Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Napako tožnikove pooblaščenke, ki je tožbi, ki se nanaša na drugega tožnika v zvezi z drugim izpodbijanim aktom, priložila priloge, ki se nanašajo na tožnika v tem upravnem sporu, je pripisati nezadostni skrbnosti tožnikove pooblaščenke, ki bi morala kot odvetnica, od katere se pričakuje večja skrbnost, pred vložitvijo vlog na sodišče preveriti, ali pošilja tožbe za vse štiri njene stranke in ali so priloge k tožbam ustrezne. Iz pritožbenih navedb celo izhaja, da je bila prva napaka storjena že pri tiskanju tožb, saj tožnikova sploh ni bila natisnjena, nato pa še ob odpravi, saj je tožnikove priloge priložila tožbi, ki se nanj ni nanašala. Vrhovno sodišče zato pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da gre v tem primeru za napako, do katere je prišlo v sferi tožnikove pooblaščenke in je posledica njenega poslovanja, kar ne more biti opravičen vzrok za zamudo oprave procesnega dejanja. Prav tako zatrjevani delovna preobremenjenost in časovna stiska nista okoliščini, ki ju tožnikova pooblaščenka ni mogla predvideti oziroma odkloniti.
Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje z dne 15. 9. 2020 (I. točka izreka) in zavrglo njegovo tožbo (II. točka izreka), ki je bila vložena zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-1843/2020/4 (1312-22) z dne 4. 9. 2020, s katerim je bilo tožniku omejeno gibanje.
2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bil sklep tožene stranke o omejitvi gibanja tožniku vročen 8. 9. 2020, da se je tridnevni rok za vložitev tožbe iztekel 11. 9. 2020, da je tožnik vložil obravnavano tožbo po izteku roka, to je 14. 9. 2020, in 15. 9. 2020 predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Sodišče prve stopnje je tožnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo kot neutemeljen, ker tožnik ni verjetno izkazal opravičenega vzroka za zamudo. Presodilo je, da očitna pomota, ki jo jo storila tožnikova pooblaščenka, ki je svetovalka za begunce in odvetnica, s tem ko je 11. 9. 2020 vložila tožbo, pri čemer je pravilnim prilogam priložila napačno tožbo, ki se je glasila na drugega tožnika, ni opravičen razlog. Opravičen razlog so le takšne okoliščine oziroma ovire, ki jih stranka ni mogla predvideti, niti odkloniti in se tudi ne morejo pripisati njeni krivdi. Po ustaljeni sodni praksi napake, ki nastanejo v sferi odvetnika in so posledica njegovega poslovanja, niso opravičen vzrok za vrnitev v prejšnje stanje. Pojasnilo je tudi, da se tožnik neutemeljeno sklicuje na 103. člen ZUP, saj sodišče postopa po določilih ZUS-1 in ZPP. Glede zavrženja tožbe, ki jo je tožnikova pooblaščenka vložila 14. 9. 2020 ob 13.30 uri, pa je navedlo, da je bil sklep tožene stranke o omejitvi gibanja tožniku vročen 8. 9. 2020, tridnevni rok za vložitev tožbe, ki je začel teči 9. 9. 2020, se je iztekel 11. 9. 2020, zato je tožbo na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 kot prepozno zavrglo.
3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišču prve stopnje očita kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in kršitev pravice do poštenega sojenja iz člena 6 (1) EKČP. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da razlogi, ki jih navaja pritožnik, ne predstavljajo očitne pomote. Očitna pomota je nedoločen pravni pojem, ki ga upravni organ razlaga v vsakem konkretnem primeru posebej. Sklicuje se na tretji odstavek 103. člena ZUP in trdi, da je njegov namen saniranje kratkih zamud pri opravi procesnih dejanj, do katerih pride zaradi subjektivnih okoliščin na strani stranke ali njenega pooblaščenca. Pojasnjuje, da je bil sklep tožene stranke tožniku vročen 8. 9. 2020, vendar je tožnikova pooblaščenka tožnikovo dokumentacijo in dokumentacijo še treh tožnikov od tožene stranke prejela šele 9. 9. 2020 (oziroma za enega 10. 9. 2020), kar pomeni, da je morala v roku dveh dni oziroma enega dneva vložiti štiri tožbe hkrati. Pri hitenju, da 11. 9. 2020 odda na pošto vse štiri tožbe, je prišlo do tiskarske napake. Tožbo za tožnika A. A. je pomotoma natisnila dvakrat in en izvod priložila k pravilnim prilogam tožnika B. B., vse v isti kuverti, naslovljeni na sodišče. S tem je bila storjena očitna pomota, vendar je tožnikova pooblaščenka to svojo pomoto nemudoma odpravila tako, da je že prvi naslednji delovni dan, to je 14. 9. 2020 ob 13.30 uri, na vložišče naslovnega sodišča vložila pravo tožbo. V tem primeru očitne pomote tožnikove pooblaščenke ni mogoče enačiti z neznanjem, nevednostjo ali neskrbnostjo, saj se je zgodila zaradi njene preobremenjenosti. Pooblaščenka je bila prepričana, da je v kuverto zapakirala štiri različne tožbe in ne dveh identičnih, kar izhaja tudi iz dejstva, da je pravilno poslala priloge za tožnika B. B., ki so se nanašale le nanj.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Pritožnik se neutemeljeno sklicuje na 103. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, se za zamudo roka za vložitev tožbe v upravnem sporu uporabljajo določbe Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), kolikor ta zakon ne določa drugače pa določbe zakona, ki ureja pravdni postopek (prvi odstavek 22. člena ZUS-1).
6. Po prvem odstavku 24. člena ZUS-1 je vrnitev v prejšnje stanje možna, če stranka iz opravičenega vzroka zamudi rok iz 23. člena tega zakona ali drug zakoniti rok za opravo dejanja v postopku in ga zaradi tega ne more več opraviti. V skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča1 je opravičen vzrok okoliščina oziroma ovira, ki je stranka ni mogla predvideti, niti odkloniti in se tudi ne more pripisati njeni krivdi. Ker torej zamuda ne sme biti zakrivljena, se presoja, ali je zamudo povzročil dogodek, ki ga pooblaščenec ali stranka kljub izkazani zadostni skrbnosti nista mogla ne predvideti, ne odkloniti. Po drugem odstavku 11. člena Zakona o odvetništvu je odvetnik pri zastopanju stranke dolžan ravnati vestno, pošteno, skrbno ter po načelih odvetniške poklicne etike.
7. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je napako tožnikove pooblaščenke, ki je tožbi, ki se nanaša na drugega tožnika v zvezi z drugim izpodbijanim aktom, priložila priloge, ki se nanašajo na tožnika v tem upravnem sporu, pripisati nezadostni skrbnosti tožnikove pooblaščenke, ki bi morala kot odvetnica, od katere se pričakuje večja skrbnost, pred vložitvijo vlog na sodišče preveriti, ali pošilja tožbe za vse štiri njene stranke in ali so priloge k tožbam ustrezne. Iz pritožbenih navedb celo izhaja, da je bila prva napaka storjena že pri tiskanju tožb, saj tožnikova sploh ni bila natisnjena, nato pa še ob odpravi, saj je tožnikove priloge priložila tožbi, ki se nanj ni nanašala. Vrhovno sodišče zato pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da gre v tem primeru za napako, do katere je prišlo v sferi tožnikove pooblaščenke in je posledica njenega poslovanja, kar ne more biti opravičen vzrok za zamudo oprave procesnega dejanja. Prav tako zatrjevani delovna preobremenjenost in časovna stiska nista okoliščini, ki ju tožnikova pooblaščenka ni mogla predvideti oziroma odkloniti.
8. Pritožnikovo sklicevanje na zadevo I Up 334/2014 z dne 27. 11. 2014 ni utemeljeno, saj je v navedeni zadevi stranka sama (brez kvalificiranega pooblaščenca) pravočasno vložila tožbo na nepristojni organ, na pristojno sodišče pa je prispela po poteku roka za njeno vložitev. Šlo je torej za očitno pomoto, ki pa jo izrecno ureja tretji odstavek 29. člena ZUS-1. 9. Na podlagi navedenega po presoji Vrhovnega sodišča ni prišlo do kršitve enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije in pravice do poštenega sojenja iz člena 6 (1) EKČP. 10. Ker pritožbene navedbe niso utemeljene in ker niso podani razlogi, na katere mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (76. člen v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1).
1 Npr. sklepi I Up 205/2015 z dne 23. 9. 2015, I Up 40/2002 z dne 16. 1. 2012, I Up 856/2001 z dne 14. 11. 2001, I Up 152/2014 z dne 5. 2. 2015, I Up 308/2016 z dne 12. 4. 2017.