Jedro

Pravno priznana škoda so duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti. Duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti pa so pravno priznane škode le ob pogoju posebne intenzivnosti in zadosti dolgega trajanja.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: "Toženi stranki X d.d., in A. G. sta solidarno dolžna plačati tožniku M. B. znesek 394.926,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 44.926,00 SIT od 14.5.1996 dalje do plačila, ter od zneska 350.000,00 SIT od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje 8.4.1999 dalje do plačila ter mu povrniti njegove pravdne stroške v znesku 104.078,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dne 8.4.1999 dalje do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe. Višji tožbeni zahtevek se zavrne." V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanih a nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

V tej pravdni zadevi je sodišče ugotovilo objektivno odgovornost toženih strank in soodgovornost tožnika, ki je vozil kolo z motorjem, do 30 %. Razsodilo je, da znaša primerna odškodnina za telesne bolečine 500.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 200.000,00 SIT. Nadalje je ugotovilo premoženjsko škodo v znesku 64.180,00 SIT. Upoštevaje soodgovornost tožnika je naložilo toženi stranki plačilo zneska 534.926,00 SIT ter povrnitev 222.171,90 SIT pravdnih stroškov tožniku, ki je po prepričanju prvostopnega sodišča uspel s svojim tožbenim zahtevkom do 70 %. Proti sodbi se pritožujeta toženi stranki in uveljavljata pritožbeni razlog zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navajata, da nasprotujeta svoji 70 % odgovornosti po temelju. Izvedenec je namreč prišel do zaključka, da je natančno mesto trčenja nedoločljivo, nadalje, da je G. v trenutku trčenja stal in se je tožnik zaletel v njegovo kombinirano vozilo, tožnikova hitrost v trenutku pred trčenjem pa je znašala 37 km/h ali močno nad dovoljeno hitrostjo za vozilo, ki ga je vozil. Po mnenju izvedenca je vzrok za nezgodo potrebno iskati v motenju poteka vožnje voznika B., dejanski vzrok pa v nepotrebni in neprimerni reakciji tožnika v povezavi s slabim stanjem vozišča in njegovo hitrostjo. Izvedenec je ugotovil, da je v izjavah prič L. in U. precej nelogičnosti v detajlih. Taki zaključki izvedenca ne morejo pripeljati do takšne odločitve, kot jo je zavzelo sodišče. Za škodo je pretežno odgovoren tožnik, ker je z divjo hitrostjo glede na razmere na cesti in glede na to, da je vozil po kolesarski stezi, povzročil, da je do škodnega dogodka sploh prišlo. Sodišče meni, da je drugi toženec prepozno zagledal tožnika in prepozno ustavil, če pa je že ustavil, naj bi ustavil na neprimernem mestu. Te ugotovitve izvedenec ni postavil. Objektivno pa so ugotovljena dejstva, da je tožnik močno prekoračil hitrost in je podrsal sprednji del drugotoženčevega vozila. Zato naj bi bila krivda tožnika bistveno večja in bi bilo mogoče drugotožencu naprtiti največ 25 % sokrivde. Odškodnina za telesne bolečine v prisojeni višini 500.000,00 SIT je previsoka najmanj za 200.000,00 SIT. Tožnik je trpel le srednje hude in lažje bolečine in tudi drugih nevšečnosti ni omenil. Tožnik ni trpel trajnega zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti temveč le minimalno začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, česar ni mogoče upoštevati. Tožniku niso nastale nikakršne posledice, osem tednov se je zdravil, vendar je bilo zdravljenje uspešno. Ta tožbeni zahtevek je popolnoma neutemeljen. Tožena stranka se tudi ne strinja z računom za kiropraktika, ki mu ni bil medicinsko priporočen. Zgrešena je tudi presoja odvetniških stroškov, saj ni res, da bi tožnik s svojim tožbenim zahtevkom uspel do 70 %. Uspel je le s 33,50 %. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka, da se tožnik ni pritožil, ker nima sredstev za pritožbo, čeprav meni, da bi bilo potrebno tožniku dosoditi zahtevek v višini 100 %. Temelj odškodninskega zahtevka je drugi toženec priznal s konkludentnim dejanjem. Sicer pa izvedenec dopušča, da je vzrok za nesrečo lahko tudi vožnja G. oziroma njegovo zavijanje in je zato razlogovanje pritožbe o drugačnem deležu soodgovornosti neutemeljeno. Neutemeljena je tudi pritožba glede višine odškodnine, zato tožeča stranka predlaga zavrnitev pritožbe. V dopolnitvi odgovora na pritožbo tožeča stranka navaja, da je prva tožena stranka dne 29.6.1999 že nakazala delno odškodnino skupaj s pravdnimi stroški in obrestmi v znesku 416.019,00 SIT. V nadaljnji vlogi toženi stranki navajata, da je tožena stranka res nakazala tožniku del vtoževanega zneska kot nesporni del glede na obstoj verjetnosti delne soodgovornosti zavarovanca tožene stranke za nastalo škodo, kar je ustrezno navedeno v pritožbi.

