno tožniku znesek 2.788,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo: - od zneska 55,62 EUR od 18.1.2006 dalje do plačila, - od zneska 149,13 EUR od 18.2.2006 dalje do plačila, - od zneska 107,97 EUR od 18.3.2006 dalje do plačila, - od zneska 145,18 EUR od 18.4.2006 dalje do plačila, - od zneska 144,10 EUR od 18.5.2006 dalje do plačila, - od zneska 90,73 EUR od 18.6.2006 dalje do plačila, - od zneska 109,54 EUR od 18.7.2006 dalje do plačila, - od zneska 184,49 EUR od 18.8.2006 dalje do plačila, - od zneska 136,18 EUR od 18.9.2006 dalje do plačila, - od zneska 210,48 EUR od 18.10.2006 dalje do plačila, - od zneska 93,55 EUR od 18.11.2006 dalje do plačila, - od zneska 132,59 EUR od 18.12.2006 dalje do plačila, - od zneska 73,67 EUR od 18.1.2007 dalje do plačila, - od zneska 213,54 EUR od 18.2.2007 dalje do plačila, - od zneska 108,64 EUR od 18.3.2007 dalje do plačila, - od zneska 110,68 EUR od 18.4.2007 dalje do plačila, - od zneska 146,58 EUR od 18.5.2007 dalje do plačila, - od zneska 131,39 EUR od 18.6.2007 dalje do plačila, - od zneska 102,91 EUR od 18.7.2007 dalje do plačila, - od zneska 96,70 EUR od 18.8.2007 dalje do plačila, - od zneska 92,89 EUR od 18.9.2007 dalje do plačila, - od zneska 151,47 EUR od 18.10.2007 dalje do plačila." V ostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da sta toženi stranki dolžni plačati tožniku znesek 1.891,00 EUR z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov od 18.7.2006 dalje in nato vsak mesec posebej do takrat, dokler višina natečenih neplačanih obresti doseže posamezni znesek glavnice. Nadalje je odločilo, da sta toženi stranki dolžni plačevati tožniku mesečno rento v višini 121,65 EUR mesečno od 1.10.2007 dalje. Prvotožena stranka je prosta svoje obveznosti, ko vsota plačane glavnice po tej odločbi doseže skupni znesek 4.884,60 EUR in je od takrat dalje R. S. sama dolžna izpolniti dosojeno obveznost. Presežek tožbenega zahtevka je zavrnilo in glede stroškov postopka odločilo, da sta toženi stranki dolžni tožniku povrniti njegove pravdne stroške v znesku 1.638,11 EUR s pripadajočimi obrestmi.

Proti navedeni sodbi se pritožuje tožnik in uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi in spremeni izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu in v odločitvi o stroških postopka tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku ter toženo stranko obveže na plačilo vseh stroškov postopka prve in druge stopnje. V pritožbi pojasnjuje, da je zavarovalnica s plačilom zneska dne 10.12.2003 plačala nesporni del odškodnine za škodo, ki je tožniku nastala do plačila in ne za škodo, ki je nastajala pozneje. O tem obstaja izrecna izjava zavarovalnice, da se plačilo ne nanaša na rento. Tožniku je nastajalo prikrajšanje že v času bolniškega staleža in ko ni bil premeščen, zato je od zavarovalnice zahteval povrnitev škode, nastale pred februarjem 2003. Nadalje pritožnik meni, da je sodišče prve stopnje pri izračunu napačno valoriziralo akontacijo plačane odškodnine na dan odločanja, čeprav je bila akontacija plačana šele decembra 2003, tožnik pa je zahteval plačilo razlike v plači od marca 2003. Od zahtevanih mesečnih zneskov bi moralo sodišče prišteti zakonske zamudne obresti in jih odšteti od plačane akontacije, nato pa črpati akontacijo po mesecih. Na ta način je po izračunu tožnika plačana akontacija izčrpana septembra 2004 in ne junija 2006 kot je odločilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje bi lahko valoriziralo plačano akontacijo odškodnine, če bi valoriziralo tudi vsakokratno mesečno prikrajšanje v plači, sicer pa valorizacija ni dopustna. Pritožnik meni, da je izračun prikrajšanja za mesec julij 2007 napačno izračunan, saj po njegovem izračunu ne znaša 96,70 EUR, pač pa 132,69 EUR. Zaradi napake v izračunu prikrajšanja za julij 2007 je povprečje razlik v devetih mesecih 2007, 132,19 EUR in ne 121,65 EUR kolikor je sodišče prve stopnje upoštevalo pri odmeri rente. Zato bi moralo prisoditi rento v znesku 132,19 EUR. Napačna je tudi odločitev o limitiranju teka zakonskih zamudnih obresti, saj je v nasprotju z materialnim pravom in sodno prakso. Tudi odločitev o stroških postopka je napačna, saj sodišče ni upoštevalo vseh zahtevanih stroškov. Tako ni upoštevalo opravljene storitve za vložitev odškodninskega zahtevka pred tožbo, za pripravljalno vlogo 20.11.2006 in za prvo pritožbo proti sodbi. Priznalo tudi ni potnih stroškov tožnika. Upoštevati bi moralo tudi 20 % DDV. Ob pravilnem izračunu stroškov postopka je tožnik nedvomno upravičen do višjih stroškov kot mu jih je priznalo sodišče prve stopnje.

