Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo in vprašanja trditvenega in dokaznega bremena v zvezi s predlogom za izvedbo dokaza z izvedencem.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnik sam krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo z dne 11. 12. 2008 od sodišča zahteval, naj toženi stranki naloži plačilo 131.000,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo in 16.220,58 EUR odškodnine za premoženjsko škodo, ki jo je utrpel v prometni nesreči dne 10. 1. 2007. 2. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo 66.845,58 EUR, od tega 66.000,00 EUR iz naslova nepremoženjske škode (tožena stranka je tožeči dne 28. 10. 2008 plačala akontacijo v višini 46.000,00 EUR, katere revaloriziran znesek v višini 46.690,00 EUR je sodišče upoštevalo v izreku sodbe in tožniku zato prisodilo le razliko do 66.000,00 EUR, torej 19.310,00 EUR nepremoženjske škode) in 845,45 EUR iz naslova premoženjske škode. Tožencu je naložilo tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti in sicer od zneska 66.845,58 EUR od 13. 6. 2008 do 28. 10. 2008 in od zneska 20.155,58 EUR od 29. 10. 2008 dalje do plačila. V ostalem je tožbeni zahtevek zavrnilo.

3. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Tožnik je zoper pravnomočno sodbo vložil revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V reviziji trdi, da je sodišče napačno presojalo težo tožnikovih poškodb v luči 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), prav tako meni, da odločitvi obeh nižjih sodišč odstopata od ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča glede odmere odškodnine za nepremoženjsko škodo.(1) Ker identičnih poškodb v sodni praksi razumljivo ni mogoče najti, je možno odškodnino pravično določiti samo tako, da se seštejejo prisojene odškodnine za posamezne od poškodb, ki pa jih je tožnik utrpel vse v enem dogodku. Zatrjuje tudi kršitev določb pravdnega postopka zaradi zavrnitve dokaza z izvedencem finančne stroke, s katerim je želel dokazati izpad dohodka, ki je bil posledica škodnega dogodka. S tem mu je bila onemogočena izvedba vseh dokazov, s katerimi je utemeljeval svoj tožbeni zahtevek. Predlaga, „da Vrhovno sodišče s svojo odločbo zaradi kršitev določb pravdnega postopka vrne zadevo v novo sojenje. „

5. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

Glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo

7. Glede višine te škode tožnik uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, ker naj bi bila, glede na ustaljeno sodno prakso v podobnih primerih, prenizko odmerjena. Okoliščine, ki jih je sodišče upoštevalo kot podlago za odmero odškodnine, pomenijo dejansko podlago sodbe. Tožnik ne zatrjuje, da sodišče kakšne od pomembnih okoliščin pri odmeri ne bi upoštevalo. Zatrjuje le, da je bila presoja sodišča o odmeri odškodnine glede na ugotovljeno dejansko stanje napačna - torej, da je sodišče pri odmeri odškodnine zmotno uporabilo materialno pravo. Tak posplošen očitek o tem, da naj bi odmerjena odškodnina odstopala od odškodnin, ki se v sodni praksi prisojajo v podobnih primerih, ni utemeljen. Tožniku je bila iz naslova nepremoženjske škode prisojena odškodnina v skupnem znesku 66.000,00 EUR. Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožnika, da višina odškodnine ni ustrezna in primerna glede na podobne primere, v celoti odgovorilo in obrazloženo zavrnilo pritožbene navedbe, da bi bilo potrebno za izračun pravične denarne odškodnine sešteti odškodnine, ki so bile prisojene oškodovancem, ki so utrpeli le po eno izmed poškodb, ki jih je utrpel tožnik. Ob upoštevanju ugotovljenega obsega telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, strahu in pa duševnih bolečin zaradi skaženosti ter zmanjšanja življenjske aktivnosti, je tudi po presoji Vrhovnega sodišča odločitev obeh sodišč o prisoji odškodnine za nepremoženjsko škodo materialnopravno pravilna. Sodišči sta upoštevali vse okoliščine primera, zlasti stopnjo in trajanje bolečin ter strahu, pomen prizadete dobrine, namen odškodnine za nepremoženjsko škodo (zadoščenje), kot tudi zakonsko zahtevo, da odškodnina ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (drugi odstavek 179. člena OZ). Pravilno upoštevani sta tudi načeli individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine. Tudi primerjava z odškodninami, ki so bile prisojene v podobnih primerih pokaže, da je odločitev sodišč v teh okvirih. Zakaj tožnikovo stališče, da je potrebno za izračun pravilne denarne odškodnine sešteti odškodnine, ki so bile prisojene oškodovancem, ki so utrpeli le eno od poškodb, ki jih je utrpel tožnik, ni pravno pravilno, pa je tožniku že odgovorilo pritožbeno sodišče v drugem odstavku 6. točke svoje obrazložitve.

Glede zatrjevane kršitve določb pravdnega postopka

8. Po revidentovem mnenju predstavlja kršitev določb pravdnega postopka dejstvo, da sodišče prve stopnje zaradi ugotovitve višine premoženjske škode ni izvedlo dokaza z izvedencem finančne stroke. Zakaj do te kršitve ni prišlo, je tožniku obrazloženo odgovorilo že pritožbeno sodišče v 7. točki svoje obrazložitve. Tožnik je dokazni predlog podal prepozno, poleg tega pa tudi ni zadostil svojemu trditvenemu in s tem povezanemu dokaznemu bremenu glede prikrajšanja pri osebnem dohodku. Tožnik je sicer trdil, da ima izgubo na dohodku in predlagal, naj se glede te izgube izvede dokaz z izvedencem finančne stroke, vendar pa so bile v tem delu njegove trditve tako skromne in pomanjkljive, da bi moral šele izvedenec finančne stroke ugotavljati zakaj in iz katerih naslovov mu ta izguba nastaja. Tožnikov dokazni predlog je bil tedaj informativne narave, pri katerem so manjkale dejanske navedbe, in ki naj bi se na tožnikov predlog izvedel zato, da bi šele na njegovi podlagi oblikoval svoje trditve o izgubljenem dohodku. Tak dokazni predlog pa ni dopusten.(2) Tožniku izgube na dohodku ni uspelo dokazati, zato sta nižji sodišči ta del njegovega zahtevka pravno pravilno zavrnili.

9. Ker revizijski očitki niso podani in je izpodbijana sodba materialnopravno pravilna, je sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

10. Odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP.

Op. št. (1): Pri tem se sklicuje na odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 449/2000 z dne 8. 3. 2011, II Ips 437/2000 z dne 31. 8. 2001, II Ips 316/2000 z dne 14. 12. 2000, II Ips 184/2004 z dne 16. 6. 2005, II Ips 698/2003 z dne 17. 2. 2005. Op. št. (2): Sodba Vrhovnega sodišča II Ips 234/2005 z dne 10. 5. 2007.