Jedro

Strošek zdravniškega potrdila, ne glede na to, ali je bila njegova pridobitev potrebna ali ne, je strošek, ki je nastal zaradi uveljavljanja odškodnine. Tožnik bi ga moral zato uveljavljati kot strošek postopka, ne pa kot materialno škodo. Odločitev o zavrnitvi tega dela zahtevka je zato, čeprav iz drugih razlogov, pravilna.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu točke II izreka potrdi.

II. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni - v točki I izreka tako, da se zahtevek za plačilo zneska 3.597,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 3.300,88 EUR od 2. 6. 2016 dalje do plačila; od zneska 171,86 EUR od 17. 6. 2016 dalje do plačila in od zneska 125 EUR od 10. 11. 2015 dalje do plačila zavrne in se izrek pod točko I sodbe sodišča prve stopnje po spremembi glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 10.793,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 9.902,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 6. 2016 dalje do plačila; od zneska 515,60 EUR od 17. 6. 2016 dalje do plačila, od zneska 375 EUR od 10. 11. 2015 dalje do plačila in od zneska 9.695,40 EUR od 2. 6. 2016 do 29. 9. 2016.“ - v točki III izreka pa tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 44 % njenih pravdnih stroškov, tožeča stranka pa toženi stranki 56 % njenih pravdnih stroškov.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15-tih dni po prejemu te odločbe povrniti 499,50 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnik, ki je bil kot voznik motornega kolesa 8. 11. 2015 udeležen v prometni nesreči, od toženke s tožbo zahteva povračilo nastale premoženjske in nepremoženjske škode.

2. Sodišče prve stopnje je zahtevku delno ugodilo in toženki naložilo, da tožniku plača 14.390,95 EUR ter zakonske zamudne obresti od zneska 13.203,49 EUR od 2. 6. 2016 dalje do plačila; od zneska 9,695,40 EUR od 2. 6. 2016 do 29. 9. 2016; od zneska 687,46 od 17. 6. 2016 dalje do plačila in od zneska 500 EUR od 10. 11. 2015 dalje do plačila (točka I izreka sodbe). Višji tožbeni zahtevek (za plačilo 9.897,11 EUR s pripadki) je zavrnilo (točka II izreka sodbe) in odločilo, da je toženka dolžna tožniku povrniti 60 % njegovih potrebnih pravdnih stroškov, tožnik pa toženki 40 % njenih potrebnih pravdnih stroškov (točka III izreka sodbe).

3. Zoper odločitev sta se pritožili obe pravdni stranki.

4. Tožnik izpodbija zavrnilni del odločitve do višine 9.296 EUR. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 339. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijanega dela odločitve tako, da bo zahtevku ugodeno še za znesek 9.296 EUR s pripadki, podrejeno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške.

Meni, da je bila odškodnina za prestane in bodoče telesne bolečine in nevšečnosti, ob upoštevanju primerljive sodne prakse, odmerjena v prenizkem znesku. Povzema poškodbe, ki jih je utrpel ter intenzivnost in trajanje telesnih bolečin. Izpostavlja, da občasne bolečine še vedno občuti predvsem ob obremenitvah desnega stopala in kolena, leve nadlahti in levega kolka. Ta je boleč tudi na otip, moti ga tudi bolečina po desnem stegnu, ki se ob dolgotrajnih obremenitvah poslabša. Ima torej trajne telesne bolečine, česar sodišče ni v zadostni meri upoštevalo. Prenizko je ovrednotilo neugodnosti, poleg tega pa ni upoštevalo vseh, čeprav niso bile sporne. S tem je kršilo 214. člen ZPP v zvezi z 2. in 7. členom ZPP. Sodišče bi moralo bolj upoštevati izpovedbo tožnika glede bolečin, ki jih je trpel in njegovo starost (v času škodnega dogodka je bil star 52 let).

Sodišče bi mu moralo glede na intenzivnost in trajanje strahu prisoditi celoten vtoževan znesek. Opozarja, da je po odpustu iz bolnišnice strah popuščal, vendar je zaradi težav z desnim kolenom in stopalom trajal še približno 8 mesecev.

