Jedro

Ker tožeča stranka svojega dela ni opravila na varen način oziroma ker je opustila potrebno skrbnost in pazljivost (ter tako povzročila kratki stik, ki je okvaril module tožene stranke), je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga utemeljena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki z dne 10.9.2004 nezakonita in se razveljavi. V posledici takšne odločitve je zavrnilo tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna vrniti tožečo stranko z dnem 10.12.2004 na delo, jo prijaviti v socialno zavarovanje po osnovi najmanj količnika za določitev osnovne plače 2,26 Pravilnika o nagrajevanju zaposlenih tožene stranke, ji s tem dnem vpisati delovno dobo v delovno knjižico in ji povrniti pravdne stroške. Toženi stranki je naložilo, da sama krije svoje stroške postopka.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožeča stranka, iz pritožbenih navedb pa izhaja, da uveljavlja tudi razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Obvestilo št. AR/2004 z dne 27.8.2005 (pravilno: 2004) predstavlja le opozorilo tožeči stranki, da je kršila določene obveznosti in se ji lahko pogodba o zaposlitvi odpove iz krivdnih razlogov. Tožena stranka zato ni imela pravne podlage, da je tožeči stranki odpovedala pogodbo o zaposlitvi, pri čemer se je le za potrebe pravde sklicevala na pomoto v nazivu ter da navedeno obvestilo dejansko predstavlja pisno obdolžitev. Če pa je pravilno stališče izpodbijane sodbe, da je obvestilo št. AR/2004 šteti za pisno obdolžitev, se sodišče prve stopnje neutemeljeno sklicuje na opomin pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 30.1.2004. Nobene od kršitev, ki se v tem opominu očitajo tožeči stranki, le-ta ni storila, tožena stranka jih ni dokazala in se tudi niso obravnavale pred sodiščem prve stopnje. Če se sodišče prve stopnje sklicuje na očitke kršitev tožeči stranki iz leta 2003 in 2004 in jih šteje za dejansko storjene, bi moralo o tem izvajati dokaze in ugotoviti njihov obstoj. Kršitev, ki jo tožena stranka očita tožeči stranki, ne predstavlja pravne podlage za odpoved pogodbe iz krivdnih razlogov, pač pa za izredno odpoved, katero je potrebno podati v prekluzivnem subjektivnem roku 15 dni in ne 30 dni. Tožena stranka je obdržala tožečo stranko v delovnem razmerju dlje časa, kot znaša odpovedni rok v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, zato ni res, da nadaljnje delo tožeče stranke pri toženi stranki ni bilo mogoče. Tožeča stranka ne soglaša s stališčem izpodbijane sodbe, da ji je tožena stranka s tem, ko ji je dala 60 dnevni in ne 30 dnevni odpovedni rok, naredila le uslugo. Odpoved pogodbe o zaposlitvi se poda v odpovednem roku 30 dni, ki je sicer minimalni odpovedni rok, utegne pa biti tudi daljši, če bo v skladu z ZDR tako urejeno v kolektivnih pogodbah ali splošnih aktih delodajalca. ZDR ne pozna odpovedi pogodb o zaposlitvi z zadržanjem izvršitve odpovedi za obdobje 60 dni, saj predpostavlja, da zaradi zakonsko navedenih okoliščin delovnega razmerja ni mogoče obdržati v veljavi. Odpoved je pogojna in ne določa, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki preneha, če ne dobi službe v L. d.d., ampak, da ji po 60 dneh delovno razmerje preneha, če ponujeno zaposlitev odkloni. Tožeči stranki je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo nezakonito, saj službe v L. d.d. ni zavrnila, ampak ji ta sploh ni bila ponujena, ker L. d.d. ni zaposloval delavcev njenega profila. Glede dejanskega stanja v zvezi s povzročitvijo kratkega stika je sodišče prve stopnje v dvomu zavzelo stališče v škodo tožeče stranke. Ta je pri delu ravnala v skladu z navodili proizvajalca. Izvedenec je menil, da je majhna verjetnost, da bi prišlo do kratkega stika na način, ki ga je opisala tožeča stranka, ni pa te možnosti izključil. Žica, katero je izvedenec raztegoval na glavni obravnavi, je bila nova, medtem ko je bila žica v omari stara, podvržena večletnim vremenskim vplivom in je imela drugačne lastnosti glede padanja, upogibanja, temperature, kar ne govori v prid temu, da je stik nastal tako kot to opisuje tožena stranka. Sodišče prve stopnje neutemeljeno opira razsojo tudi na očitek, da je bila tožeča stranka obsojena pred Okrajnim sodiščem v Lendavi, saj je bila ta sodba razveljavljena in vrnjena v nov postopek. Tožeča stranka predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in odloči tudi o prvostopenjskih in drugostopenjskih stroških postopka, oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje drugemu senatu prvostopenjskega sodišča .

