Jedro

Pri odločanju o začasnih odredbah v sporih iz razmerij med starši in otroki mora sodišče upoštevati, da je začasna odredba izjemno in začasno sredstvo in jo sodišče izda le, če ugotovi, da bi brez začasne odredbe otroku lahko nastala nepopravljiva ali nesorazmerno težko popravljiva škoda. Dokazni standard pri odločanju o začasnih odredbah je znižan na stopnjo verjetnosti in temu je podvržena tudi dokazna ocena.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke zoper sklep z dne 6. 9. 2013 se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Pritožba tožene stranke zoper sklep z dne 25. 11. 2013 se zavrne in se v izpodbijanem delu (1. točki izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Pritožbi tožeče stranke zoper sklep z dne 25. 11. 2013 se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v 2. točki izreka razveljavi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 6. 9. 2013 (na zadnji strani tega sklepa je prvo sodišče očitno pomotoma navedlo napačen datum izdaje tega sklepa - 5. 9. 2013) delno ugodilo predlogu toženca in tudi po uradni dolžnosti z začasno odredbo začasno uredilo stike med mladoletnim I. ter njegovim očetom tako, da stiki potekajo vsak torek in četrtek od 9. do 10. ure v prostorih CSD R. ter tožnici naložilo, da v zgoraj navedenih terminih pripelje mladoletnega sina pravdnih strank na CSD R. (I. in II. točka izreka). Sklenilo je, da se za primer kršitve obveznosti izreče denarna kazen v višini 500,00 EUR (III. točka izreka) ter da začasna odredba velja do pravnomočne odločbe oziroma do drugačne odločitve sodišča v tej zadevi (V. točka izreka) V preostalem delu je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo (VI. točka izreka).

2. Z izpodbijanim sklepom z dne 25. 11. 2013 je sodišče prve stopnje izdani sklep o začasni odredbi z dne 6. 9. 2013 dopolnilo tako, da je mladoletnega sina I. zaupalo v vzgojo in varstvo materi, v preostalem delu pa je ugovor tožnice zoper sklep o izdani začasni odredbi z dne 6. 9. 2013 zavrnilo.

3. Zoper sklep z dne 6. 9. 2013 je vložil pritožbo toženec iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP. Navaja, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP, ki vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe. Navaja, da se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na navedbe, trditve in predlagane dokaze, ki jih je podal v vlogah in na naroku. Sodišče je svojo odločitev napačno in neutemeljeno oprlo zgolj na navedbe, izpoved in dokaze tožnice, medtem ko se do njegovih trditev in dokazov ni opredelilo, niti ni ocenilo vseh dokazov skupaj in uspeha celotnega dokaznega postopka. Meni, da je sodišče prve stopnje storilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sklep ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni in med seboj v nasprotju. Iz mnenja CSD R. z dne 4. 7. 2013 izhaja tožničina izpoved, da od februarja 2013 stiki med tožencem in mladoletnim I. potekajo povprečno trikrat tedensko do dve uri ter da se toženec do otroka normalno obnaša, ga vozi v otroškem sedežu in do težav ne prihaja. Tožnica na naroku dne 27. 8. 2013 ni navedla prepričljivih razlogov za spremembo mnenja z dne 4. 7. 2013 in za omejitev stikov. Sodišče je tudi nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče stike omejilo in določilo izvajanje pod nadzorom CSD R. zaradi toženčevega nasilja, zlorabe drog in alkohola. Pritožnik opozarja, da do otroka nikoli ni bil agresiven, kar sta potrdila tako tožnica kot tudi CSD. Toženec ne zlorablja drog in alkohola. Izpovedal je, da ob koncu tedna popije kakšno pivo ali pokadi kakšen joint, kar ni dejstvo, ki bi staršem nalagalo stike pod nadzorom, sploh ker tega nikoli ne počne pred otrokom in nikoli toliko, da bi bil pijan. Nikakršne dejanske in pravne podlage ni za sklep, da toženec za otroka ni sposoben ustrezno poskrbeti, saj je zanj skrbel že od njegovega rojstva. Morebitni nesporazumi med pravdnima strankama pa niso in tudi ne smejo biti razlog za omejitev stikov otroka s staršem, ker bi bila s tem otroku prizadejana nepopravljiva škoda, otrokova korist pa v celoti spregledana.

4. Toženec se je pritožil tudi zoper I. točko izreka sklepa z dne 25. 11. 2013, prav tako iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. V pritožbi ponavlja pritožbene razloge iz pritožbe zoper sklep z dne 6. 9. 2013, dodatno pa še meni, da začasna odredba o vzgoji in varstvu mladoletnega sina ni potrebna. Toženec nikoli ni poskušal s silo, brez tožničinega soglasja, odpeljati mladoletnega sina iz vrtca, oz. prevzeti otroka. Z začasno odredbo ni utemeljeno začasno dodeliti v vzgojo in varstvo otroka tistemu od staršev, ki samovoljno, v nasprotju z začasno odredbo, preprečuje stike otroka z drugim od staršev.

5. Zoper 2. točko izreka sklepa z dne 25. 11. 2013 se pritožuje tožnica. Navaja, da je bilo na naroku zaradi ekonomičnosti postopka dogovorjeno, da sodišču pred odločitvijo ni potrebno, da strankam vroči dopis CSD- ja glede razpoložljivih prostih terminov izvajanja stikov in da se v zvezi s tem odpovedujeta pravici do izjave. Nikakor pa to ne pomeni, da sta se stranki odpovedali pravici do izjave glede tega, ali bo obseg in režim stikov, ki jih bo sodišče določilo, ustrezen. Celo če bi se stranki temu odpovedali, bi moralo sodišče zaradi varstva koristi otroka opraviti skrbno in celovito presojo glede tega vprašanja, kar je v predmetni zadevi še zlasti pomembno, glede na to, da je toženec oseba, ki je zelo svojski, agresiven in konflikten ter ima očitno velike težave s spoštovanjem socialnih norm. Sodišče bi glede na okoliščine primera moralo določiti stike pod nadzorom le enkrat na teden, saj sta s tem režimom zagotovljeni kontinuiteta in možnost ohranjanja ter vzpostavljanja čustvenih odnosov med tožencem in mladoletnim otrokom. Stiki dvakrat na teden dopoldne, ko bi mladoletni I. moral biti v vrtcu, pa zelo motijo njegov ritem, saj kar dvakrat tedensko zamudi dopoldanski vrtčevski program. Sodišče prve stopnje je tudi neutemeljeno zavrnilo tožničine ugovorne navedbe, da bi moralo sodišče odločiti tudi, da stiki v primeru bolezni otroka odpadejo. Prvostopenjsko sodišče je neutemeljeno zavrnilo tudi njen ugovor, da je denarna kazen, ki jo je sodišče izreklo, previsoka in je nesorazmerna glede na to, da je tožnica še dijakinja in nima rednih prihodkov.

6. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila ter je predlagala njeno zavrnitev.

7. Pritožba toženca zoper sklep z dne 6. 9. 2013 je utemeljena. Pritožba toženca zoper 1. točko izreka sklepa z dne 25. 11. 2011 ni utemeljena, utemeljena pa je pritožba tožnice zoper 2. točko izreka sklepa z dne 25. 11. 2013. 8. Pritožba je samostojno pravno sredstvo, naperjeno zoper konkretno odločbo, zato se toženec ne more uspešno sklicevati na vloge, ki so v spisu, in so v tej smeri pritožbene navedbe neupoštevne.

9. V 411. členu Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, je določeno, da lahko sodišče izda med postopkom v zakonskih sporih in sporih iz razmerij med starši in otroki na predlog stranke ali po uradni dolžnosti začasne odredbe o varstvu in preživljanju skupnih otrok, kot tudi začasne odredbe o odvzemu ali omejitvi pravice do stikov oziroma o načinu izvrševanja stikov. Začasne odredbe se izdajo po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ (tretji odstavek 411. člena ZPP). Pri odločanju o začasnih odredbah v sporih iz razmerij med starši in otroki mora sodišče upoštevati, da je začasna odredba izjemno in začasno sredstvo in jo sodišče izda le, če ugotovi, da bi brez začasne odredbe otroku lahko nastala nepopravljiva ali nesorazmerno težko popravljiva škoda (glej tudi odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. Up 232/99). Dokazni standard pri odločanju o začasnih odredbah je znižan na stopnjo verjetnosti in temu je podvržena tudi dokazna ocena.

10. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, v nadaljevanju ZZZDR, v 106. členu določa, da ima otrok pravico do stikov z obema staršema, da imata oba starša pravico do stikov z otrokom in da se s stiki zagotavljajo predvsem otrokove koristi. V petem odstavku 106. člena ZZZDR je določeno, da lahko sodišče pravico do stikov odvzame ali omeji samo, če je to potrebno zaradi varovanja otrokove koristi. Stiki niso v otrokovo korist, če pomenijo za otroka psihično obremenitev ali če se sicer z njimi ogroža njegov telesni ali duševni razvoj. Sodišče lahko odloči, da se stiki izvršujejo pod nadzorom tretje osebe ali da se ne izvajajo z osebnim srečanjem ali druženjem, ampak na drug način, če sicer ne bi bila zagotovljena otrokova korist. 11. Iz izpodbijanega sklepa z dne 6. 9. 2013 izhaja, da je sodišče zaradi toženčevega nasilja in zlorabe drog ter alkohola stike med otrokom in očetom omejilo s tem, da je določilo, da se izvajajopod nadzorom CSD R.. Pritožba utemeljeno opozarja, da tožnica ni zatrjevala, da bi bil toženec agresiven do mladoletnega otroka, navedeno pa tudi ne izhaja iz poročila CSD niti iz izvedenega dokaznega postopka. Iz v tožbi navedenih dogodkov, ki jih izpostavlja tožnica izhaja, da so ti dogodki predvsem posledica konfliktnega odnosa med staršema. Dogodek z dne 1. 1. 2013, ki ga v tožbi opisuje tožnica, sicer predstavlja tudi za otroka psihično obremenitev, vendar pa tudi, če bi bile vse trditve glede navedenega dogodka resnične, toženec do otroka ni bil nasilen. Iz tožničinih navedb tudi ne izhaja, da bi toženec na stike prihajal alkoholiziran oziroma pod vplivom drog. Iz izpovedi tožnice, dane pred CSD R., pa izhaja, da je toženec uvidel, da mora biti otrok med vožnjo pripet v otroškem sedežu. Po mnenju pritožbenega sodišča zato niti s stopnjo verjetnosti ni izkazano, da bi bil otrok na stikih ogrožen oziroma da bi mu nastajala nenadomestljiva škoda, kar bi pogojevalo omejitev stikov pod nadzorom CSD. Glede na navedeno je bilo zato potrebno pritožbi toženca zoper sklep z dne 6. 9. 2013 ugoditi, ter ga razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek, že iz tega razloga pa je bilo treba razveljaviti tudi 2. točko sklepa z dne 25. 11. 2013 (3. točka 365. člena ZPP).

12. Nesporno je, da sta starša v konfliktnem odnosu, kar vsekakor slabo vpliva na osebnostni razvoj otroka. Navedena konfliktnost med staršema utemeljuje, da je sodišče z začasno odredbo ( 1. točka izreka sklepa z dne 25. 11. 2013) začasno dodelilo otroka v vzgojo in varstvo enemu od staršev. Pri odločitvi o začasnem zaupanju otroka v varstvo in vzgojo materi je prvo sodišče pravilno izhajalo iz mnenja CSD R. z dne 4. 7. 2013, ki mu pritožnik ni nasprotoval. Glede na navedeno je bilo potrebno pritožbo toženca glede začasne odredbe o začasnem zaupanju otroka v vzgojo in varstvo tožnici kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sklep z dne 25. 11. 2013 v izpodbijanem delu (2. točka 365. člena ZPP).

13. Kadar eden od staršev drugemu neutemeljeno onemogoča stike z otrokom je podana verjetnost, da je otrokova korist ogrožena in je izdaja začasne odredbe o določitvi stikov na mestu. V ponovljenem postopku bo potrebno toženčev predlog in tožničine navedbe znova pretehtati ob upoštevanju nakazanih smernic ter nato ponovno odločiti o toženčevem predlogu.