V nadaljevanju povzema ugotovitve izvedenca glede funkcionalnih in anatomskih posledic nesreče ter svoje omejitve. Meni, da je upravičen do celotne vtoževane odškodnine.

Ne strinja se s tem, da pri njem ni podana skaženost. Mesec dni je nosil dokolensko mavčno longeto in tri mesece uporabljal bergle, kar je pri drugih vzbujalo pozornost in neželene poglede. Ima vidno brazgotino na nogi. Zaradi vsega tega je trpel, ko je odhajal iz hiše in so ga ljudje spraševali, kaj se je zgodilo. Enako velja za brazgotino, zaradi tega trpi še sedaj.

Vztraja, da je potreboval tujo nego in pomoč 32 dni po 8 ur dnevno, to je skupaj 256 ur. Sodišče je nekritično sledilo izvedencu, ob tem pa se do navedb tožnika ni opredelilo. Meni, da v tem delu manjkajo razlogi (14. točka 339. člena ZPP).

Upravičen je tudi do povračila stroška za zdravniško potrdilo, saj ga je rabil zaradi napak v medicinski dokumentaciji in policijskem zapisniku. Sklicuje se na odločbo III Cp 2803/1010. Ker je napačna odločitev o glavni stvari, je nepravilna tudi odločitev o stroških postopka.

5. Toženka vlaga pritožbo zoper odločitev o prisoji odškodnine nad zneskom 10.793,21 EUR in zoper stroškovno odločitev. Predlaga spremembo izpodbijanega dela odločitve tako, da bo znesek odškodnine za nematerialno škodo znižan na 9.902.61 EUR, odškodnina za materialno škodo pa na znesek 890,59 EUR.

Navaja, da višini odškodnine ne oporeka, meni pa, da bi moralo sodišče pri odločitvi upoštevati soprispevek tožnika, ki sta ga pravdni stranki sporazumno določili na naroku 15. 10. 2020. V sodbi ga je sicer omenilo, a nato spregledalo. Predlaga spremembo odločitve in dodatno zavrnitev zahtevka v zgoraj navedeni višini. Ker je v tem delu odločitev napačna, je posledično napačna tudi odločitev o stroških postopka.

6. Pravdni stranki odgovora na pritožbo nista vložili.

7. Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba toženke pa je utemeljena.

**_Glede pritožbe tožnika_** **_a) glede postopkovnih kršitev_**

8. Sodba sodišča prve stopnje v tem delu nima pomanjkljivosti zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, razlogi so jasni in si ne nasprotujejo, ne nasprotujejo pa niti izreku sodbe. To velja tudi za del, ki se nanaša na odškodnino za tujo nego in pomoč.

9. V kolikor se sodišče v sodbi ne opredeli do relevantnih navedb stranke, tudi sicer ne gre za kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ampak kvečjemu za kršitev po 8. točki drugega odstavka te določbe. Vendar sodišče prve stopnje tudi te (vsebinsko) očitane kršitve ni storilo, saj je iz razlogov, ki jih je navedlo v 3. in 20. točki, mogoče zaključiti, da navedbam pritožnika glede obsega potrebne tuje pomoči ni sledilo zato, ker je zatrjevan obseg izvedenec ocenil za pretiran, pritožnik pa njegovim zaključkom v postopku ni nasprotoval. 10. Neutemeljen je nadalje očitek o kršitvi 214. člen ZPP, saj je sodišče prve stopnje vse nevšečnosti, ki jih toženka ni prerekala, v sodbi ugotovilo (glej četrto alinejo 13. točke izpodbijane sodbe). To, da na ta dejstva kasneje morda ni oprlo svoje odločitve, pa ne pomeni očitane kršitve, ampak bi lahko šlo kvečjemu za zmotno uporabo materialnega prava.

