Jedro

Kadar je oškodovanec hkrati obdolženčev krvni sorodnik v ravni vrsti, ima pravico do pritožbe, in ne le pravice izpodbijanja sodbe zaradi odločbe o stroških kazenskega postopka.

Kaznivo dejanje kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja je hujša oblika kaznivega dejanja glede na posebne lastnosti storilca, ki je oškodovancu glede na svoj položaj nadrejen, ta svoj položaj nadrejenosti pa zlorablja. Oškodovanec mora biti storilcu zaupan v učenje, vzgojo, varstvo in oskrbo, pri čemer zadošča za storitev kaznivega dejanja že ena od omenjenih vzgojnih dejavnosti.

Izrek

I. Zahtevi zagovornika obsojenega M.S. za varstvo zakonitosti se delno ugodi in se razveljavi sodba Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 8.10.2002 glede dejanj opisanih v točki 1, razveljavi se odločba Višjega sodišča v Mariboru z dne 16.5.2003 v delu pod točko I/2 in II, sodba Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 27.5.2003 v delu, ki se nanaša na izrek enotne kazni ter sodba Višjega sodišča v Mariboru z dne 13.10.2005 v delu, ki se nanaša na razveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje (odločba o enotni kazni).

II. V ostalem se zahteva zagovornika, zahteva obsojenca pa v celoti zavrneta.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 8.10.2002 spoznalo M.S. za krivega storitve kaznivega dejanja spolnega napada na otroka po 3. odstavku 183. člena KZ, nadaljevanega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po 3. odstavku 183. člena tega zakona, kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 14 let po 3. v zvezi s 1. odstavkom 103. člena Kazenskega zakona RS (KZ RS) ter kaznivega dejanja kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po 2. odstavku 184. člena KZ. Za ta dejanja mu je določilo naslednje kazni: tri mesece zapora, eno leto in šest mesecev zapora, eno leto zapora in šest mesecev zapora ter mu za tem po določilih o steku kaznivih dejanj izreklo enotno kazen tri leta in dva meseca zapora, v katero mu je vštelo čas prebit v priporu od 3.6.2002 od 14.15 ure dalje. Ob reševanju pritožb zagovornika obdolženca, njegove žene S.S., oškodovanke A.S. in okrožne državne tožilke je Višje sodišče v Mariboru z odločbo po uradni dolžnosti razveljavilo krivdorek glede kaznivih dejanj po 3. v zvezi s 1. odstavkom 103. člena KZ RS in 2. odstavka 184. člena KZ (opisanih v točkah 2. in 3. prvostopenjske sodbe), v odločbah o posameznih kaznih za ti dejanji, v odločbi o enotni kazni in v odločbi o stroških kazenskega postopka ter v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbo oškodovanke A.S. je kot nedovoljeno zavrglo, v nerazveljavljenem delu pa je pritrdilo pritožbi okrožne državne tožilke ter izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je kaznivo dejanje opisano v točki 1/b pravno opredelilo kot kaznivo dejanje po členu 183/3 KZ in zanj določilo kazen eno leto zapora, kaznivo dejanje opisano v točkah 1/c in 1/d pa je pravno opredelilo kot nadaljevano kaznivo dejanje po členu 183/3 KZ in mu zanj določilo kazen eno leto in dva meseca zapora. Pripor je obdolžencu iz istega pripornega razloga (3. točka 1. odstavka 201. člena ZKP) podaljšalo. V ponovljenem sojenju (glede razveljavljenega dela sodbe, ki se nanaša na dejanja storjena na škodo S.M.), je Okrožno sodišče v Mariboru s sodbo ponovno spoznalo M.S. za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po 2. odstavku 184. člena KZ in mu za to dejanje izreklo kazen eno leto zapora. Za tem pa mu je ob upoštevanju kazni, določenih za dejanja storjena na škodo A.S. (tri mesece zapora, eno leto zapora in eno leto in dva meseca zapora), po 47. členu KZ izreklo enotno kazen tri leta in tri mesece zapora. Z isto sodbo je bila tudi zavrnjena obtožba glede kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 14 let po 2. in 3. odstavku 103. člena KZ RS (dejanje, ki naj bi bilo storjeno na škodo S.M.). Ta sodba je bila v celoti potrjena s sodbo Višjega sodišča v Mariboru.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo (vse uvodoma navedene sodbe) sta vložila zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenec (zahteva je laična in kot izhaja iz vsebine uveljavlja le zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje) in njegov zagovornik, ki sodišču očita kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP ter druge kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe (2. odstavek 371. člena tega zakona). Predlagata razveljavitev vseh sodb sodišča prve in druge stopnje.

Vrhovna državna tožilka A.M., spec. v odgovoru na zahtevi, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga razveljavitev vseh izpodbijanih sodb. Pritrjuje namreč stališčem obrambe, da je sodišče druge stopnje ob prvem sojenju ravnalo v nasprotju z določbami ZKP, ko je zavrglo pritožbo oškodovane A.S. Kadar je oškodovanec hkrati obdolženčev krvni sorodnik v ravni vrsti, se uporabi 2. in ne 4. odstavek 367. člena ZKP. Ker sodišče v izreku sodbe in sklepa ni odločalo o pritožbi obsojenčeve zakonske partnerke, je prekršilo 2. odstavek 388. člena tega zakona. Sodišče pa je zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, saj je ravnalo napak, ko je zapisnik o zaslišanju oškodovane A.S. v preiskavi (list. št. 77) prebralo na glavni obravnavi, ne da bi nanjo povabilo oškodovanko. Nadalje pa meni še, da kaznivo dejanje na škodo S.M., katerega storitve je bil obsojenec spoznan za krivega, nima znakov kaznivega dejanja. Kaznivo dejanje kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja je trenutno, ne pa trajajoče kaznivo dejanje, zato je vsako od treh očitanih dejanj šteti za posamezna dejanja v sklopu nadaljevanega kaznivega dejanja. Iz izreka sodbe ne izhaja, da bi se obsojencu očitalo, da je katero od treh dejanj nedvomno storil še pred oškodovankino polnoletnostjo, saj se čas storitve za vsa tri dejanja razteza čez to mejo. Tako se pokaže, da v opisu ni konkretiziran zakonski znak, da je bila oškodovanka v izreku določenem času storitve katerega od treh dejanj zaupana v obsojenčevo vzgojo, varstvo in oskrbo.

Zahteva zagovornika obsojencu za varstvo zakonitosti je deloma utemeljena, medtem ko zahteva obsojencu uveljavlja le razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, torej razlog iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni dopustno vlagati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Bistveni očitek zagovornika obsojenca v zahtevi je kršitev 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP v zvezi z 237. členom tega zakona. Sodišče namreč hčerki obsojenca A.S. (privilegirani priči) na glavni obravnavi ni dalo možnosti izjaviti se, ali bo pričala v postopku, ali ne.

Privilegirane priče same odločajo o tem ali bodo pričale. Če se odločijo pričati potem imajo pravice in dolžnosti kot vsaka druga priča. Osebe, ki so lahko oproščene dolžnosti pričanja je bilo po zakonu, ki je veljal v času, ko so v obravnavani kazenski zadevi bila opravljena procesna dejanja (glavne obravnave 30.7.2002 in 8.10.2002 - ZKP-D), sodišče dolžno opozoriti na privilegij pred vsakim zaslišanjem, sicer je bilo potrebno izpoved takšne priče, dano pred zadnjim zaslišanjem, izločiti iz spisa kot nedovoljen dokaz. Če je privilegirana priča bila zaslišana pred preiskovalnim sodnikom in se je pravni dobroti, predvideni v 236. členu ZKP (dolžnosti pričevanja so oproščeni v 2. točki 1. odstavka tega člena našteti najožji družinski člani), odpovedala, kasneje zaslišana na glavni obravnavi pa izjavila, da ne bo pričala, se njena izpovedba pred preiskovalnim sodnikom ni smela prebrati. Isto je veljalo tudi, če ta oseba sploh ni bila povabljena na glavno obravnavo (3. odstavek 340. člena ZKP). Po končanem dokaznem postopku so se ti zapisniki izločili iz spisa in hranili posebej. Po noveli ZKP-E (z dne 13.6.2003) pa veljajo za branje zapisnikov o izpovedbah privilegiranih prič isti pogoji kot za neprivilegirane priče. Tudi če privilegirana priča, ki je v preiskavi pričala, na glavni obravnavi uporabi pravico, da ni dolžna pričati, se sme njena prejšnja izpovedba prebrati, če ji je bil pred zaslišanjem v preiskavi dan pouk po 2. odstavku 236. člena noveliranega ZKP.

