Jedro

Sprejem osebe, ki je bila že večkrat kaznovana zaradi težjih kaznivih dejanj na daljše prostostne kazni, v državljanstvo Republike Slovenije, ki predstavlja nevarnost za javni red. Zato se z uporabo diskrecijske pravice lahko tej osebi zavrne prošnja za sprejem v državljanstvo R Slovenije.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odločila, da ne ugodi tožnikovi prošnji za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da je tožnik, ki je državljan Republike Bosne in Hercegovine, zaprosil za državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 38/92). V postopku je bilo ugotovljeno, da sicer tožnik izpolnjuje vse pogoje za pridobitev državljanstva po 1. odstavku 40. člena navedenega zakona, da pa tožena stranka ocenjuje, da so podani razlogi iz 3. odstavka 40. člena tega zakona za izdajo negativne odločbe. Tožnik je bil dosedaj že večkrat kaznovan za razna kazniva dejanja na kazni zapora. Sedaj se nahaja na prestajanju kazni 3 let zapora, na katero je bil obsojen s pravnomočno sodbo temeljnega sodišča z dne 7.1.1992, zaradi kaznivega dejanja po 2. odstavku 100. člena KZ RS. Ker zaporne kazni, na katere je bil pravnomočno obsojen pri tožniku niso dosegle prevzgojnega namena, bi po oceni tožene stranke tožnikov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red.

Zoper to odločbo je tožnik sprožil upravni spor. V tožbi navaja, da tožena stranka o tožnikovi prošnji z dne 30.9.1991 za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije ni odločila v zakonitih rokih. Če bi, bi tožniku morala izdati pozitivno odločbo, saj izpolnjuje vse pogoje iz 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Zato za tožnika ni mogoče retroaktivno uporabiti določbe zakona o dopolnitvi zakona o državljanstvu Republike Slovenije z dne 14.12.1991 (Uradni list RS, št. 30/91-I). Glede tega zakona je pri ustavnem sodišču Republike Slovenije podana pobuda za oceno njegove ustavnosti.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da tožnikove vloge res ni rešila v roku, ki ga predpisuje zakon o splošnem upravnem postopku, vendar je odločbo izdala v skladu s predpisi, ki so veljali na dan izdaje odločbe, tožnikove navedbe pa so irelevantne, saj ne gre za retroaktivno uporabo zakona.

Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je zavrnila tožnikovo prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije z uporabo diskrecijske pravice, ki jo toženi stranki daje 3. odstavek 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Po tej določbi se lahko osebi, ki sicer izpolnjuje vse pogoje za pridobitev državljanstva Republike Slovenije iz 1. odstavka 40. člena navedenega zakona, zavrne vloga za pridobitev državljanstva, če so podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena tega zakona - to je, da bi sprejem take osebe v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države. Glede na to, da je bil tožnik že večkrat kaznovan za različna kazniva dejanja na daljše prostostne kazni, je tožena stranka ocenila, da bi tožnikov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red. Po mnenju sodišča je tožena stranka uporabo prostega preudarka v svoji odločbi tudi ustrezno obrazložila tako, da je iz teh razlogov razvidno, da je tožena stranka odločila v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega ji je pooblastilo dano (2. odstavek 4. člena in 3. odstavek 209. člena zakona o splošnem upravnem postopku). Sicer pa tožnik ne izpodbija v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja kot tudi ocene tožene stranke, da bi njegov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red.

Tožnikovo mnenje, da tožena stranka ni mogla odločiti o njegovi vlogi za pridobitev državljanstva na podlagi 3. odstavka 40. člena že citiranega zakona in, da je ta določba v neskladju z ustavo Republike Slovenije, ni sprejemljivo. Tožena stranka je bila, po mnenju sodišča, upravičena uporabiti predpis, ki je veljal v času izdaje izpodbijane odločbe - torej 3. odstavek 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Ta zakon nima učinka za nazaj, zaradi česar je tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije s sklepom U -I- 147/92 z dne 6.5.1993 zavrnilo pobudo za oceno njegove ustavnosti.

Sodišče v upravnem sporu presoja zakonitost izpodbijane odločbe po predpisu, ki je veljal v času izdaje izpodbijane odločbe in ne po predpisu, ki je veljal v času, ko je bila vložena vloga stranke, o kateri je odločil upravni organ. Res, da tožena stranka v tej upravni zadevi o tožnikovi vlogi ni odločila v roku (dveh mesecev), ki ga določa 1. odstavek 218. člena zakona o splošnem upravnem postopku. Toda tožnik ni sprožil upravnega spora zaradi molka upravnega organa (26. člen zakona o upravnih sporih), zato so v tem upravnem sporu irelevantne njegove navedbe, da je tožena stranka ravnala nezakonito, ker o njegovi vlogi ni odločila v zakonitih rokih.

Iz vseh navedenih razlogov je, po presoji sodišča, izpodbijana odločba tožene stranke zakonita, zato tožnik s tožbo ni uspel. Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo z uporabo 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. Določbe tega zakona kot tudi zakona o splošnem upravnem postopku je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).