_**b) glede nematerialne škode**_

11. Pri odmeri odškodnine za nematerialno škodo je sodišče vezano na merila iz 179. člena OZ, to je stopnjo bolečin in njihovo trajanje, pomen prizadete dobrine in namen odškodnine. Odmera poteka na dveh ravneh – konkretni in abstraktni. Po eni strani je treba upoštevati konkretne okoliščine posameznega oškodovanca (subjektivno merilo) in mu z odškodnino nameniti pravično zadoščenje za omilitev njegovih bolečin, po drugi strani pa je treba upoštevati tudi primere iz sodne prakse (objektivno merilo). Tak pristop je potreben zato, ker je oškodovančevo individualno vrednotenje konkretnih posledic oziroma njegovo subjektivno doživljanje že po naravi stvari vedno poudarjeno neugodno, korekcija z načelom objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja primerjavo ugotovljenih škodnih posledic konkretnega oškodovanca s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, pa zagotovi enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih.

12. Po presoji sodišča prve stopnje znaša pravična denarna odškodnina za prestane nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 14.000 EUR (11,2 povprečne mesečne neto plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji na dan izdaje sodbe1), za strah 1.500 EUR (1,2 povprečne mesečne plače) ter za prestane duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 8.000 EUR (6,4 povprečne mesečne plače), skupaj 23.500 EUR (18,8 povprečnih mesečnih neto plač). Zahtevek za skaženost je zavrnilo.

13. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje (točka 23) in (pisnega) izvedeniškega mnenja (list. št. 50 in 51)2 izhaja, da je tožnik v prometni nesreči utrpel: zlom leve podlahtnice, zlom začetnega dela 5. stopalnice desno z razpočno rano na desnem stopalu in delno prekinitvijo tetive iztegovalke za drugi prst desnega stopala, poškodbo zadnje križne vezi desnega kolena s poko notranjega meniskusa, udarnino levega kolka in medenice ter poškodbo živcev desnega stegna.

14. Zaradi posledic poškodb je tožnik trpel izrazito hude bolečine v trajanju ene ure takoj po poškodbi; stalne hude bolečine v trajanju ene ure ob kirurški oskrbi rane na stopalu in stalne blage do srednje hude bolečine 3 dni. Po odpustu iz bolnice (10. 11. 2015) je trpel stalne srednje hude do hude bolečine 14 dni in stalne srednje hude z občasnimi poslabšanji ob obremenitvah in izboljšanju ob mirovanju še 3 tedne3. Ves ta čas (to je šest tednov oziroma približno 1,5 meseca po poškodbi) je tožnik potreboval analgetik. V nadaljevanju (do konca tretjega meseca po poškodbi, torej še približno 1,5 meseca) je tožnik trpel trajne blage bolečine, razen med obremenitvami, ko je trpel srednje hude bolečine. V nadaljnjih treh mesecih so se bolečine umirjale in se do šestega meseca po poškodbi ustalile na pretežno občasne blage bolečine vezane na obremenitve. Do konca prvega leta po poškodbi (torej v nadaljnjih šestih mesecih) so se bolečine stabilizirale do občasnih blagih bolečin ob večjih obremenitvah desnega stopala in kolena, leve nadlahti in tudi levega kolka. Tožnik je blažje do srednje hude bolečine trpel še po odstranitvi implantanta v letu 2017 v trajanju 14 dni, kasneje so se bolečine vrnile na prvoten obseg in intenzivnost, to je blage občasne bolečine ob večjih obremenitvah.

15. Tožnik je trpel tudi številne nevšečnosti, ki jih sodišče prve stopnje navaja v četrti alineji 13. točke izpodbijane sodbe (hospitalizacija v času od 8. 11. do 10.11. 2015 in 19. 5. 2017; dva operativna posega, večkratni odvzem krvi in labaratorijske preiskave; prejem antitetanične in profilaktične zaščite; antibiotična terapija; večkratna RTG priskava; EMG, MRI in UZ preiskava; prejemanje analgetikov; nošnja mitele in dokolenskega mavca s peto; uporaba bergel; večkratni pregledi pri specialistih in osebnem zdravniku; preveza ran, odstranitev šivov; opravljanje fizioterapije (skupaj 16x); razgibavanje po navodilih; prisilni počitek in mirovanje).