Toženi stranki nista vložili odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnik dne 25.3.2003 na toženo stranko naslovil odškodninski zahtevek za plačilo nepremoženjske in premoženjske škode, ki mu je nastala zaradi poškodb, ki jih je utrpel na delovnem mestu policista konjenika. Glede premoženjske škode je zatrjeval, da mu nastaja zaradi izgube na prejemkih iz delovnega razmerja. Na račun izgube na zaslužku je zahteval plačilo zneska 120.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.5.2003 dalje do plačila ter odškodninsko rento od vložitve zahteve v mesečnem znesku 50.000,00 SIT. Prvotožena stranka je tožniku na račun kapitalizirane rente dne 10.12.2003 izplačala znesek 987.576,00 SIT ali 4.121,08 EUR, s čimer naj bi bila izplačana zavarovalna vsota v valorizanem znesku. Tožnik je nato 26.3.2004 vložil tožbo, s katero je zahteval povrnitev razlike v plači od 20.2.2003 do vložitve tožbe v znesku 607.552,00 SIT z obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov in rento v znesku 52.516,50 SIT od 25.3.2004 dalje. Trditev pritožnika, da je prvotožena stranka s plačilom zneska 987.576,00 SIT dne 10.12.2003 poravnala nesporni del odškodnine za premoženjsko škodo, ki je nastala do dneva plačila in ne bodoče škode v obliki kapitalizirane rente, ki je bila zahtevala šele s tožbo, je glede na gornje ugotovitve neutemeljena. Tožnik namreč z odškodninskim zahtevkom pred vložitvijo tožbe niti ni zahteval tolikšne odškodnine, kot jo je prvotožena stranka v decembru 2003 plačala. Glede na višino rentnega zahtevka v odškodninskem zahtevku in višino zahtevka iz naslova že nastale izgube na plači, je mogoče nedvomno zaključiti, da je tožnik zahteval razliko v plači šele od februarja 2003, saj mu prej niti ni nastala, ker je do odločitve invalidske komisije opravljal isto delo policista konjenika, v času bolniškega staleža pa je zaradi nesreče pri delu prejemal 100 % nadomestilo plače. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je plačani znesek odškodnine v decembru 2003 upoštevalo kot delno poravnavo premoženjske škode iz naslova razlike v plači, ki jo prejema od februarja 2003 in plačo, ki bi jo prejemal, če ne bi bilo invalidnosti kot posledice delovne nezgode.

Po presoji pritožbenega sodišča pa pritožnik utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni pravilno opravilo preračuna višine terjatve tožnika in preostale obveznosti toženih strank. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, kolikšna je negativna razlika v njegovi plači v obdobju od februarja 2003 dalje po posameznih mesecih. Višino škode je ugotovilo ob primerjavi dohodkov, ki jih je prejel iz naslova plače od svojega delodajalca in od Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje iz naslova invalidnosti ter povprečja dohodkov dveh sodelavcev, ki opravljata delo policista konjenika. Višino škode je torej ugotovilo glede na podatke po posameznih mesecih in ne po kriterijih ob izdaji sodne odločbe. Zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni upravičena valorizacija izplačane odškodnine kot jo je upoštevalo prvostopno sodišče, saj je valorizacija plačane nesporne odškodnine za premoženjsko ali nepremoženjsko škodo potrebna prav zaradi zagotovitve enakih izhodišč tako za oškodovanca kot za odgovorno osebo, če se o višini odškodnine v skladu z določbo 168. čl. Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) odloča po cenah ob izdaji sodne odločbe. Sodišče prve stopnje bi zato moralo upoštevati nominalni znesek plačane odškodnine za v tem postopku uveljavljano premoženjsko škodo in ne v valoriziranem znesku kot je to storilo v izpodbijani sodbi. Višino škode po posameznih mesecih je sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno, saj ne drži pritožbeni očitek o napačnem izračunu za mesec julij 2007. Tožnik je namreč v tem mesecu prejel 695,59 EUR dohodkov, primerljiva plača dveh sodelavcev je tedaj znašala 792,29 EUR, kar pomeni, da razliko predstavlja znesek 96,70 EUR in ne 132,69 EUR kot trdi pritožnik.

