11. 5. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe dr. A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 20. aprila 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba dr. A. A. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 463/2001 z dne 7. 11. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik v ustavni pritožbi navaja, da je njegova pravna prednica pri upravnem organu vložila zahtevo za denacionalizacijo podržavljenega premoženja, med katerim so bile tudi nepremičnine, ki so bile predmet kupoprodajne pogodbe, ki sta jo dne 15. 6. 1989 sklenili C. C., d.d., V. in Č. Č. iz U. Upravni organ je denacionalizacijski postopek prekinil do rešitve predhodnega vprašanja, ali je navedena kupna pogodba špekulativen oziroma fiktiven pravni posel. Po tem, ko je upravni organ denacionalizacijski postopek prekinil, je pritožnik vložil tožbo zaradi razveljavitve navedene kupne pogodbe in izstavitve zemljiškoknjižne listine za prenos lastnine.

2.Okrožno sodišče v Kranju je tožbeni zahtevek zavrnilo, Višje sodišče v Ljubljani je zavrnilo pritožbo. Po presoji Višjega sodišča je bila zavrnitev tožbenega zahtevka pravilna že zato, ker je bila tožba nesklepčna, s stališča hipotetične možnosti, da bi bil tožbeni zahtevek ob dokazni podlagi utemeljen, je preizkusilo tudi pravno presojo sodišča prve stopnje, da pri sklenitvi sporne pogodbe ni šlo za špekulativen ali fiktiven pravni posel. V zvezi s tem je kot pravilne in zadostne sprejelo tudi dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje in zavrnilo pritožbene ugovore v zvezi z njimi. Vrhovno sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo revizijo.

3.Pritožnik Vrhovnemu sodišču očita, da je revizijo napačno zavrnilo s sklepom namesto s sodbo in to z načinom izražanja, ki po mnenju pritožnika vzbuja dvom o tem, ali je pritožnik imel pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Ne strinja se s stališčem sodišča, po katerem določba 89. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I in nasl. - v nadaljevanju ZDen) ne omogoča razveljavitve pogodbe, saj naj bi ta določba omogočala zahtevati vrnitev podržavljenih nepremičnin neposredno od lastnika, tj. od fizične osebe. Zato naj bi navedena določba ZDen omogočala tudi tožbeni zahtevek, kot ga je pritožnik uveljavljal v tej pravdi. Sodiščem, zlasti Vrhovnemu sodišču očita, da so kršila določbe Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - v nadaljevanju ZPP) in odločala mimo dokazov, ki jih je predlagal. Stališče Vrhovnega sodišča, po katerem v reviziji ni mogoče izpodbijati ugotovitve dejanskega stanja, naj bi zato pomenilo kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Zato se tudi ne strinja z odgovorom revizijskega sodišča, da je bil nedopusten nagib in namen tožencev ravnati v škodo denacionalizacijskih upravičencev le zatrjevano, ne pa tudi dokazano dejstvo. V zvezi s tem v ustavni pritožbi navaja okoliščine in dokaze, ki bi jih sodišča morala upoštevati, ker bi na njihovi podlagi morala ugotoviti, da je šlo za špekulativen pravni posel. Sodišču očita tudi kršitev pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave, ker naj bi ignoriralo njegove trditve, da je del prodane nepremičnine ostal v lasti denacionalizacijskih upravičencev tudi po nacionalizaciji, kar naj bi bilo dokazano z odločbami državnih organov, ta podatek pa naj bi bil razviden iz postopka v zadevi št. P 448/89.

B.

4.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem in ne presoja samih po sebi kršitev materialnega in procesnega prava ter nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine.