16. Sodišče prve stopnje je v točki 23 izpodbijane sodbe, v kateri navaja razloge za odmerjeno višino odškodnine, izpostavilo le nekatere od zgoraj povzetih in ugotovljenih nevšečnosti, ki jih je tožnik trpel. Iz tega bi bilo sicer mogoče sklepati, da preostalih pri odmeri ni upoštevalo, a to, tudi če drži, na pravilno uporabo materialnega prava v pogledu višine odškodnine ni vplivalo. Glede na opisan potek zdravljenja in z njim povezane nevšečnosti pritožbeno sodišče meni, da je bila tožniku, ob upoštevanju primerljivih primerov iz sodne prakse, za to vrsto škode vseeno prisojena primerna odškodnina.4 Tožnik, ki v pritožbi izpostavlja načelo objektivizacije višine odškodnine, primerov, ki bi utemeljevali višji znesek odškodnine za to vrsto škode, ne navede. Takih primerov ni našlo niti pritožbeno sodišče. Višje odškodnine ne narekuje niti izpovedba tožnika. Slednji je ob zaslišanju res izpovedoval o neznosnih bolečinah, ki naj bi trajale kar dve leti, a mu sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo, saj je izvedenec intenzivnost in obdobja bolečin ustrezno objektiviziral, na njegovo mnenje pa tožnik ni imel nobenih pripomb. Starosti tožnika sodišče sicer ni posebej izpostavilo, a to, kot izhaja iz predstavljenih primerljivih primerov, v katerih je šlo za oškodovance, ki so bili mlajši od tožnika, na pravilnost odločitev glede odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti povezane z zdravljenjem ni vplivalo.

17. Tožnik je trpel tako primarni kot sekundarni strah. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, je ob škodnem dogodku utrpel hud primarni strah za življenje, ki je trajal nekaj minut, nato pa je do oskrbe v bolnišnici trpel hud sekundarni strah. V nadaljevanju je, kot (ob sklicevanju na pisno izvedensko mnenje) utemeljeno opozarja pritožnik v pritožbi, do odpusta iz bolnice (torej 3 dni) trpel srednje hud strah. Ta je po odpustu popuščal, a je zaradi težav s kolenom in stopalom vztrajal še približno osem mesecev po poškodbi, ko je dokončno izzvenel. 18. Prisojena odškodnina za to vrsto škode je sicer med nižjimi, a še vedno v okvirih odškodnin, ki se prisojajo v primerljivih primerih.5 Tožnik tudi v zvezi s to vrsto škode ne navede primerov, ki bi utemeljevali prisojo višje odškodnine.

19. Zaradi trajnih funkcionalnih in anatomskih posledic poškodb, ki so opisane v 18. točki izpodbijane sodbe,6 tožnik, ki je bil ob poškodbi star 52 let, ni sposoben enakih obremenitev kot pred poškodbo. V delo v vinogradu in okolici hiše mora vlagati več truda in ob težjih opravilih (predvsem hoji po klančini) trpeti blažje bolečine. Opustil je vse športne aktivnosti (smučanje, daljše sprehode). Sodišče prve stopnje mu je tudi za to vrsto škode prisodilo 8.000 EUR, to je 6,4 povprečne plače, kar je glede na posledice pri drugih oškodovancih, ustrezno.7 Na tako presojo ne more vplivati dejstvo, da tožnik po nezgodi nekaj časa ni vozil motorja, saj ne gre za trajno nezmožnost. 20. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki niso izpodbijane, izhaja, da ima tožnik brazgotino na levi podlahti in desnem stopalu. So v nivoju kože in ne izstopajo. Oteklina na levem boku ni izrazita in težje prepoznavna.