Z začetkom veljave Zakona o spremembah in dopolnitvah ZKP (ZKP-a z dne 23.1.1999) oseb mlajših od 15 let, ki so bile žrtve kaznivih dejanj iz 65. člena tega zakona, na glavni obravnavi ni bilo dopustno zaslišati. Sodišče bi moralo v teh primerih odločiti, da se zapisnik o njihovem zaslišanju prebere. Stranke so lahko postavile vprašanja le posredno. Če je senat spoznal, da so vprašanja utemeljena in potrebna za razjasnitev dejanskega stanja, je lahko odločil, da bo pričo zaslišal preiskovalni sodnik (5. in 6. odstavek 331. člena ZKP).

Gre torej za določeno kolizijo dveh določb: ene, ki daje možnost privilegirani priči odločiti se v vseh fazah kazenskega postopka o tem ali bo pričala ali ne, ter druge, ki sodišču nalaga branje izpovedbe mladoletne žrtve kaznivega dejanja. Pri odgovoru na vprašanje, kako bo sodišče ravnalo v primeru, ko je priča žrtev kaznivega dejanja zoper spolno nedotakljivost mlajša od 15 let hkrati tudi privilegirana priča, je potrebno izhajati tako iz namena določb ZKP kakor tudi iz njihovega pomena oziroma procesnih sankcij predvidenih za kršitve.

Določbe ZKP, ki govorijo o oprostitvi dolžnosti pričevanja, so namenjene izključno pričam in ne obdolžencu. Pričam je dano na voljo, da lahko odločijo, ali bodo pričale ali ne. Zaradi tesnih družinskih vezi bi lahko prišle v zelo težak položaj, če bi morale izpovedovati v škodo osebe s katero jo takšne vezi vežejo. O pravici do oprostitve dolžnosti pričevanja je moralo sodišče pričo, kot je bilo že povedano, obvestiti v vseh fazah postopka, opustitev tega opozorila pa je pomenila absolutno bistveno kršitev postopka, oziroma se sodna odločba na takšno izpovedbo priče ni mogla opreti. Pravni pouk privilegirani priči o tem, da se bo sodna odločba oprla na njeno izpovedbo pred preiskovalnim sodnikom, četudi se bo na glavni obravnavi odpovedala pričevanju, je bil uzakonjen šele z novelo ZKP-E z dne 13.6.2003. Namen sprememb v noveli ZKP-A, ki je nalagal sodišču branje izpovedb prič žrtev kaznivih dejanj, predvidenih v 3. odstavku 65. člena tega zakona, mlajših od 15 let, pa je predvsem v zaščiti mladoletne žrtve kaznivega dejanja pred nadaljnjimi negativnimi učinki, ki jih povzroča zaslišanje na glavni obravnavi. Zaradi zagotovitve načela kontradiktornosti je zakon, kot je bilo že povedano, omogočal zaslišanje te osebe pred preiskovalnim sodnikom, kjer je smel biti navzoč zagovornik, ne pa tudi obdolženec. Procesna sankcija za kršitev te določbe v ZKP ni izrecno predvidena.

Glede na navedeno bi moralo sodišče v takem primeru, ko gre za privilegirano pričo, mlajšo od 15 let in žrtev kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost iz IXX. poglavja KZ, da bi se izognilo bistveni kršitvi določb ZKP iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP (kar bi pomenilo branje izpovedbe take priče, ne da bi bila ta prej povabljena na glavno obravnavo), bodisi pred obravnavo ali po preiskovalnem sodniku pozvati in jo opozoriti na pravno dobroto iz 236. člena ZKP in kolikor bi priča izjavila, da je še zmeraj pripravljena pričati, njeno izjavo na glavni obravnavi prebrati oziroma v nasprotnem primeru, kolikor bi privilegirana priča izjavila, da se bo pričanju odrekla, njeno izjavo v skladu s 83. členom ZKP iz spisa izločiti. S takšnim ravnanjem sodišče ne bi kršilo določbe 3. odstavka 340. člena ZKP, prav tako pa bi bilo zadoščeno namenu določb 5. odstavka 331. člena ZKP (omogočiti čim manj obremenjujoče obravnavanje).

V konkretni kazenski zadevi je sodišče opravljalo procesna dejanja, ko je veljala novela kazenskega procesnega zakona ZKP-D. Hčerko obsojenca A.S. je zaslišalo pred preiskovalnim sodnikom in jo tudi opozorilo v skladu z 236. členom ZKP. Na glavno obravnavo je kasneje ni vabilo, temveč je po 5. odstavku 331. člena ZKP njeno izpovedbo prebralo. Na izpovedbo oškodovanke je oprlo tudi izpodbijano sodbo. S takšnim svojim ravnanjem je kršilo določbe ZKP iz 8. točke 1. odstavka 371. člena.

Utemeljena pa je zahteva za varstvo zakonitosti tudi v delu, kjer uveljavlja kršitev določbe 2. odstavka 367. člena ZKP, saj je pritožbeno sodišče s sodbo z dne 16.1.2003 pritožbo obdolženčeve hčerke A.S. zavrglo kot nedovoljeno.

Kot izhaja iz podatkov v spisu, se je zoper sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 8.10.2002, pritožila tudi obdolženčeva hči A.S. Prosila je za znižanje kazni izrečene njenemu očetu. Višje sodišče je pritožbo A.S. zavrglo z obrazložitvijo, da oškodovanka nima pravice do pritožbe, saj se oškodovanec lahko pritoži le zaradi odločbe o stroških kazenskega postopka, za kar pa ne gre v obravnavanem primeru, ko se oškodovanka pritožuje zaradi odločbe o kazenski sankciji.

Takšna odločitev ni zakonita. V skladu z 2. odstavkom 367. člena ZKP se namreč smejo med drugim v korist obdolženca pritožiti tudi krvni sorodniki v ravni vrsti. Ker je A.S. hči obdolženca (torej sorodnik v ravni vrsti), je imela pravico do pritožbe in bi pritožbeno sodišče moralo njene pritožbene navedbe vsebinsko obravnavati, ne pa pritožbo zavreči. Neutemeljena pa je zahteva zagovornika v delu, kjer očita sodišču kršitev določb 2. odstavka 371. člena ZKP s tem , da je obsojencu v postopku po razveljavitvi (sodba Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 27.5.2003) sodilo pristransko sodišče. To sodišče se je seznanilo z izpovedbo oškodovane S.M., njena izjava je bila kasneje izločena iz spisa.

Kot izhaja iz podatkov v spisu je zagovornik prvič uveljavljal izločitveni razlog iz 6. točke 39. člena ZKP (zaradi tako imenovane "okuženosti" sodnikov) v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje. Na te pritožbene očitke mu je odgovorilo Višje sodišče v Mariboru s sodbo z dne 13.10.2005, kjer mu je v 3. in 4. odstavku na strani 4 sodbe pojasnilo, da je prekludiran uveljavljati izločitveni razlog iz 6. točke 39. člena ZKP. Ugovor, da poimensko določeni sodnik prve stopnje ali sodnik porotnik v določeni zadevi ne sme opravljati svoje dolžnosti, ker je glede njega podan kateri od izločitvenih razlogov, lahko namreč stranka uveljavlja le v okviru zakonskih rokov. Izločitev sodnika prve stopnje lahko zahteva brž ko zve za razlog izločitve, vendar najpozneje do konca glavne obravnave. Glede na odločbo Ustavnega sodišča U-I-92/96 z dne 21.3.2002 pa velja ta rok tudi glede izločitvenega razloga iz 6. točke 39. člena ZKP, pred tem je bila ta možnost dana strankam le do začetka glavne obravnave.

Obsojenec in njegov zagovornik sta v konkretni kazenski zadevi vedela, da sodi obsojencu tudi glede dejanja storjenega na škodo S.M. isti senat kot prej, prav tako pa tudi, da sta s pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje z dne 8.10.2002 uspela ravno zaradi tega, ker je S.M. kot pastorka obsojenca privilegirana priča, oziroma sta bila seznanjena s tem, da se je sodišče z njeno izpovedbo seznanilo, zaradi česar bi lahko v okviru tega procesnega dejstva sklepala na pristranskost sodišča, prav tako pa bi lahko zaznala eventualno pristranskost na glavni obravnavi (subjektivni odnos sodišča do predmeta odločanja) ter posledično zahtevala izločitev, pa očitno nepristranskosti ni bilo ali pa je nista opazila in tudi izločitve sodnikov nista zahtevala.

S tem pa sta v svoji pravici prekludirana, oziroma v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, še manj pa v zahtevi za varstvo zakonitosti, kršitve določb 2. točke 371. člena ZKP v povezavi z nepristranskostjo sodnika ne moreta uveljaviti. Ta kršitev bi bila namreč podana le, če bi na glavni obravnavi sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi moral biti izločen (1. do 5. točka 39. člena tedaj veljavnega ZKP). Zakonski pogoj, da sme pritožnik v pritožbi uveljaviti to procesno kršitev je, da na kršitev ni mogel opozoriti med glavno obravnavo ali da je nanjo opozoril, pa je sodišče prve stopnje ni upoštevalo (člen 384 ZKP). Ob enakih zakonskih pogojih se sme pritožnik v pritožbi sklicevati tudi na okoliščine iz 6. točke 39. člena ZKP, torej le, če je pravočasno zahteval izločitev, pa je bila zahteva za izločitev zavrnjena ali zavržena. Povsem logično je namreč, da stranki, ki v zakonskem roku ni uporabila pravice zahtevati izločitve sodnika prve stopnje, pa zato ni bilo objektivnih ovir, ni dovoljeno uveljaviti, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev iz 6. točke 39. člena ZKP šele z izrednim pravnim sredstvom, to je z zahtevo za varstvo zakonitosti, saj bi v nasprotnem prekluzija stranke v pritožbi izgubila svoj namen, njeni učinki pa bi bili v kasnejši fazi postopka z zlorabo procesne pravice ne le izničeni, ampak bi bilo morebitno novo sojenje samo še bolj oddaljeno in oteženo.

Neutemeljena je zahteva zagovornika glede dejanja na škodo A.S. tudi v delu, kjer uveljavlja kršitev določb iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker se izpodbijani sodbi (Okrožnega sodišča v Mariboru v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 13.10.2005) opirata na izpovedbo priče N.V., ki je po mnenju zagovornika prav tako privilegirana priča, saj je izvenzakonski partner oškodovanke S.M., pastorke obsojenca.

V 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 236. člena ZKP je določen krog oseb, ki zaradi tesnih družinskih vezi niso dolžne pričati. To so obdolženčev zakonec oziroma oseba s katero živi v zunajzakonski skupnosti, obdolženčevi sorodniki v ravni vrsti in v stranski vrsti do vštetega tretjega kolena in sorodniki po svaštvu do vštetega drugega kolena ter obdolženčev posvojenec in posvojitelj. Kot je bilo že povedano, zakon daje tem natančno določenim osebam možnost odkloniti pričanje zaradi tesnih družinskih in tudi čustvenih vezi, ki jih vežejo na obsojenca. Takšna zakonska ureditev je civilizacijsko utemeljena, saj bi te osebe lahko prišle v stiske ali težave, če bi pričale zoper obdolženca na katere so tako ali drugače vezane. Določba pomeni izjemo od splošne dolžnosti pričevanja v kazenskem postopku (3. odstavek 234. člena ZKP), izjeme pa je potrebno ozko razlagati oziroma jih ni mogoče širiti preko tistega, kar je zakon izrecno predpisal. Ker izvenzakonski partner pastorka ni naveden kot privilegirana priča v 236. členu ZKP se torej pravna dobrota, predvidena v tem členu, nanj ne more nanašati.

Ocena verodostojnosti izpovedbe te priče (N.V.) ter neizvedba dokazov, ki bi potrdili, da si je S.M. svojo izpovedbo izmislila, pa ne pomeni očitek kršitve določb zakona temveč le očitek zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, tega pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Slednjič pa zagovornik tudi neutemeljeno očita sodišču kršitev kazenskega zakona, ker naj bi dejanje, ki ga je obsojenec storil na škodo S.M., ne vsebovalo zahtevanih elementov kaznivega dejanja in sicer na kakšen način in s čim naj bi obdolženec zlorabil svoj položaj, prav tako pa ni opisa zakaj bi naj bila pastorka obdolžencu zaupana v vzgojo, varstvo in oskrbo in s čim bi naj izkoristil avtoriteto pastorkinega zaupanja.

Kaznivo dejanje kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po 2. odstavku 184. člena KZ stori učitelj, vzgojitelj, skrbnik, posvojitelj, roditelj ali druga oseba, ki z zlorabo svojega položaja spolno občuje ali stori kakšno drugo spolno dejanje z osebo, staro nad 15 let, ki mu je zaupana v učenje, vzgojo, varstvo in oskrbo.

Gre torej za hujšo obliko kaznivega dejanja glede na posebne lastnosti storilca, ki je oškodovancu glede na svoj položaj nadrejen, ta svoj položaj nadrejenosti pa zlorablja. Oškodovanec mora biti storilcu zaupan v učenje, vzgojo, varstvo in oskrbo, pri čemer zadošča za storitev kaznivega dejanja že ena od omenjenih vzgojnih dejavnosti.

Iz izreka pravnomočne sodbe glede tega dejanja izhajajo naslednji očitki: da je bila S.M. rojena 29.9.1982 pastorka obsojenca torej je bil obsojenec njen očim, da je bila stara nad 15 let, da mu je bila zaupana v vzgojo, varstvo in oskrbo, da je obsojenec izkoristil avtoriteto in zaupanje oškodovanke in jo najmanj trikrat otipaval po telesu, predvsem po prsih, zadnjici in nogah in jo objemal ter poljubljal na usta.

Tak opis dejanja vsebuje vse elemente obravnavanega kaznivega dejanja, to je posebne lastnosti storilca (očim oškodovanke), zlorabo položaja (izkoristil je avtoriteto in zaupanje oškodovanke), da mu je bil otrok zaupan v vzgojo, varstvo in oskrbo ter izvršitveno dejanje - kako drugo spolno dejanje z osebo staro nad 15 let (oškodovanko je otipaval po telesu, predvsem po prsih, zadnjici in nogah in jo objemal ter poljubljal na usta).

Glede na vse navedeno, oziroma glede na ugotovljene absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8 točke 1. odstavka 371. člena in 11. točke 1. odstavka tega člena v zvezi z 2. odstavkom 367. člena ter 2. odstavkom 388. člena ZKP je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil zagovornik obsojenca, deloma ugodilo in izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na oškodovano A.S. razveljavilo, razveljavilo pa je tudi odločbo o izrečeni enotni kazni ter odločbo o stroških ter v tem delu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje, med tem kot je zahteva za varstvo zakonitosti v delu, ki se nanaša na oškodovano S.M. zavrnilo kot neutemeljeno, saj niso podane v zahtevi za varstvo zakonitosti očitane kršitve določb procesnega ali materialnega zakona.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče ponovno zaslišati oškodovanko A.M. in jo opozoriti v skladu z 2. odstavkom 236. člena ZKP. Kolikor bo oškodovanka izjavila, da bo izkoristila pravno dobroto, bo treba njeno izjavo, dano pred preiskovalnim sodnikom, izločiti iz spisa ter na podlagi ostalih izvedenih dokazov odločiti ali je obsojenec storil tudi to kaznivo dejanje ali ne.