Pritožba je delno utemeljena.

Ni mogoče pritrditi prvostopnemu sodišču, da gre v obravnavanem primeru za objektivno odgovornost voznika kombiniranega vozila A. G. v smislu 173. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Tožnik kot udeleženec prometne nesreče je vozil kolo z motorjem, ki ga je potrebno šteti kot motorno vozilo v smislu 178. člena ZOR. Kolo z motorjem po določbah v času nesreče veljavnega ZTVCP res ni motorno vozilo, vendar pa opredelitev motornega vozila po ZTVCP za uporabo 178. člena ZOR ni pravno odločilna. ZOR definicije motornega vozila nima, vendar pa uvršča 178. člen v pogloavje o odgovornosti za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti. Stvari, ki jih pogajnja motor, so nevarne stvari, ker delovanje motorja lahko povzroči škodo tudi povsem neodvisno od človekovega ravnanja. Ker so torej vozila na motorni pogon, kamor sodi tudi kolo z motorjem, nevarne stvari, je treba 178. člen ZOR uporabiti tudi za kolo z motorjem, če je udeleženo v prometni nesreči več premikajočih se motornih vozil. Velja torej krivdna odgovornost, v primeru obojestranske krivde pač v sorazmerju s stopnjo krivde. Pri tem pa je upoštevati, da je kolo z motorjem v podrejenem položaju v odnosu do drugih motornih vozil. Prvostopno sodišče je ugotovilo razmerje odgovornosti tožeče in toženih strank kot 30 : 70. Kljub drugačni pravni opredelitvi odgovornosti se pritožbeno sodišče s porazdelitvijo krivde v navedenem obsegu strinja, upoštevaje razloge prvostopne sodbe in podrejenost položaja kolesa z motorjem v primerjavi z drugim udeleženim vozilom, torej kombiniranim vozilom. Tožena stranka v pritožbi sicer nasprotuje takšni porazdelitvi odgovornosti, vendar so po presoji pritožbenega sodišča te trditve neutemeljene in je pritrditi natančnim in prepričljivim razlogom prvostopne sodbe. Izvedenec dipl. ing. A. B. je predvsem ugotovil, da je v zvezi s prometno nesrečo mnogo premalo podatkov za tehnično analizo nezgode, zato se je lahko oprl le na izpovedi strank in treh prič. Izvedenec je menil, da so izpovedi prič L. in U. v detajlih nelogične, vseeno pa je ugotovil minimalno oplaženje med obema voziloma, čemur toženi stranki ne nasprotujeta, ob dejstvu, da je drugi toženec zavijal s ceste na desno, tožnik pa mu je prihajal po kolesarski stezi nasproti. Izvedenec ni mogel ugotoviti natančnega položaja vozil ob trčenju, ker pa nihče ne trdi, da bi tožnik zapeljal s kolesarske steze na vozni pas za motorni promet, do oplaženja obeh vozil pa je prišlo, je zaključiti, da je drugi toženec s svojega voznega pasu vsaj delno zavil na desno na kolesarsko stezo. Četudi je verjeti vozniku G., da je v trenutku trčenja stal, je zaprl vsaj del kolesarske steze, kot meni tudi izvedenec. S tem je bil tožnik moten v svoji vožnji kolesa z motorjem po kolesarski stezi, zaradi česar je zaviral in ga je na pesku spodneslo. Izvedenec izrecno dopušča to možnost, in meni, da je drugi toženec povzročil nevarno situacijo, v kateri je tožnik reagiral z zaviranjem in ga je spodneslo ter je padel. Prvostopno sodišče sprejema to verzijo in tudi pritožbeno sodišče se z njo strinja, saj je najbolj logična in najbolj skladna s sicer maloštevilnimi podatki o nesreči. Po drugi strani je ugotovljena prekoračitev hitrosti tožnika, saj je izvedenec njegovo hitrost ocenil na 37 km/h, dovoljena hitrost pa znaša 25 km/h. Pretirana hitrost je ob opisanem dogajanju brez dvoma delno prispevala k nesreči. Po presoji pritožbenega sodišča je torej prvostopno sodišče utemeljeno ugotovilo kršitev prometnih predpisov obeh voznikov, pri čemer za toženca G. pravilno ugotavlja, da je upravljal z vozilom, ki je v prometu močnejše kot tožnikovo vozilo. Upoštevaje navedeno in drugotoženčevo zavijanje na desno ter motenje tožnika kot odločilen vzrok za nesrečo, je prvostopno sodišče povsem pravilno zaključilo,da je tožnikova krivda do 30 % in krivda toženih strank do 70 %. Da je tožnikov tožbeni zahtevek po temelju utemeljen do 70 %, je po mnenju pritožbenega sodišča pravilna odločitev tako v dejanskem, kot v materialnopravnem pogledu in so nasprotne pritožbene trditve neutemeljene. Tožnik je uveljavljal odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem v znesku 1.000,00 SIT, prvostopno sodišče pa je menilo, da je primerna odškodnina v znesku 500.000,00 SIT in je upoštevaje tožnikovo sokrivdo prisodilo odškodnino v znesku 350.000,00 SIT. Tožena stranka v pritožbi meni, da je odškodnina previsoka najmanj za 200.000,00 SIT. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba samo ponavlja ugotovitve izpodbijane sodbe o stopnji in trajanju telesnih bolečin in smiselno torej uveljavlja le pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbeno sodišče sprejema razloge izpodbijane sodbe, ki se opirajo na izvedensko mneje dr. F. Z., ki ugotavlja pri tožniku zlom desne kljkučnice, odrgnine desnega komolca, predela desne črevnice, desnega komolca in obeh kolen ter zvin prsno ledvene hrbtenice. Po izvedenskem mnenju povzete telesne bolečine in nevšečnosti so primerno upoštevane v okviru meril iz 200. člena ZOR, pri čemer je prvostopno sodišče odškodnino primerno individualiziralo, hkrati pa jo je umestilo v širše družbene okvire, ki se izražajo zlasti skozi medsebojna razmerja med manjšimi, večjimi in katakstrofalnimi škodami. Po mnenju pritožbenega sodišča je odškodnina v znesku 500.000,00 SIT primerna in zatrjevanja o njeni pretiranosti ni mogoče sprejeti. V tem delu je torej pritožba neutemeljena. Pritrditi pa je pritožbi, da ni podlage za prisojo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti. Prvostopno sodišče je v skladu z mnenjem izvedenca dr. F. Z. ugotovilo, da je bil tožnik zaradi poškodb osem tednov prikrajšan za športne aktivnosti, ni mogel prenašati večjih bremen, tritedenska imobilizacija ram mu je povzročala neugodnosti pri sedenju, pisanju in spanju, začutil je bolečine v križu pri več kot polurnem neprekinjenem sedenju in imel je neugodnosti pri osebni higieni. Prvostopno sodišče vse navedeno, kar sicer ni sporno, obravnava, češ da gre za začasno zmanjšanje splošnih življenjskih aktivnosti. Pritožbeno sodišče se s pravno presojo ne strinja in uvodoma poudarja, da so pravno priznana škoda duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti. Duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti pa so pravno priznana škoda (200. člen ZOR) le ob pogoju posebne intenzivnosti in zadosti dolgega trajanja. Pri tožniku je šlo, glede na ugotovitve prvostopnega sodišča predvsem za nevšečnosti oziroma težave pri vsakdanjih opravilih v trajanju do treh tednov in osem tedensko prikrajšanje za športne aktivnosti in za možnost prenašanja bremen. Časovni obseg zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki je eden od odločilnih elementov za priznanje te vrste odškodnine, je pri tožniku trajal tako kratko obdobje, da bi bilo mogoče oceniti, da je to začasno stanje prešlo v dovolj dolgo trajanje in stopnjo, da bi opisano stanje lahko prešlo v odkodninsko postavko duševnih bolečin zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti. Pritožbeno sodišče zato ob pravilnih dejanskih ugotovitvah prvostopnega sodišča pritrjuje pritožbi, da je materialnopravno neutemeljena prisoja odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 200.000,00 SIT oz. ob upoštevanju sokrivde 140.000,00 SIT, kakor je razsodilo prvostopno sodišče. Zato je bilo treba v tem delu pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti tako, da se zavrne zahtevek za prisojo odškodnine za tovrstno škodo. Toženi stranki sta zato tožniku dolžni plačati za 140.000,00 SIT nižjo odškodnino oziroma za nepremoženjsko škodo samo znesek 350.000,00 SIT. Prvostopno sodišče je nadalje prisodilo tožniku poplačilo premoženjske škode. Ta je po presoji prvostopnega sodišča znašala 64.180,00 SIT in upoštevaje 30 % sokrivdo tožnika 44.926,00 SIT. Tožena stranka v pritožbo izpodbija račun kiropraktika v znesku 20.000,00 SIT, češ da tožniku ni bil medicinsko priporočen in se je zanj tožnik odločil sam. Pritožbeno sodišče ne sprejema te pritožbene trditve, saj na podlagi izpovedi tožnika (ki mu toženi stranki ne oporekata) ugotavlja, da je bilo tožnikovo zdravljenje pri kiropraktiku potrebno in koristno. Ugotovljeno je, da je imel tožnik poškodbo hrbtenice, zaradi česar je opravil fizioterapijo, s čimer pa se bolečine niso končale. Izrecno pa je povedal, da so bolečine v hrbtenici prenehale po desetih obiskih pri kiropraktiku. Pritožbeno sodišče ne vidi razlogov, da tožniku ne bi verjelo in ker je navedena terapija očitno pomagala preprečiti nadaljnje telesne bolečine, mora tožena stranka v skladu s 1. odstavkom 195. člena ZOR tožniku povrniti tudi te stroške v zvezi z zdravljenjem. Zato pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbene trditve toženih strank v zvezi z računom za kiropraktika. Odškodnina za premoženjsko škodo je torej v dejanskem in materialnopravnem pogledu pravilno odmerjena. Prav pa ima pritožba v delu, ko se pritožuje proti odločitvi o stroških. Prvostopno sodišče ugotavlja, da je tožnik s svojim tožbenim zahtevkom uspel do 70 %, kar pa ne drži, kakor tudi ne drži trditev v pritožbi, da je tožnik uspel le s 33,50 %. Upoštevati je namreč treba, da sta bila v tej pravdi sporna tako temelj kot višina odškodnine in se je oboje obravnavalo ves čas postopka. Odločitev sodišča prve stopnje o 70 % uspehu pomeni zmotno uporabo materialnega prava, zaradi česar je bilo treba odločitev o stroških spremeniti. Upoštevati pa je bilo treba tudi delen uspeh pritožbe, ki se je izrazil skozi spremembo višine odškodnine. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da je potrebno upoštevati, da je tožnik uspel po temelju do 70 %. Po višini je tožnik uspel, ob upoštevanju v pritožbenem postopku spremenjene odškodnine, s 35,2 %. Ugotovljena je namreč pravična odškodnina za telesne bolečine v znesku 500.000,00 SIT in materialna škoda v znesku 64.180,00 SIT. Znesek 564.108,00 SIT od vtoževanega zneska 1.602.680,00 SIT predstavlja 35,2 % uspeh. Upoštevaje torej navedeni uspeh po višini in 70 % uspeh po temelju je torej zaključiti, da znaša v celoti uspeh tožeče stranke 52,6 %. Ker je prvostopno sodišče ugotovilo, da znašajo stroški tožeče stranke 425.782,00 SIT in stroški tožene stranke 252.918,00 SIT in ta obseg stroškov v pritožbi ni sporen, je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev o pravdnih stroških tako, da je naložilo toženi stranki povrnitev 104.078,00 SIT pravdnih stroškov tožeči stranki, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje. Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki 52,6 % od zneska 425.782,00 SIT, to je 223.961,00 SIT, tožeča stranka pa mora povrniti toženi stranki 47,4 % njenih stroškov, odmerjenih na 252.918,05 SIT, to je znesek 119.883,00 SIT. Po medsebojnem pobotanju sledi torej v izreku te sodbe pravilna odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov. Če torej povzamemo, je pritožbeno sodišče zaradi pravilne uporabe materialnega prava delno spremenilo prvostopno sodbo tako, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 394.926,00 SIT odškodnine z zakonitimi zamudnimi obrestmi ter ji povrniti 104.078,00 SIT pravdnih stroškov, prav tako z zakonitimi zamudnimi obrestmi. V preostalem delu je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožena stranka ni zahtevala povrnitve pritožbenih stroškov, tožeča stranka pa je za odgovor na pritožbo predlagala povrnitev njenih pritožbenih stroškov. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožeča stranka stroške odgovora na pritožbo nosi sama, saj gre po vsebini za tako vlogo, ki ni z ničemer prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča. Stroškov za to vlogo zato ni mogoče šteti kot potrebnih stroškov, ki se naložijo v povrnitev drugi stranki.