21. Tudi po presoji pritožbenega sodišča opisane spremembe zunanjosti že ob upoštevanju objektivnih meril8 ne predstavljajo skaženosti. Dve brazgotini (na roki in stopalu sta (kot je vidno iz fotografij) komaj vidni in torej za okolico praktično neopazni. Tudi oteklina na boku ni izrazita, poleg tega pa večji del časa prekrita z oblačili. Ker morajo biti za skaženost izpolnjeni tako objektivni kot subjektivni kriteriji, zgolj neprijetni občutki ob stikih z ljudmi, o katerih je tožnik ob zaslišanju izpovedal, ne morejo biti podlaga za drugačno presojo.

22. Skaženosti seveda ne predstavlja niti dokolenska mavčna longeta, ki jo je tožnik nosil mesec dni, niti trimesečna uporaba bergel. Oboje predstavlja le (začasno) nevšečnost, ki jo je sodišče upoštevalo v okviru odškodnine zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti zaradi zdravljenja.

_**c) glede premoženjske škode**_

23. Strošek zdravniškega potrdila, ne glede na to, ali je bila njegova pridobitev potrebna ali ne, je strošek, ki je nastal zaradi uveljavljanja odškodnine. Tožnik bi ga moral zato uveljavljati kot strošek postopka, ne pa kot materialno škodo.9 Odločitev o zavrnitvi tega dela zahtevka je zato, čeprav iz drugih razlogov, pravilna.

24. Brez podlage v izvedenem dokaznem postopku je tudi pritožbena trditev, da je tožnik tujo nego in pomoč rabil 256 ur in ne zgolj 100 ur. Izvedenec, ki je o tem podal svoje mnenje, je upošteval tožnikove navedbe (glej stran 10 mnenja), a jih je časovno objektiviziral. Ker že ob upoštevanju splošno znanih dejstev za pomoč pri oblačenju in umivanju na dan kumulativno gledano zadostuje 60 min, enako pa velja tudi za pomoč pri prenašanju bremen, nakupe in prevoze ter za pomoč pri hišnih opravilih, pritožbeno sodišče nima razloga za dvom v mnenje izvedenca, da je tožnik v prvih 14 dneh rabil dnevno tri ure pomoči, nadaljnjih 14 dni po dve uri in nato 30 dni po eno uro pomoči, skupaj torej 100 ur. Neutemeljen je tudi očitek, da je sodišče mnenju izvedenca nekritično sledilo, saj nobena od strank pripomb na mnenje ni imela.

25. Pritožba tožnika je glede na vse obrazloženo neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

_**Glede pritožbe toženke**_

26. Iz podatkov spisa izhaja, da sta stranki na naroku 15. 10. 2020 kot nesporno ugotovili, da znaša soprispevek tožnika zaradi prehitre vožnje 25 % (glej zapisnik na list. št. 28). To ugotavlja tudi sodišče prve stopnje v 12. točki sodbe.

27. Toženka v zvezi s tem utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje pri odločitvi soprispevka ni upoštevalo, saj je od skupno prisojene odškodnine odštelo le valoriziran znesek že plačane odškodnine.

28. Pritožbeno sodišče je zato s strani sodišča prve stopnje prisojeno odškodnino za posamezno vrsto škode znižalo za 25 %. Odškodnino za prestane telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem (14.000 EUR) je znižalo za 3.500 EUR, to je na znesek 10.500 EUR, odškodnino za strah (1.500 EUR) za 375 EUR, to je na znesek 1.125 EUR in odškodnino zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (8.000 EUR) za 2.000 EUR, to je na znesek 6.000 EUR. Od tako znižanega zneska skupno prisojene odškodnine za nematerialno škodo (17.625 EUR) je nato odštelo že plačan in valoriziran znesek odškodnine, to je 10.296,51 EUR in ugotovilo, da bi bila toženka tožniku dolžna za nematerialno škodo plačati še 7.328,49 EUR (in ne zneska 13.203,49 EUR kot je odločilo sodišče prve stopnje).