Na podlagi navedenih izhodišč je sodišče druge stopnje opravilo preračun obveznosti toženih strank upoštevaje že plačani znesek odškodnine v nominalnem znesku 4.121,08 EUR. Od tega zneska je najprej odštelo do dneva plačila zapadle mesečne zneske od marca do vključno novembra 2003 z obrestmi od dneva zapadlosti posameznih mesečnih zneskov do 10.12.2003, kar vse znaša 1.215,47 EUR ali 291.275,86 SIT (glej obračune obresti v prilogi C). S preostalim zneskom v višini 2.905,61 EUR je poračunavalo mesečne zneske škode. Z navedenim zneskom je bila poravnana ugotovljena škoda v mesecih od decembra 2003 do novembra 2005, za mesec december 2005 pa je bila poravnana škoda v višini 71,91 EUR. Toženi stranki pa sta dolžni tožniku plačati še preostalo že zapadlo škodo za mesec december 2005 v znesku 55,62 EUR in nato za mesece od januarja 2006 do septembra 2007, kar skupaj predstavlja znesek 2.788,03 EUR. Toženi stranki sta zaradi zamude s plačilom denarne obveznosti v skladu z določbo 378. čl. OZ dolžni plačati tudi zakonske zamudne obresti od zapadlosti vsakega mesečnega zneska do plačila. Odločitev o omejitvi teka zakonskih zamudnih obresti do takrat, dokler višina natečenih neplačanih obresti doseže posamezni znesek glavnice je po presoji pritožbenega sodišča nepravilna, saj od uveljavitve Novele OZ 22.5.2007 takšne omejitve teka zakonskih zamudnih obresti ni več, do uveljavitve novele OZ pa neplačane obresti v nobenem primeru niso dosegle posameznega zneska glavnice.

Kot je bilo že pojasnjeno, je izračun višine prikrajšanja za mesec julij 2007 pravilen. Posledično pa je pravilna tudi odločitev o višini rente od 1.10.2007 dalje v znesku 121,65 EUR, kar predstavlja povprečni znesek prikrajšanja v zadnjih devetih mesecih, saj tožnik s takšnim načinom določitve višine rente očitno soglaša. Sodišče prve stopnje je v odločitvi o stroških postopka na prvi stopnji upoštevalo vse priglašene stroške, razen zahtevane nagrade za odškodninski zahtevek pred vložitvijo tožbe, pritožbenih stroškov in potnih stroškov tožnika na obravnave. Teh stroškov sodišče prve stopnje pravilno ni priznalo, saj jih tožnik ni izkazal. Do plačila kilometrine namreč stranka po določbah Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku ni upravičena. Tožeča stranka bi bila sicer ob upoštevanju Tarifne številke 38 upravičena do nagrade za vložitev odškodninskega zahtevka pred vložitvijo tožbe kot tudi do sorazmernega dela pritožbenih stroškov, vendar pa bi moralo sodišče prve stopnje o vseh stroških v postopku odločiti po določbi 2. odst. 154. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), kar pa ni storilo, saj je tožniku priznalo stroške, kolikor jih je, v celoti. Ob uporabi 2. odst. 154. čl. ZPP pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik ni upravičen do višjih stroškov, saj vsi priglašeni potrebni stroški, upoštevaje njegov uspeh v postopku, ki je 31 %, predstavljajo manjši znesek, kot ga je priznalo prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi. Pritožbeno sodišče zato v odločitev o pravdnih stroških zaradi prepovedi iz 359. čl. ZPP ni posegalo, pritožbo glede stroškovne odločitve pa je zavrnilo.

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje na podlagi 2. točke 358. čl. ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe. V preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu ter v odločitvi o stroških postopka. Ugotovilo je namreč, da pritožbeni razlogi niso utemeljeni v celoti, sodba pa ni obremenjena s kršitvami postopka absolutne narave, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti na podlagi 2. odst. 350. čl. ZPP.

Pritožnik stroškov pritožbe ni priglasil v skladu z določbo 1. in 2. odst. 163. čl. ZPP, zato pritožbeno sodišče o teh stroških ni odločalo.