Jedro

Ni podlage za prekinitev zapuščinskega postopka zaradi napotitve na pot pravde nekoga, ki ni dedič, saj lahko ta svoje pravice uveljavlja (le) izven zapuščinskega postopka.

Izrek

I. Predlog za prekinitev pritožbenega postopka se zavrne.

II. Pritožbi se zavrneta in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

III. A. A. sama krije svoje stroške odgovorov na pritožbi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim dodatnim sklepom o dedovanju je zapuščinsko prvostopenjsko sodišče sklenilo, da v zapuščino po pok. B. B. spada še pet parcel v k. o. X, ki so navedeni v I. tč. izreka sklepa, med njimi tudi sporna parcela 73/100. Po sklepu o dedovanju po zapustnici z dne 2. 10. 1979 je razglasilo za njene dediče dediče njene oporočne dedinje, in sicer C. C., D. D. in E. E., vsakega do 1/3. 2. Proti sklepu se pritožujejo vsi trije dediči. 3. E. E. in D. D. navajata, da so dediči A. A. priznali izločitveni zahtevek na delu nepremičnine parc. 73/100, kot izhaja iz njene prodajne pogodbe, in sicer za stavbo in pripadajoče zemljišče. Menita, da bi moralo sodišče ta del izločiti iz zapuščine ali pa postopek prekiniti in napotiti stranke na pravdni ali nepravdni postopek. Predlagata razveljavitev sklepa in novo odločanje.

4. Bistveno enako navaja in predlaga dedič C. C. v svoji pritožbi. Pojasni, da je sam podal predlog, da se v zapuščinskem postopku opravi parcelacija, po kateri bi se izvzela stavba ter zemljišče pod njo v izmeri 63 m2 ter funkcionalno zemljišče v izmeri 178 m2, kar oboje ni oz. ne more biti predmet dedovanja.

5. Na obe pritožbi je odgovorila A. A., ki navaja, da je lastnica celotne parcele 73/100 in ne le dela, na katerem ji lastninsko pravico priznavajo dediči in da zato cela ne spada v zapuščino, kar dokazuje z listinami. Pravi, da sklepu sicer formalno ne nasprotuje in predlaga zavrnitev pritožb, ker bo svojo pravico uveljavila v drugem postopku, priglaša pa svoje stroške podanih odgovorov.

6. Dediča E. E. in D. D. sta svojo pritožbo 25. 5. 2016 dopolnila z navajanjem, da je A. A. zoper dediče vložila tožbo za ugotovitev lastninske pravice na sporni parceli, C. C. pa je 14. 6. 2016 pritožbenemu sodišču predlagal, da iz istega razloga prekine zapuščinski postopek.

7. Pritožbi nista utemeljeni, prav tako ni utemeljen predlog za prekinitev postopka.

8. Prvo sodišče je ravnalo pravilno in v skladu z določbo 1. odst. 221. čl. Zakona o dedovanju (ZD), ko je novo najdeno premoženje razdelilo na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju, ne da bi opravilo novo zapuščinsko obravnavo.

9. V zemljiški knjigi je zavedeno, da je premoženje, ki je predmet izpodbijanega dodatnega sklepa o dedovanju, tudi sporna parcela 73/100, v celoti last zapustnice. Gre torej za zapuščino, ki jo je bilo treba (v celoti) razdeliti med zapustničine dediče oz. dediče njene dedinje. Ti lahko šele nato s podedovanim premoženjem (oz. z njegovim delom) prosto razpolagajo (npr. ga v delu odsvojijo ga. A. A.).

10. Že zapuščinsko sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da ni podlage za prekinitev zapuščinskega postopka zaradi napotitve A. A. na pot pravde (212. čl. ZD), saj ta ni dedinja in lahko svoje pravice uveljavlja (le) izven zapuščinskega postopka. (To je z vložitvijo tožbe zoper dediče očitno tudi že storila.)

11. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče v izpodbijanem sklepu ni našlo nobenih napak, ga je v izpodbijanem delu – glede parcele 73/100 k. o. X – potrdilo, pritožbi dedičev pa zavrnilo (2. odst. 350. čl. in 2. odst. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku, v zvezi z določbo 163. čl. ZD).

12. Odločitev o stroških odgovora na pritožbe dedičev temelji na 1. odst. 174. čl. ZD, po kateri vsaka stranka v zapuščinskem postopku sama krije svoje stroške. A. A. sicer ni dedinja, a ji ti stroški ne bi pripadli niti po ZPP (163. čl. ZD), kajti v ničemer niso bili potrebni, saj si z odgovorom svojega pravnega položaja ni nič izboljšala (155. čl. ZPP).