29. Ne glede na takšno ugotovitev, pa pritožbeno sodišče zahtevka za znesek 5.875 EUR (razlika med zneskoma 13.203,49 EUR in 7.328,49 EUR) s pripadki ni v celoti zavrnilo, saj je toženka v pritožbi zahtevala znižanje prisojene odškodnine za nematerialno škodo le za 3.300,88 EUR oziroma znižanje na znesek 9.902,61 EUR. Ob upoštevanju prvega odstavka 350. člena ZPP je pritožbi v tem delu zato ugodilo le v zahtevanem obsegu. Odločitev je na podlagi pete alineje 358. člena ZPP posledično spremenilo tako, da je (dodatno) zavrnilo (le) zahtevek za plačilo nematerialne škode v višini 3.300,88 EUR s pripadki.

30. Zaradi soprispevka je bilo treba ustrezno znižati tudi odškodnino za materialno škodo. Prisojeni znesek za škodo iz naslova prevoznih stroškov (687,46 EUR) je pritožbeno sodišče znižalo za 171,86 EUR, to je na znesek 515,60 EUR, odškodnino za škodo zaradi tuje pomoči (500 EUR) pa za 125 EUR, to je na znesek 375 EUR in zahtevek za plačilo teh dveh zneskov s pripadki na podlagi pete alineje 358. člena ZPP zavrnilo.

31. S strani sodišča prve stopnje skupno prisojena odškodnina za nematerialno in materialno škodo (14.390,95 EUR) je bila torej znižana na znesek 10.793,21 EUR in posledično dodatno zavrnjen zahtevek za plačilo 3.597,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih v izreku navedenih zneskov. Zaradi jasnosti je v izreku te odločbe zapisan tudi izrek točke I izpodbijane sodbe po spremembi.

32. Ker je utemeljena pritožba toženke glede glavne stvari, je utemeljena tudi njena pritožba zoper stroškovno odločitev, saj je uspeh strank v postopku drugačen kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. Tožnik je uspel z zahtevkom v višini 10.793,21 EUR. Njegov uspeh, ob upoštevanju postavljenega zahtevka v višini 24.288,06 EUR, tako znaša 44 %, uspeh toženke pa 56 %.

**_Glede pritožbenih stroškov_**

33. Tožnik s pritožbo ni bil uspešen, zato do povračila pritožbenih stroškov ni upravičen. Do povračila stroškov pa je zaradi uspeha s pritožbo upravičena toženka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z 165. členom ZPP). Pritožbeno sodišče ji je ob upoštevanju Odvetniške tarife (OT) in vrednosti izpodbijanega dela odločbe za sestavo pritožbe priznalo 375 točk (225 EUR), 22% DDV (49,50 EUR) ter strošek takse (225 EUR), skupaj 499,50 EUR. Ta znesek je naložilo v plačilo tožniku kot izhaja iz izreka te odločbe.

