Jedro

Kmečka zadruga ni zavezanec po 112. čl. SZ za prodajo stanovanja, ki je zadružna lastnina, imetniku stanovanjske pravice.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna kot prodajalec skleniti s tožečo stranko kot kupcem prodajno pogodbo za dvosobno stanovanje v prvem nadstropju stanovanjske hiše X., stoječe na parc. št. 142/2 z.k. vl. št. 1113 k.o. ... v skupni izmeri 68,02 m2 stanovanjske površine za kupnino, določeno v skladu s 117. čl. Stanovanjskega zakona in po vrednosti točke, ki je veljala na dan vložitve tožbe.

Kupnino naj bi bila tožeča stranka dolžna plačati v roku 60 dni od sklenitve pogodbe, ali v 60 dneh od pravnomočnosti te sodbe, ki v celoti nadomesti kupno pogodbo, če je tožena stranka ne predloži v 15 dneh od pravnomočnosti v podpis tožeči stranki, kot kupcu. Zavrnjen je bil tudi nadaljnji zahtevek na povrnitev stroškov (točka I. izreka). Sodišče prve stopnje je nadalje zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna pod enakimi pogoji, kot jih določa Stanovanjski zakon, priskrbeti tožeči stranki primerno stanovanje in ji omogočiti odkup le-tega (točka II. izreka). Tožeči stranki je naložilo, da mora toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 113.692,50 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila (točka III. izreka).

Proti navedeni sodbi se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh možnih pritožbenih razlogov iz prvega odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo pritožbenih stroškov, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V obrazložitvi pritožbe tožeča stranka med drugim navaja, da je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi storilo vrsto kršitev. Ni upoštevalo, da je bilo razpolaganje z zadružnim premoženjem na podlagi 81. čl. Zakona o zadrugah prepovedano vse dotlej, dokler se ne bo opravilo vračanje oziroma razdruževanje ali lastninjenje tega premoženja. Pri tem sploh ni ugotavljalo, ali je v teku še kakšen postopek v zvezi s premoženjem zadrug, katerega sestavni del je sporno stanovanje, glede na to, da so roki po ZDen in Zakonu o zadrugah že potekli in da zato obstajajo še kakšne ovire za prodajo spornega premoženja. Na vlogo tožeče stranke za odkup stanovanja je tožena stranka odgovorila, da prodaja stanovanja še ni mogoča, ker prenos lastnine še ni dokončen.

Z drugim dopisom z dne 4.11.1993 je tožena stranka zavrnila zahtevek tožeče stranke za odkup stanovanja z obrazložitvijo, da stanovanja ne namerava prodati, ker ne gre za družbeno lastnino, temveč lastnino Kmečke zadruge X. Iz tega dopisa torej izhaja, da so bili vsi postopki, ki bi ovirali prodajo stanovanja, že končani, tako da je bil predmet dopusten že ob izdaji prve sodbe z dne 21.4.1994. Ker sodišče ni ugotavljalo odločilnih okoliščin, je nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Ni izvajalo nikakršnih dokazov, razen da je med glavno obravnavo pribavilo lustrum in ga na glavni obravnavi prečitalo. Sodišče ni izvajalo nikakršnih dokazov tudi o tem, ali zaseda tožničina mati, na podlagi veljavno sklenjene najemne pogodbe, stanovanjske prostore, ki sedaj po oceni sodišča ne štejejo kot stanovanje, saj nimajo urejenih sanitarij. Takšne trditve tudi tožena stranka ni uveljavljala. Presoja, ali stanovanjski prostori predstavljajo stanovanje, je odvisna predvsem od uporabe prostorov, pri tem pa je sodišče prezrlo dejstvo, da je tožničina mati z družino sporno stanovanje uporabljala skoraj 40 let. Sodišče tožečo stranko tudi ni pozvalo k predložitvi listin, katere naj bi sodišču, tako kot navaja v obrazložitvi sodbe, služile za odločitev o podrejenem zahtevku. Za uveljavljanje podrejenega zahtevka bi moralo sodišče pozvati tožečo stranko le k natančni opredelitvi primernega stanovanja, ki ne bi v nobeni bistveni okoliščini poslabšalo stanovanjskih razmer tožnice. Sklenitev najemne pogodbe in odpoved najemnega razmerja pa za odločitev glede podrejenega zahtevka nista odločilni.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba ne pove, katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka naj bi storilo sodišče prve stopnje pri izdaji izpodbijane sodbe.

Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo glede te zatrjevane kršitve preizkusilo v skladu z določbo drugega odst. 365. čl. ZPP. Ta preizkus je pokazal, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene absolutne procesne kršitve iz drugega odst. 354. čl. ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Nadaljnji pritožbeni preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo popolno in pravilno, saj je ugotovilo vsa za presojo te pravdne zadeve odločilna dejstva, izvedene dokaze pa je ocenilo v skladu z določbo 8. čl. ZPP. Tudi materialno pravo je po prepričanju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno uporabilo. Tako se je pokazalo, da noben od pritožbenih razlogov, ki jih je uveljavljala tožeča stranka, v resnici ni podan.

Sodišče prve stopnje je s sedaj izpodbijano sodbo v tej pravdni zadevi odločalo že drugič. Prvič je s sodbo z dne 12.4.1996 tožbenemu zahtevku ugodilo, vendar je pritožbeno sodišče s sklepom z dne 17.1.1996 to sodbo razveljavilo, ker je sodišče prve stopnje spregledalo določbo 81. čl. Zakona o zadrugah, po katerem od dneva uveljavitve tega zakona ni bilo dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami, za katere po določbah tega zakona oziroma predpisov o denacionalizaciji nastopi dolžnost vrnitve, razdružitve oziroma lastninjenja.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, da je pri stanovanjski hiši, v kateri se nahaja stanovanje, ki je predmet te pravde, vknjižena lastninska pravica na toženo stranko, pred to vknjižbo pa je bil vknjižen kot imetnik pravice uporabe A., ki je bil uvrščen na seznam podjetij po 57. čl. Zakona o zadrugah, kar je bilo objavljeno v Uradnem listu RS, št. 13/92. Iz podatkov zemljiške knjige izhaja, da je bila k nepremičnini vl. št. 2053 k.o. ... pripisana parcela št. 142/2, stavbišče s hišo št. 2, katera je bila odpisana od vl. št. 1113 iste k.o. na podlagi odločbe opr. št. 5-343-687/93 z dne 27.7.1993 Občine X., Sekretariata za razvoj, urejanje prostora, varstva okolja in upravne zadeve. Iz obrazložitve te odločbe pa izhaja, da sta zavezanec B. d.o.o. in Zadružna zveza Slovenije z.o.o. sklenila poravnavo o razdružitvi premoženja z dne 27.7.1993 in skupaj z zadrugami, ustanovljenimi na območju Občine Krško, sporazum o prenosu pravic in obveznosti z dne 24.6.1993. Tako je bila po stališču sodišča prve stopnje, s katerim se pritožbeno sodišče v celoti strinja, na toženo stranko prenešena zadružna lastnina, v katero spada tudi sporno stanovanje. S tem pa je bilo po prepričanju pritožbenega sodišča končano vračanje zadružnega premoženja od prejšnjega imetnika pravice uporabe na prvotnega upravičenca, to je na toženo stranko. Proces lastninjenja je bil s tem končan.

V zvezi s tem sodišče prve stopnje po mnenju pritožbenega sodišča napačno tolmači prej citirano določbo 81. čl. Zakona o zadrugah, češ da ta določba pomeni trajno prepoved vsakršnega razpolaganja. Ta določba o prepovedi razpolaganja je veljala za prejšnjega imetnika stanovanjske pravice, ne pa za sedanjega lastnika zadružnega premoženja, to je toženo stranko.

