Jedro

Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnica izpolnjevanje pogoja zadostnih sredstev za preživljanje v RS izkazovala s tremi plačilnimi listami o prejemu plače za mesec oktober, november in december 2013. Iz teh plačilnih list je razvidno, da je tožnica prejemala plačo v neto znesku, s katerim je presegala zakonsko zahtevan znesek 265,22 EUR. Iz spisovnih podatkov je razvidno tudi, da je tožničin delodajalec kot izplačevalec dohodka pristojnemu davčnemu organu predložil REK obrazec za navedene tri mesece in sicer sproti za vsak mesec posebej.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Upravne enote Krško št. 214-64/2014/28 z dne 18. 4. 2014 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 285 EUR, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ zavrnil tožničino vlogo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji zaradi zaposlitve ali dela. V svoji obrazložitvi navaja, da se dovoljenje za začasno prebivanje podaljša, če tujec izpolnjuje pogoje po tretjem in četrtem odstavku 33. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2). Ugotavlja, da je bilo tožnici že izdano dovoljenje za začasno prebivanje v RS zaradi zaposlitve ali dela z veljavnostjo do 26. 1. 2014. Iz uradnih evidenc nadalje ugotavlja, da tožničin delodajalec posluje brez veljavnega TRR. Tožnica je k svoji vlogi predložila tudi plače za mesece oktober, november in december 2013. Podatke o izplačilu plač je organ preveril pri pristojnem davčnem organu in ugotovil, da je delodajalec davčnemu organu za tožnico predložil obračune davkov in prispevkov za izplačilo plač za navedene tri mesece. Ker pa iz plačilnih list ni bilo razvidno, iz katerega TRR so bile plače tožnici nakazane, je bila tožnica pozvana, da o tem predloži ustrezna dokazila, česar pa ni storila. Zaradi suma, da so bila nakazila plač za zadnje tri mesece pred oddajo tožničine vloge, ki so bila izvedena hkrati dne 3. 2. 2014 oziroma 5. 2. 2014, izvedena zgolj z namenom pridobitve dovoljenja za začasno prebivanje in ker njen delodajalec nima odprtega nobenega veljavnega TRR, ki bi ga moral imeti, organ priloženih izplačilnih list in izpiska prometa na tožničinem TRR ni upošteval kot dokazilo o zadostnih sredstvih za preživljanje in je zato štel, da tožnica ne izpolnjuje pogoja o zadostnih sredstvih za preživljanje. Sklicuje se še na določbe 36. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2), po katerih je treba prejemnikom nakazovati plačila na njihove TRR. Tožnica je v nadaljevanju postopka predložila pogodbo o zaposlitvi, ki jo je sklenila s svojim istim delodajalcem za določen čas, od 27. 1. 2014 do 26. 1. 2017, prav tako ima z veljavnostjo novega delovnega dovoljenja podaljšano zdravstveno zavarovanje do 26. 1. 2017. Ker pa tožnica ne izpolnjuje pogoja, določenega v tretjem odstavku 33. člena ZTuj-2, saj nima izkazanih zadostnih sredstev za preživljanje, je bilo treba njeno vlogo v skladu s 1. alinejo prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 zavrniti.

Drugostopenjski organ je pritožbo tožnice zavrnil. Meni, da je prvostopenjski organ pravilno ocenil, da so bile tožničine plače za mesece oktober, november in december 2013 nakazane tožnici le z namenom pridobitve dovoljenja za začasno prebivanje. Pravilno je tudi ugotovil, da je tožnica plače prejemala v nasprotju z določili prvega odstavka 36. člena ZDavP-2. Plača mora namreč biti nakazana na TRR, kar pa v konkretnem primeru ni bilo.

Tožnica vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov po 27. členu ZUS-1. Navaja, da je imel njen delodajalec blokiran TRR in tako iz objektivnih razlogov tožnici ni mogel nakazovati plač na njen TRR, kar pa ni krivda tožnice, ampak njenega delodajalca. Tožnica izpolnjuje pogoj izkazanih zadostnih sredstev za preživljanje, saj je v prvem odstavku Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (ZSVarPre) v zvezi s I. točko Sklepa o uskladitvi višine minimalnega dohodka določeno, da od junija 2013 minimalni dohodek znaša 265,22 EUR, kar pomeni, da je tožnica pri plačah za mesece oktober, november in december 2013 v bruto znesku 783,66 EUR mesečno dobila izplačilo cca 560,42 EUR, kar pomeni, da je dvakratno presegla zakonsko zahtevani znesek. Pravilnik o načinu ugotavljanja zadostnih sredstev za preživljanje v postopku izdaje dovoljenja (Pravilnik) v 2. členu določa, da tujec, ki je v RS že zaposlen, izpolnjevanje pogoja zadostnih sredstev za preživljanje dokazuje s plačo, dogovorjeno s pogodbo o zaposlitvi in da plačo izkazuje s plačilnimi listinami za pretekle tri mesece in za mesec, v katerem se vlaga prošnja oziroma mesecem odločanja pristojnega organa o prošnji. V 4. členu pa določa, da se izpolnjevanje pogoja zadostnih sredstev za preživljanje, ki so določeni v 2. členu tega Pravilnika ali z drugimi dohodki, ki so obdavčljivi po Zakonu, ki ureja dohodnino, upoštevajo ti dohodki, zmanjšani za davke in obvezne prispevke za socialno varnost. Iz dopisa Davčnega urada Brežice je razvidno, da je bil za plačo tožnice v mesecih oktober, november in december 2013 s strani njenega delodajalca predložen REK obrazec preko E-davkov. Tožnica sicer res ne prejema plače na TRR, vendar so vse plače redno prijavljene pri davčnem uradu. Tožničin delodajalec je preko TRR svojega sina tožnici nakazal plače za navedene tri mesece. Sodišču predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi. Hkrati zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, da vztraja pri navedbah v odločbi z dne 22. 9. 2014. Sodišču predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Tožba je utemeljena.

V konkretnem primeru je med strankama sporno izpolnjevanje enega od pogojev za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji (RS) in sicer izpolnjevanje pogoja zadostnih sredstev za preživljanje.

V času izdaje izpodbijane odločbe veljaven ZTuj-2 je v 33. členu določal pogoje za izdajo dovoljenja za prebivanje. V tretjem odstavku tega člena je določal, da mora tujec, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji (RS), imeti veljavno potno listino, katere veljavnost je najmanj tri mesece daljša od nameravanega prebivanja v RS, ustrezno zdravstveno zavarovanje in zadostna sredstva za preživljanje v času prebivanja v državi oziroma mu mora biti preživljanje kako drugače zagotovljeno mesečno najmanj v višini, kolikor znaša osnovni znesek minimalnega dohodka v RS. Le-ta je po prvem odstavku 8. člena ZSVarPre v zvezi s I. točko Sklepa o usklajeni višini minimalnega dohodka v času odločanja znašal 265,22 EUR. V 36. členu ZTuj-2 je bilo določeno, da se dovoljenje za začasno prebivanje lahko podaljša pod enakimi pogoji, kot se izda.

Podrobneje način ugotavljanja izpolnjevanja pogoja zadostnih sredstev za preživljanje, ki jih tretji odstavek 33. člena in drugi odstavek 36. člena ZTuj-2 določata kot pogoj za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje tujca v RS, ureja Pravilnik.

Ob upoštevanju navedenih zakonskih in podzakonskih določb in podatkov v spisu sodišče ugotavlja, da odločitev prvostopenjskega organa ni pravilna. Iz podatkov v spisu namreč izhaja, da je tožnica izpolnjevanje pogoja zadostnih sredstev za preživljanje v RS izkazovala, med drugim, s tremi plačilnimi listami o prejemu plače za mesece oktober, november in december 2013, to je za tri mesece pred mesecem vložitve prošnje za podaljšanje predmetnega dovoljenja. Iz teh plačilnih list, ki so sestavni del upravnih spisov, je razvidno, da je tožnica, kot to že sama navaja v tožbi, prejemala plačo v neto znesku, s katerim je presegala zakonsko zahtevan znesek 265,22 EUR. Iz spisovnih podatkov je razvidno tudi, da je tožničin delodajalec kot izplačevalec dohodka pristojnemu davčnemu organu, to je Davčnemu uradu Brežice, predložil REK obrazec za navedene tri mesece in sicer sproti za vsak mesec posebej, kar pomeni, da je predložil obračune o tožničinih dohodkih, ki so, ob zmanjšanih obveznih prispevkih za socialno varnost in davčnih odtegljajih, osnova za izračun plače. Navedeno po presoji sodišča ne omogoča takšnega zaključka, kot ga je naredil prvostopenjski organ, da tožnica ne izpolnjuje pogoja zadostnih sredstev za preživljanje, samo zato, ker so ji bile plače, ki jih sicer prejema v gotovini, za navedene tri mesece hkrati nakazane na njen TRR. Sodišče v zvezi z izpolnjevanjem pogoja zadostnih sredstev za preživljanje še dodaja, da se tako prvostopenjski organ, kot tudi tožena stranka za njim, v zvezi z izpolnjevanjem spornega pogoja neutemeljeno sklicujeta na določbe ZDavP-2, saj se izpolnjevanje spornega pogoja presoja po področnem zakonu, ki pa je v konkretnem primeru ZTuj-2 (in ne ZDavP-2).

Po povedanem sodišče zaključuje, da v konkretnem primeru ni bilo pravilno ugotovljeno dejansko stanje in da je bilo tudi materialno pravo zmotno uporabljeno. Sodišče je zato na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskem organu v ponoven postopek. V ponovljenem postopku bo moral upravni organ nakazane pomanjkljivosti ustrezno odpraviti.

Ker je tožnica zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka in je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, je presodilo tudi, da ji mora tožena stranka, v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, povrniti stroške postopka. V skladu z navedeno določbo se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (Pravilnik). Na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika je sodišče tožeči stranki prisodilo ustrezen pavšalni znesek. Zadeva je bila rešena na seji senata in je tožeča stranka v postopku imela pooblaščenca.