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi izvedenega preizkusa je ugotovilo, da je dejansko stanje glede odločilnih dejstev ugotovljeno pravilno in popolno, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna, zato sta tovrstna pritožbena očitka neutemeljena. V izogib nepotrebnemu ponavljanju pritožbeno sodišče v celoti povzema dejanske in pravne razloge iz izpodbijane sodbe, k posameznim pritožbenim navedbam pa daje naslednja pojasnila.

Tožeči stranki, zaposleni na delovnem mestu tehnik elektro vzdrževanja, je bila dne 10.9.2004 pogodba o zaposlitvi redno odpovedana iz krivdnega razloga.

V 1. odst. 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/02) je določeno, da mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga delavca pisno opozoriti na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve. Tožeči stranki je bilo takšno opozorilo s strani tožene stranke podano dne 30.1.2004. Pritožba neutemeljeno očita, da tožena stranka ni dokazala kršitev, ki so bile v tem opozorilu očitane tožeči stranki ter da prvostopenjsko sodišče glede teh kršitev ni izvajalo dokaznega postopka. V navedenem opozorilu je bilo tožeči stranki očitano, da ni upoštevala navodil o izmenskem delu, dne 18.1.2004 ni prišla na delovno mesto, ni upoštevala hierarhij delodajalca ter da je malomarno opravljala svoje delovne obveznosti. Podrobna vsebina razgovora med tožečo in toženo stranko v zvezi s temi kršitvami je povzeta v zapisniku sestanka delavcev, zaposlenih na X d.o.o. z dne 8.8.2003 in v zapisniku pogovora P.-R. z dne 19.1.2004, na katera se sklicuje tudi opozorilo. Sodišče prve stopnje, ki je v okviru izvedenega dokaznega postopka vpogledalo tudi v navedena zapisnika, je ugotovilo, da so se napake tožeče stranke vrstile, pri čemer je po oceni pritožbenega sodišča takšna ugotovitev pravilna. Obstoj v opozorilu očitanih kršitev je izkazan z vsebino citiranih zapisnikov, tožeča stranka pa v postopku na prvi stopnji, razen pavšalnega zatrjevanja, da teh kršitev ni storila, ni predlagala izvedbe nobenega dodatnega dokaza, s katerim bi uspešno ovrgla očitke iz opozorila z dne 30.1.2004. Na podlagi 2. odst. 83. člena ZDR mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga delavcu omogočiti zagovor, pri tem pa med drugim smiselno upoštevati tudi 1. odst. 177. člena ZDR, v skladu s katerim je potrebno delavcu vročiti pisno obdolžitev ter določiti čas in kraj, kjer lahko poda svoj zagovor. Pritožba zmotno uveljavlja, da obvestila št. AR/2004 z dne 27.8.2004 ni mogoče šteti za pisno obdolžitev v smislu 2. odst. 83. člena ZDR. Tožena stranka se je v uvodu obvestila o možni redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi sicer res sklicevala na 3. odst. 83. člena ZDR, ki delodajalcu nalaga dolžnost, da o nameravani redni odpovedi iz poslovnega razloga pisno obvesti delavca, vendar pa je prvostopenjsko sodišče pravilno sledilo pojasnilu tožene stranke, da je šlo pri tem zgolj za pomoto. Iz vsebine obvestila namreč izhaja, da so v njem tožeči stranki očitane kršitve pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja in da ji zato tožena stranka pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi v smislu 2. odst. 83. člena ZDR dne 7.9.2004 ob 10.00 uri omogoča zagovor. Nadalje je bila tožeča stranka v obvestilu opozorjena, da ji bo pogodba o zaposlitvi redno odpovedana tudi, če se vabilu na zagovor neopravičeno ne bo odzvala ter da ima kot članica sindikata pravico, da o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožena stranka obvesti sindikat, ki je lahko navzoč tudi pri njenem zaslišanju. Upoštevaje navedeno obvestilo št. AR/2004 z dne 27.8.2004 po svoji vsebini predstavlja pisno obdolžitev v postopku redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ne pa opozorila na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve, kot to neutemeljeno trdi pritožba.

Tožeči stranki je bila pogodba o zaposlitvi iz krivdnega razloga odpovedana zato, ker je dne 12.8.2004 med vzdrževalnimi deli pri menjavi ožičenja kršila predpise o varnosti in zdravju pri delu in dela ni pazljivo opravljala, zaradi česar je povzročila kratek stik, toženi stranki pa je zaradi posledične okvare modulov nastala škoda v višini 673.344,00 SIT. Pritožba zmotno navaja, da je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z očitano kršitvijo v dvomu odločilo v škodo tožeče stranke. V tem delu izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, razlogi, na katere je oprlo zaključek o tem, da je tožeči stranki dokazana kršitev pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja, pa so po oceni pritožbenega sodišča utemeljeni. Prvostopenjsko sodišče je tako pravilno sledilo ugotovitvam sodnega izvedenca elektro stroke, ki je upoštevaje svoje dolgoletne izkušnje in poznavanje tehnične stroke pojasnil, da je tožeča stranka k delu sicer pristopila v skladu z originalnimi navodili proizvajalca (izključila glavno stikalo in pričela menjavati poškodovane vodnike), vendar je še pred zamenjavo vseh poškodovanih žic vklopila glavno stikalo, kar pa ne bi smela storiti, saj je pri tem prišla elektrika v celotno omarico, odpeta žica pa je ob zanihanju zadela kovinski del omare, kar je povzročilo kratek stik in očitano materialno škodo. Izpodbijana sodba zato pravilno ugotavlja, da tožeča stranka svojega dela ni do konca opravila na varen način ter pri tem izpostavlja, da je ob prvem ogledu kraja dogodka tožeča stranka sama pritrdila izvedencu, da je že pred dokončanjem dela vklopila glavno stikalo. Glede sledi kratkega stika, ki je še vedno vidna na sponki, je prvostopenjsko sodišče prav tako pravilno verjelo izvedencu, ki je pojasnil, da je ta sled posledica neznatnega termičnega delovanja, ki je lahko povzročilo kvečjemu okvare na sponki in pregorelo varovalko, ne pa takšnih okvar, ki so dne 12.8.2004 nastale toženi stranki. Prav tako pa je izpodbijana sodba upoštevaje dolžino žice (1,35 m) in razdaljo med mestom, od koder naj bi žica padla ter sponko, kjer naj bi prišlo do stika (0,98 m), pravilno izključila možnost, da je do stika prišlo na način, kot je to zatrjevala tožeča stranka in sicer z zanihanjem žice debeline 3 mm v sponko premera 9 mm in globine 37 mm. Pritožba sicer navaja, da je imela žica, katero je izvedenec raztegoval na glavni obravnavi, drugačne lastnosti kot tista, ki naj bi povzročila stik, vendar navedeno ne vpliva na drugačen zaključek prvostopenjskega sodišča v tem delu izpodbijane sodbe. Ni namreč mogoče prezreti zgoraj navedenih razlogov, zaradi katerih je prvostopenjsko sodišče kršitev z dne 12.8.2004 štelo za dokazano, prav tako pa velja omeniti tudi to, da je tožeča stranka sama pojasnila, da tedaj, ko je hotela sodelavcu pokazati, kako je prišlo do kratkega stika (pri čemer je uporabila isto žico, ki naj bi povzročila stik – torej tudi istih lastnosti), žica ni ponovno zanihala v sponko. Pritožba še opozarja, da je izvedenec dopustil majhno verjetnost, da je do stika vendarle prišlo na način, ki ga je opisala tožeča stranka. Slednji je resda izpovedal, da „100 procentno ne more izključiti povzročitve stika na način, ki ga zatrjuje tožeča stranka, vendar je glede na njegove izkušnje in tehnično stroko zelo, zelo mala verjetnost, da je prišlo do stika na tak način.“ Vendar pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje na podlagi proste presoje vseh dokazov (vpogleda v slike, enako žico, mnenja izvedenca, zaslišanja tožeče stranke) materialnopravno pravilno zaključilo, da je tožeča stranka povzročila kratek stik ter škodo toženi stranki, ker je opustila potrebno skrbnost ter pazljivost in dela ni opravila na varen način, kar pa predstavlja resen in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

V skladu z 2. odst. 88. člena ZDR lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če je odpovedni razlog resen in utemeljen ter onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Pritožba zmotno očita, da nadaljnje delo tožeče stranke pri toženi stranki ni bilo onemogočeno ter se pri tem sklicuje na odpovedni rok, ki naj bi bil v obravnavani zadevi daljši kot je sicer v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. V 4. odst. 92. člena ZDR je določen minimalni odpovedni rok 30 dni, če odpoveduje pogodbo o zaposlitvi delodajalec zaradi krivdnih razlogov na strani delavca. Tožeči stranki je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena 10.9.2004, delovno razmerje pa ji je bilo zaključeno 9.12.2004. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi bil daljši odpovedni rok, kot ga določa 4. odst. 92. člena ZDR, lahko določen le v kolektivni pogodbi ali splošnem aktu delodajalca. V 3. odst. 8. člena ZDR je določeno, da se lahko v primeru, če pri posameznem delodajalcu ni organiziranega sindikata, s splošnim aktom delodajalca določijo pravice, ki se v skladu s tem zakonom lahko urejajo v kolektivnih pogodbah, če so za delavca ugodnejše, kot jih določa zakon oz. kolektivna pogodba, ki zavezuje delodajalca. V obravnavni zadevi resda ni izkazano, da bi tožena stranka bodisi v kolektivni pogodbi bodisi v splošnem aktu določila daljše odpovedne roke od minimalnih, kot so za delodajalca predpisani v 92. členu ZDR. Vendar pa pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo izpodbijane sodbe, da je tožena stranka s tem, ko je tožeči stranki omogočila daljši odpovedni rok in ne minimalnega, ki ga določa 4. odst. 92. člena ZDR, dejansko postopala v korist tožeče stranke, pri čemer zlasti ne gre prezreti, da je na zagovoru tožeča stranka sama prosila direktorja tožene stranke, da ji dovoli opravljati delo, dokler se stvari ne uredijo ter pri tem pojasnila, da je zaprosila za zaposlitev v L. d.d. Sicer pa dolžina odpovednega roka na presojo zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne vpliva, ter tudi ne predstavlja elementa pri ugotavljanju, ali je nadaljevanje delovnega razmerja med strankama onemogočeno, kot to zmotno meni pritožba. ZDR namreč le pri izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi med drugim tudi zahteva, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (1. odst. 110. člena).