1 Povprečna neto mesečna plača na zaposlenega v RS je na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje znašala 1.249,88 EUR. 2 Stranki pripomb na mnenje nista imeli, pisno mnenje je v celoti sprejelo tudi sodišče prve stopnje. 3 Iz izvedeniškega mnenja (stran 52) in ugotovitev sodišča prve stopnje (točka 15) izhaja, da so bolečine te intenzivnosti nastopile približno tri tedne po nezgodi in se postopoma umirjale do šestega tedna po nezgodi. Trajale so zato tri in ne šest tednov. 4 V zadevi **VS002456** je bila oškodovancu (mlajšemu od tožnika), ki je med drugim utrpel zlom koželjnice, trpel pa je več hudih trajnih bolečin (3 dni) kot pritožnik (intenzivnost in trajanje ostalih je primerljivo) ter primerljive nevšečnosti, za to vrsto škode prisojena odškodnina v višini 10,2 povprečne plače. V zadevi **VS002298** je oškodovanec (mlajši od tožnika) dalj časa trpel hude (10 dni) in srednje hude (tri mesece) bolečine, bolečine pa bo trpel tudi v bodoče, prenašati je moral tudi več nevšečnosti (pritožbeno sodišče izpostavlja daljšo hospitalizacijo in kar 50 fizikalnih terapij). Za to vrsto škode je prejel 12,29 povprečne plače. V zadevi **VS001946** je oškodovanec (mlajši od tožnika), ki je med drugim utrpel večkosovni sklepni zlom spodnjega dela leve podlahti, trpel kar 13 dni hudih bolečin, zmerne 5 mesecev, lažje pa ves ostali čas in ob daljši fizični aktivnosti še danes. Bil je hospitaliziran daljši čas (26 dni) in 3x operiran ter 14 dni v zdravilišču, s tem, da je prestajal tudi druge s tožnikovimi primerljive nevšečnosti. Za to vrsto škode je prejel 8,9 povprečne plače. 5 V zadevi **VS00009071** je oškodovanka utrpela le zmeren kratkotrajen primaren strah, je pa kar 18 mesecev trpela zelo hud sekundaren strah. Prisojena ji je bila odškodnina v višini 1,5 plače. V zadevi **VS002010** je oškodovanec trpel hud primarni strah nekaj ur, sekundarni strah v obliki skrbi za izid zdravljenja pa je trajal približno 10 mesecev. Oškodovancu je bila prisojena odškodnina 1,1 povprečne plače. 6 Tožnik ima oslabljeno moč prijema levega zapestja, ki je ob večjih obremenitvah še nekoliko boleče; blažja je nestabilnost levega kolena, zaradi česar je koleno oslabljeno predvsem pri hoji po klančini ali neravnini; oslabljeno je tudi desno stopalo, kar ob večjih obremenitvah povzroča lažje bolečine; oslabljen je levi kolk ter na dotik boleča koža na desnem stegnu. 7 Pritožbeno sodišče najprej izpostavlja primer, ki je hujši od tožnikovega. V zadevi **VS001458** je oškodovanec, star 23 let, prejel za to vrsto škode 8,8 povprečne plače (tožnik s pritožbo uveljavlja 10,4 plače). Zaradi posledic poškodbe se je moral odpovedati aktivnemu igranju nogometa in želji po profesionalnem ukvarjanju z njim. Dela na kmetiji lahko opravlja, a le krajši čas. V vse aktivnosti mora vlagati več napora. V zadevi **VS001284** je oškodovanec prejel 6,5 plače. Gre za oškodovanca, mlajšega od tožnika, ki zaradi posledic poškodb sicer lahko opravlja vsa dela, a jih, enako kot tožnik, opravlja z večjim naporom. V zadevi **VS001264** gre za oškodovanko, mlajšo od tožnika. Zaradi poškodb trpi lahke občasne bolečine ob daljši hoji, v skrajnih legah, pri gibanju z desnim kolkom ter ob spremembah vremena. Sodišče ji je prisodilo odškodnino v višini 6 povprečnih plač. V zadevi **VS 001479** je bila oškodovancu, ki je moral prenehati s športnim udejstvovanjem (nogomet) in pri daljši hoji in delu (vzpenjanje in sestopanje z lestve) čuti bolečine in zmore svoj poklic (elektroinštalater) opravljati le s povečanim naporom, prisojena odškodnina 3,2 plače. V zadevi **VS001415** je bila odškodnina v višini 10 plač prisojena oškodovancu staremu 26 let, ki zaradi posledic poškodb ni zmožen opravljati del kleče ali čepe, oteženo je tekanje in skakanje ter hoja po neravnem terenu, omejen je pri dviganju in prenašanju težjih bremen, oviran tudi pri vožnji avtomobila, ker ne more dlje časa sedeti s skrčenim kolenskim sklepom. 8 Objektivna merila povedo, ali je oškodovančeva zunanjost (sploh) spremenjena, na kakšen način se ta sprememba odraža (opaznost, zmožnost za zakrivanje) in kako jo okolje doživlja (ali oziroma sploh vzbuja pozornost in če jo, v kakšni meri). 9 Glej odločbo VSL II Cp 1333/2013.