Drugo vprašanje pa je, ali je tožena stranka zavezanec po 112. čl. Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ) za prodajo spornega stanovanja tisti osebi, ki je v času uveljavitve stanovanjskega zakona bila imetnik stanovanjske pravice na tem stanovanju. To je bila tožničina mati, ki je pravico do odkupa v skladu z določbami SZ prepustila tožnici. 112. čl. SZ, ki je razporejen v VIII. poglavju tega zakona z naslovom "Lastninjenje in privatizacija stanovanj in stanovanjskih hiš ter stanovanjskih podjetij", določa, da druge pravne osebe (poleg Republike Slovenije in občin, ki so obravnavane v 111. čl. SZ), ki imajo pravico uporabe na družbenih stanovanjih in stanovanjskih hišah, postanejo z dnem uveljavitve tega zakona lastnice teh stanovanj. To pomeni, da je prejšnji imetnik pravice uporabe te hiše, v kateri je sporno stanovanje, postal lastnik te hiše, vendar je v skladu z že citirano poravnavo v procesu vračanja zadružnega premoženja v skladu z določbami Zakona o zadrugah to hišo skupaj s stanovanjem vrnil toženi stranki kot njeno zadružno premoženje. V času uveljavitve SZ torej tožena stranka ni bila lastnik niti imetnik pravice uporabe tega stanovanja, temveč je to postala šele v letu 1993, torej dve leti po uveljavitvi SZ. Že iz tega razloga tožena stranka ni dolžna s tožnico skleniti prodajne pogodbe za sporno stanovanje.

Pritožbeno sodišče še pripominja, da je zadružno premoženje nekaj povsem drugega kot nekdanje družbeno premoženje oziroma spet povsem nekaj drugega kot je premoženje Republike Slovenije, občine ali podjetja. Premoženje zadruge je urejeno v V. poglavju Zakona o zadrugah. Kot viri zadružnega premoženja so v drugem odst. 34. čl. navedeni deleži članov in drugi viri, ki jih je zadruga pridobila.

Tretji odst. tega člena res določa, da je zadružno premoženje lastnina zadruge, za katero se smiselno uporabljajo predpisi o lastninski pravici, če ni s tem ali z drugim zakonom drugače določeno. V 35. in 36. čl. zakona pa je določeno, da mora vsak član zadruge vpisati najmanj en delež v denarnem znesku, pri čemer je denarna vrednost deležev enaka za vse člane, če zadružna pravila ne določajo drugače. Bistveni del zadružnega premoženja vsaj pri ustanovitvi zadruge so torej deleži članov zadruge. To pa pomeni, da gre za podobno situacijo kot pri skupni lastnini, saj člani zadruge s svojimi deleži oblikujejo zadružno premoženje. Postopek oblikovanja zadružnega premoženja je torej bistveno drugačen, kot je bil pri nastajanju družbene lastnine v prejšnjem sistemu. Tudi iz tega razloga od zadružnikov ni mogoče zahtevati, da bi del svojega oziroma zadružnega premoženja po ugodnih pogojih, ki jih je za lastninjenje stanovanj določil stanovanjski zakon, prepustili nekomu, ki je slučajno bil imetnik stanovanjske pravice na stanovanju, ki je sestavni del zadružnega premoženja.

K ostalim pritožbenim navedbam pa pritožbeno sodišče še dodaja: Pritožbeno sodišče sicer ne soglaša s pravnim mnenjem prvostopenjskega sodišča, da sporni prostori ne predstavljajo stanovanja v smislu zakona. Glede na dejstvo, da so bili ti prostori kot stanovanje že pred mnogimi leti dodeljeni tožničini materi, da je po sklenjeni pogodbi plačevala stanarino za to stanovanje, je seveda povsem nebistveno, ali so v teh prostorih tudi sanitarije, ali pa so morda izven tega prostora v souporabi, ali pa so bile pred uveljavitvijo SZ sanitarije v uporabi takratnega imetnika stanovanjske pravice. Vendar pa to dejstvo sploh ni odločilno za presojo te pravdne zadeve.

Pritožbeno sodišče se je prepričalo, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, čeprav ne iz razlogov, ki jih je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo prvostopenjsko sodišče, zato je neutemeljeno pritožbo tožeče stranke v skladu z določbo 368. čl. ZPP zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Tako je odločilo, ker se je prepričalo, da v pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, oziroma pravno niso upoštevni, sodišče prve stopnje pa tudi ni storilo nobene take kršitve, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.