Izpodbijana sodba zaključuje, da so se v okviru delovnega razmerja s strani tožeče stranke napake kar vrstile, zato v obravnavani zadevi ni bilo mogoče pričakovati nadaljevanja delovnega razmerja s tožečo stranko. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je takšen zaključek povsem utemeljen, saj so kontinuirane kršitve pogodbenih oz. drugih obveznosti iz delovnega razmerja podprte s predloženo listinsko dokumentacijo (zlasti z že citiranima zapisnikoma z dne 8.8.2003 in 19.1.2004). Med razlogi tega dela izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje tudi na sodbo Okrajnega sodišča v Lendavi (opr. št. K 162/2004), s katero je bila tožeča stranka dne 10.2.2005 spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari, za kar ji je bila izrečena pogojna obsodba dveh mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Pritožbena navedba, da je bila citirana sodba razveljavljena ter vrnjena v nov postopek sodišču prve stopnje, v ničemer ne vpliva na drugačno odločitev v tem delu izpodbijane sodbe. V citirani kazenski zadevi je bila tožeča stranka obdolžena, da je dne 17.1.2004 na čistilni napravi v Čentibi poškodovala ohišje terminala za registracijo DOG 09, ta kršitev pa je bila vključena tudi v opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 30.1.2004 (oz. v zapisnik z dne 19.1.2004, na katerega se sklicuje opozorilo). Pri tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da zaključek o kršitvi pogodbene oz. druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki jo delodajalec ugotovi v opozorilu iz 1. odst. 83. člena ZDR, temelji že na sami vsebini kršitve in ni pogojen s tem, da je bil delavec za isto dejanje tudi pravnomočno obsojen s strani kazenskega sodišča. Prav tako pa ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, češ da je predmetna odpoved pogojna in da ZDR ne pozna odpovedi pogodbe o zaposlitvi z zadržanjem izvršitve odpovedi. V odpovedi pogodbe o zaposlitvi je navedeno, da se izvršitev sklepa zadrži za čas 60 dni (o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi sicer delodajalec formalno ne odloči s sklepom, ampak pogodbo odpove); v tem času mora tožeča stranka v sodelovanju s kadrovskim sektorjem družbe L. d.d. aktivno poiskati možnost zaposlitve, ki ustreza njeni strokovni izobrazbi, v okviru poslovne skupine L. in jo sprejeti; če ponujeno zaposlitev zavrne, odpoved pogodbe o zaposlitvi stopi v veljavo. Namen v citiranem besedilu navedenega „zadržanja izvršitve odpovedi“ je potrebno tolmačiti ob upoštevanju že zgoraj pojasnjenih razlogov, zaradi katerih je bil tožeči stranki omogočen daljši odpovedni rok kot je zakonsko zahtevani minimum. Ker je tožeča stranka na zagovoru prosila toženo stranko, da ji omogoči opravljanje dela, „dokler se stvari ne uredijo“ ter povedala, da je zaprosila za zaposlitev v L. d.d., je povsem moč razumeti, da ji je tožena stranka tekom odpovednega roka naložila aktivno postopanje v smeri iskanja zaposlitve in s tem tudi „opravičila“ daljši odpovedni rok od zakonsko predpisanega minimuma. V odpovedi je resda navedeno, da če tožeča stranka ponujeno zaposlitev zavrne, odpoved pogodbe o zaposlitvi stopi v veljavo, vendar pa tega dela besedila ni mogoče tolmačiti tako ozko kot ga interpretira pritožba, in sicer, da tožeči stranki pogodba o zaposlitvi pri toženi stranki ne preneha veljati, če ji v L. d.d. nova služba sploh ne bo ponujena. S takšno interpretacijo se namreč povsem obide krivdni razlog, zaradi katerega je bila tožeči stranki odpovedana pogodba o zaposlitvi, pri čemer tudi iz trditvene oz. dokazne podlage, ki jo je tožena stranka navajala v okviru nasprotovanja tožbenemu zahtevku, ne izhaja, da v primeru, če tožeči stranki L. d.d. službe ne ponudi, tožeča stranka ni dolžna nositi posledic zaradi ugotovljene kršitve pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja pri toženi stranki.

Pritožba neutemeljeno očita, da kršitev tožeče stranke predstavlja pravno podlago za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ne pa za redno odpoved iz krivdnega razloga. Iz vsega zgoraj navedenega namreč izhaja, da so v obravnavani zadevi izpolnjeni vsi elementi za redno odpoved iz krivdnega razloga, ki jih zahteva 2. odst. 88. člena ZDR: tožeči stranki dokazana kršitev pogodbenih oz. drugih obveznosti iz delovnega razmerja predstavlja resen in utemeljen odpovedni razlog, zaradi katerega nadaljevanje delovnega razmerja med strankama dlje kot do izteka odpovednega roka ni bilo mogoče. V skladu z vsem obrazloženim je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek za razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter za priznanje pravic iz delovnega razmerja materialnopravno pravilno zavrnilo. Ker so s pritožbo uveljavljani razlogi tako neutemeljeni, bistvene kršitve določb postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, pa v obravnavani zadevi tudi niso podane, je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP).