Jedro

Glede na to, da je kraj izpolnitve obveznosti tujina, ni razloga, da se zahtevek ne bi smel glasiti na tujo denarno enoto. Tudi višina pogodbenih in pogodbenih zamudnih obresti, ki je vtoževana glede na sklenjeno posojilno pogodbo, glede na veljavno avstrijsko pravo, ki pogodbene svobode pri dogovarjanju obresti ne omejuje, brez relevantnih ugovorov dolžnika (pritožnika) vzdrži preizkus sodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (glede odločitve proti drugotoženi stranki T. K.) potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je glede prvega toženca izdalo zamudno sodbo, zoper drugega toženca pa sodbo; z enotnim izrekom je ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencema naložilo, da morata tožeči stranki plačati 6.838,51 EUR z 12% obrestmi in 5% nadaljnjimi zamudnimi obrestmi od 30.6.1995 dalje ter ji povrniti njene pravdne stroške v višini 149.117,44 SIT v 15. dneh.

Zoper sodbo, ki se nanaša nanj, se je drugi toženec pravočasno pritožil. Navaja, da sta se prvi toženec in direktor tožeče stranke sama dogovorila za kredit, ki je bil na podlagi takega osebnega poznanstva prvemu tožencu tudi dan, sam pritožnik pa s kreditom nima nič in je tožeča stranka sama odgovorna za neodplačilo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnikova obveznost temelji na (neizpodbijani) pogodbi o poroštvu, sklenjeni med tožečo stranko in pritožnikom v Šentjakobu v Avstriji dne 18.12.1991. S to pogodbo se je pritožnik zavezal kot porok in dolžnik v smislu določila 1357 ABGB (Allgemeines Beurgerliches Gesetzbuch) za zavarovanje posojila po pogodbi med tožečo stranko in prvotožencem po posojilni pogodbi z dne 18.12.1991. Glede na določilo

19. čl. Zakona o mednarodnem zasebnem pravu (ZMZPP, Ur. l. RS 56/1999) se kot pravo, ki ga je potrebno uporabiti v razmerju z mednarodnim elementom (ena od strank je tuja pravna oseba), prvenstveno uporabi pravo, ki sta ga izbrali stranki, kar je razbrati iz izrecne izjave volje ali pa iz pogodbenih določil ali dugih okoliščin. Po določbi 27. čl. ZMZPP se za akcesorni posel - poroštveno pogodbo - uporabi pravo, ki velja za glavni posel, če drugače ni določeno. Pogodbeni stranki, sedaj stranki pravdnega postopka, nista podali izrecne izjave volje, katero pravo naj se za njuno razmerje uporabi, vendar pa iz pogodbenih določil, ki se izrecno sklicujejo na avstrijsko pravo (ABGB), sledi, da je za presojo spornega razmerja potrebno uporabiti tuje - avstrijsko pravo.

Ureditev po njem pa je glede poroštvene obveznosti enaka ureditvi poroštva po slovenskih predpisih, ki so veljali v času nastanka obveznosti (Zakon o obligacijskih razmerjih), zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki se sklicuje na določila 1. odst. 997. čl. ZOR, vseeno pravilna. Poroštvo je oblika (osebnega) zavarovanja, s katero porok prevzame zavezo, da bo izpolnil obveznost dolžnika, če ta tega ne stori. Če je porok zavezan tudi kot dolžnik, ima upnik izbiro, od koga (glavnega dolžnika ali poroka kot dolžnika) terja izpolnitev obveznosti. Veljavnosti s strani tožeče stranke predloženih posojilnih in poroštvenih pogodb toženec ni izpodbijal niti ni navajal kakšnih drugih pravnorelevantnih ugovorov (nenastale, ugasle, nasprotne ali odložne pravice), zato s pritožbeno navedbo, da posojila ni prejel on, pač pa prvi toženec, ne more uspeti. Zavezal se je kot porok za tujo obveznost, pa tudi kot dolžnik, s čimer je tuja obveznost postala njegova lastna. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v okviru preikusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku). Glede na to, da je kraj izpolnitve obveznosti tujina, ni razloga, da se zahtevek ne bi smel glasiti na tujo denarno enoto (ni razloga za zaščito domače valute), tudi višina pogodbenih in pogodbenih zamudnih obresti, ki je vtoževana, pa glede na to, da v času izdaje izpodbijane sodbe že veljavni Zinsenrechts-Aenderugsgesetz (ZinsRAEG, BGB1 I Nr 118/2002) pogodbene svobode pri dogovarjanju obresti po ABGB ne omejuje, brez kakršnihkoli relevantnih ugovorov pritožnika vzdrži preizkus sodbe.

Ker pritožba ni utemeljena, razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pa tudi niso podani, je bilo potrebno pritožbo zavrniti in izpodbjano sodbo sodišča prve stopnje (glede pritožnika) potrditi (353. čl. ZPP).