5.Pritožnik sicer zatrjuje kršitev človekovih pravic, vendar jih utemeljuje predvsem s ponavljanjem argumentov, s katerimi ni uspel v reviziji. Tako navaja razloge, iz katerih naj bi bilo razvidno, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno ugotovili dejansko stanje, Vrhovnemu sodišču pa očita, da tega neupravičeno ni upoštevalo in da je s tem kršilo določbe ZPP. Z navedbami, s katerimi utemeljuje svojo razlago 89. člena ZDen in izraža nestrinjanje z drugačnim stališčem Vrhovnega sodišča, pa pritožnik zatrjuje zmotno uporabo prava. Zgolj dejstvo, da se pritožnik ne strinja z izpodbijano odločitvijo in da (materialno in procesno) pravo razume drugače od sodišč, pa samo po sebi še ne zadošča za sklep o kršitvi katerekoli človekove pravice in temeljne svoboščine.

6.Določba 22. člena Ustave sicer vključuje tudi pravico vsake od pravdnih strank, da sodišče obravnava, ovrednoti in obrazloženo sprejme ali zavrne njene trditve in stališča, če so postavljena v skladu z določbami pravdnega postopka in če niso očitno pravno nepomembna (odločba št. Up-118/95 z dne 11. 6. 1998, OdlUS VII, 227). Ustavno jamstvo se mora odražati tudi v dokaznem postopku, vendar to ne pomeni, da ima pravdna stranka pravico do izvedbe vseh dokazov, ki jih predlaga. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. V obravnavani zadevi je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožnikov očitek o kršitvi določb pravdnega postopka v zvezi z ugotavljanjem dejanskega stanja, ker je ocenilo, da je na ta očitek pravilno in zadostno odgovorilo že Višje sodišče. Pritožnik ne navaja, da bi bila ta ocena Vrhovnega sodišča napačna. Ocena, ali je materialnopravna presoja pravdnega sodišča o relevantnosti posameznih dokazov oziroma dejstev, ki naj bi se s temi dokazi ugotovila, pravilna, pa ni naloga Ustavnega sodišča. Očitek o nepravilni ugotovitvi dejanskega stanja, tudi če bi bil utemeljen, namreč sam po sebi ne zadošča za ugotovitev kršitev pravice iz 22. člena Ustave.

7.Iz navedenega izhaja tudi, da je bila odločitev sodišča prve stopnje skladno z zahtevami 25. člena Ustave podvržena preizkusu pritožbenega sodišča. Več od dvostopenjskega sojenja pa 25. člen Ustave ne zagotavlja. Zato do kršitve te pravice s stališčem Vrhovnega sodišča, po katerem v revizijskem postopku izpodbijanje dejanskega stanja ni dovoljeno, sploh ne more priti. Iz enakega razloga pritožnik kršitve pravice iz 25. člena Ustave ne more utemeljiti niti z očitkom, ki se nanaša na način izražanja Vrhovnega sodišča v obrazložitvi izpodbijane odločitve, niti z očitkom, da bi moralo revizijo zavrniti s sodbo in ne s sklepom.

8.Pritožnik zatrjuje tudi kršitev pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Zgolj z navedbo, da je sodišče ignoriralo njegove trditve, da je del prodane nepremičnine ostal v lasti denacionalizacijskih upravičencev tudi po nacionalizaciji, te kršitve ne izkaže. Tako ne pojasni niti, zakaj meni, da bi ta "podatek" (če bi bil upoštevan) lahko vplival na odločitev v obravnavani zadevi. Iz obrazložitve sodbe Višjega sodišča, ki je bila predmet revizijskega postopka, v katerem je bila izdana s to ustavno pritožbo izpodbijana sodna odločba, je namreč razvidno, da je na okoliščini, da naj bi bil del nepremičnine pomotoma vpisan kot družbena lastnina, pravna prednica pritožnika gradila svojo tožbo v zadevi št. P 448/89, o kateri je že odločeno s pravnomočno zavrnilno sodbo. Poleg tega pritožnik v ustavni pritožbi sam navaja, da je bil tožbeni zahtevek v zadevi št. P 448/89 pravnomočno zavrnjen, ker je v veljavo stopil ZDen, ki naj bi po mnenju vseh treh sodišč, ki so odločala v navedeni zadevi, med drugim omogočal tudi vrnitev premoženja podržavljenega z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova.

Ker z izpodbijano sodno odločbo očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 - popr.) v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger