Jedro

Če pogoj poskusnega dela ni bil pravilno objavljen v objavi prostega delovnega mesta, tožniku delovno razmerje ni moglo zakonito prenehati zaradi negativne ocene poskusnega dela. Pomanjkljivosti pri objavi poskusnega dela ne more sanirati niti določitev poskusnega dela v pogodbi o zaposlitvi, ki sta jo stranki podpisali pred nastopom dela. V skladu s 1. tč. 7. čl. panožne kolektivne pogodbe se delavec in zasebni delodajalec lahko s pogodbo o zaposlitvi dogovorita o poskusnem delu, vendar le, če je to v skladu z določilom 1. čl. iste panožne kolektivne pogodbe, kar pomeni, da mora biti pogoj poskusnega dela naveden v objavi prostega delovnega mesta.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklepa toženca z dne 8.10.1998 in z dne 9.10.1998, kakor tudi ugotovitveni sklep toženca z dne 7.11.1998. Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri tožencu ni prenehalo in mu z vsemi pravicami še traja (1. tč. izreka izpodbijane sodbe). Tožencu je naložilo, da tožnika pozove nazaj na delo v roku 8 dni (2. tč. izreka) in da tožniku ves čas od prenehanja delovnega razmerja vpiše delovno dobo v delovno knjižico ter poravna vse prispevke iz bruto plače, razen za obdobje od 1.2.1999 do 14.4.1999 ter za obdobje od 8.11.1999 do 7.2.2000 (3. tč. izreka). Tožencu je naložilo, da tožniku za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplača plačo, ki bi jo prejel, če bi delal, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega mesečnega zneska v plačilo do plačila, razen za obdobje od 1.2.1999 do 14.4.1999 ter za obdobje od 8.11.1999 do 7.2.2000 (4. tč. izreka). Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek za izplačilo plače za čas od 1.2.1999 do 14.4.1999 ter za obdobje od 8.11.1999 do 7.2.2000 (5. tč. izreka) in tožencu naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 117.636,00 SIT (6. tč. izreka). Zoper ugodilni del prvostopenjske sodbe se iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. čl. zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99) pritožuje toženec. Pritožba smiselno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP, saj naj bi bila izpodbijana sodba "v nasprotju sama s seboj, točneje obrazložitvijo in tudi izvedenimi, pa samo sodišču prve stopnje nejasnimi in neupoštevanimi dokazi". Zmotno naj bi bilo stališče prvostopenjskega sodišča, da pogoj poskusnega dela ni bil zakonito objavljen. Objava, to je prijava potreb po delavcu, je bila v predpisanem roku predložena Republiškemu zavodu za zaposlovanje, OE Ljubljana in v njej je naveden pogoj poskusnega dela. Takšen pogoj je naveden tudi v pogodbi o zaposlitvi z dne 30.5.1998, delavec je pogodbo podpisal, bil seznanjen s tem pogojem, nenazadnje pa je podpisal tudi dva aneksa o podaljšanju poskusne dobe. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje v nasprotju z izvedenimi dokazi, pa tudi sodno prakso in predpisi. Toženec je ravnal v skladu s kolektivno pogodbo med delavci in zasebnimi delodajalci (Ur.l. RS št. 26/91), ko je med trajanjem poskusnega dela ugotovil, da delovna usposobljenost delavca ne ustreza zahtevam delovnega mesta. Sodišče prve stopnje naj bi tožencu neutemeljeno očitalo, da zaslišan kot stranka ni navajal, da je izdelal pisno oceno o poskusnem delu tožnika. Sodišče prve stopnje o tem toženca med zaslišanjem ni vprašalo, zato neizpovedanih dejstev ne more šteti njemu v škodo. Izpodbijana odločba je tudi stroškovno neopredeljena in neobrazložena. Prvostopenjsko sodišče že samo ugotavlja, da je določene dokaze izvajalo brez potrebe, zato zgolj na podlagi uspeha v sporu, stroškov ne more enostavno prevaliti na toženca. Toženec predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnik v odgovoru na tožbo navaja, da je toženec potrebo po zaposlitvi mizarja s pogojem poskusnega dela dveh mesecev objavil šele potem, ko je tožnik pri njem že sklenil delovno razmerje. Že zgolj zaradi tega je sklenitev delovnega razmerja s pogojem poskusnega dela nezakonita. Pritožba ne pove, v čem naj bi bila odločitev sodišča prve stopnje v nasprotju z izvedenimi dokazi ter sodno prakso in predpisi. V resnici ravno izpovedbe prič, ki jih je predlagal toženec, v največji meri utemeljujejo pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. Nadalje tožnik opozarja na nasprotje med razlogi, ki jih je za prenehanje delovnega razmerja toženec navajal v sklepu, s katerim je odločil o toženčevem ugovoru (kot poglavitna razloga sta navedena tožnikovo kajenje na delovnem mestu in neurejenost delovnega mesta) ter razlogi, ki so navedeni v izpodbijanem sklepu o prenehanju delovnega razmerja. Izveden dokazni postopek naj bi nedvomno pokazal, da toženec ni izdelal nikakršne pisne ocene o uspešnosti domnevnega poskusnega dela tožnika. Pritožbene navedbe naj bi bile protislovne in zgolj pavšalne. Dejanski razlog za izdajo izpodbijanega sklepa o prenehanju delovnega razmerja naj bi bila tožnikova poškodba in dalj časa trajajoči bolniški stalež. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in tožencu hkrati naloži plačilo nadaljnjih stroškov postopka. Pritožba ni utemeljena. V skladu z drugim odstavkom 350. čl. zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podane zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, kakor tudi ne tiste bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeni očitek, da naj bi obstajalo nasprotje med obrazložitvijo in izvedenimi dokazi, dejansko pomeni očitek absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP. Ta kršitev je podana, če o odločilnih dejstvih obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oz. zapisniki. Vendar pa toženec tega očitka z ničemer ne konkretizira, pritožbeno sodišče pa takšnih nasprotij ne ugotavlja. Iz tistega dela pritožbe, ki se nanaša na ugotavljanje dejanskega stanja v zvezi s tem, ali je bil pogoj poskusnega dela objavljen v objavi prostega delovnega mesta, pa je možno sklepati, da toženec kot nasprotje med tistim, kar se v razlogih sodbe navaja o vsebini listin in zapisnikov in temi listinami in zapisniki, dejansko šteje opredelitev sodišča, da objava prostega delovnega mesta šele potem, ko je bilo delovno razmerje dejansko že sklenjeno, ne dokazuje, da bi bil pogoj poskusnega dela pravilno objavljen, saj je tožnik delovno razmerje sklenil pred objavo, očitno na podlagi objave toženca na kabelski televiziji, vsebine te objave pa toženec v postopku ni dokazal. Vendar pa navedeno predstavlja vprašanje ugotovitve dejanskega stanja in pravilne uporabe materialnega prava, nikakor pa ne gre za nasprotje med tistim, kar se v razlogih sodbe navaja o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oz. zapisniki. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z objavo prostega delovnega mesta in sklenitvijo delovnega razmerja tožnika pri tožencu. Tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik pogodbo o zaposlitvi s tožencem podpisal 30.5.1998, da je z delom pričel 1.6.1998 in da je bila prijava potrebe po delavcu na Zavod za zaposlovanje vložena šele 8.6.1998 in objavljena 12.6.1998 ter da je toženec že pred tem imel objavljeno na kabelski televiziji prosto delovno mesto mizarja, da pa vsebine te objave ni bilo mogoče ugotoviti. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da poskusno delo ni bilo objavljeno na način, določen s kolektivno pogodbo med delavci in zasebnimi delodajalci (Ur.l. RS št. 26/91-I, v nadaljevanju panožna kolektivna pogodba). Panožna kolektivna pogodba v 1. čl. namreč določa, da mora zasebni delodajalec v objavi prostega delovnega mesta navesti tudi morebitno pokusno delo in trajanje poskusnega dela. Prvi odstavek 8. čl. zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) določa, da se mora tisti, ki želi skleniti delovno razmerje, prijaviti na objavo oz. razpis v roku, ki ne sme biti krajši od 8 dni in na način, ki mora biti objavljen. Za javno objavo se v skladu z drugim odstavkom 8. čl. ZDR šteje tudi objava v uradnih prostorih Zavoda za zaposlovanje. Tudi 9. čl. zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur.l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90) določa, da mora delodajalec prijaviti organizaciji za zaposlovanje prosta delovna mesta in pogoje, ki jih mora izpolnjevati delavec in da mora organizacija za zaposlovanje prosta delovna mesta javno objaviti. Iz takšne ureditve je več kot očitno, da mora biti prosto delovno mesto objavljeno pred sklenitvijo delovnega razmerja in ne po njej. Očitno je, da je toženec skupaj s prijavo tožnika v pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje opravil tudi objavo prostega delovnega mesta in registracijo pogodbe o zaposlitvi, saj je vse troje opravil 8.6.1998, kakor je to razvidno iz potrdil ustreznih organov oz. zavodov. Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo, da pogoj poskusnega dela ni bil pravilno objavljen v objavi prostega delovnega mesta in da zato tožniku delovno razmerje ni moglo zakonito prenehati zaradi negativne ocene poskusnega dela, kar 3. tč. 7. čl. panožne kolektivne pogodbe sicer opredeljuje kot ugotovitev, da delovna usposobljenost delavca ne ustreza zahtevam delovnega mesta. Navedene pomanjkljivosti pri objavi poskusnega dela ne more sanirati niti določitev poskusnega dela v pogodbi o zaposlitvi, ki sta jo stranki podpisali pred nastopom dela. V skladu s 1. tč. 7. čl. panožne kolektivne pogodbe se delavec in zasebni delodajalec lahko s pogodbo o zaposlitvi dogovorita o poskusnem delu, vendar le, če je to v skladu z določilom 1. čl. iste panožne kolektivne pogodbe, kar pomeni, da mora biti pogoj poskusnega dela naveden v objavi prostega delovnega mesta. Toženec se neutemeljeno sklicuje na ustaljeno prakso, ki je res takšna, da je delavca v zavarovanje možno prijaviti v določenem roku po sklenitvi delovnega razmerja in da je v takšnem roku tudi možno naknadno registrirati pogodbo o zaposlivi pri pristojni upravni enoti, vendar pa to ne pomeni, da je dopustno prosto delovno mesto objaviti, potem ko je delovno razmerje že sklenjeno. Nenazadnje Zavod za zaposlovanje tudi ni mogel vedeti, da je delovno mesto, ki ga objavlja kot prosto, dejansko že zasedeno. Vsekakor pa takšna naknadna objava ne more sanirati pomanjkljivosti, da pogoj poskusnega dela ni bil objavljen pred sklenitvijo delovnega razmerja. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je razveljavilo izpodbijana sklepa o prenehanju delovnega razmerja, ki ju je toženec izdal na podlagi ugotovitve, da tožnikova delovna usposobljenost ne ustreza zahtevam delovnega mesta. Ker je sodišče prve stopnje takšno odločitev moralo sprejeti že zgolj zaradi tega, ker pogoj poskusnega dela ni bil objavljen pred sklenitvijo delovnega razmerja, mu niti ne bi bilo potrebno ugotavljati nadaljnjih kršitev v postopku ocenjevanja poskusnega dela, zaradi česar je tudi irelevantno, ali je toženec tožniku v pisni obliki sporočil svojo ugotovitev, da njegova delovna usposobljenost ne ustreza zahtevam delovnega mesta, kakor to zahteva 3. tč. 7. čl. panožne kolektivne pogodbe. Ob ugotovitvi, da sta izpodbijana sklepa toženca o prenehanju delovnega razmerja nezakonita, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo tudi, ko je ugodilo tožnikovemu reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku za obdobje, ko tožnik ni bil zaposlen pri drugih delodajalcih. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da izpodbijana sodba tudi stroškovno ni opredeljena in obrazložena. V izreku izpodbijane sodbe je navedeno, kolikšne stroške postopka je toženec dolžan povrniti tožniku, v obrazložitvi pa je ta odločitev ustrezno obrazložena. Okoliščina, da sodišče prve stopnje svoje odločitve ni oprlo na izpovedbe zaslišanih prič, pa na samo odmero stroškov ne vpliva, sicer pa v zvezi z izvedbo teh dokazov tudi niso nastali posebni stroški, razen stroškov zaradi trajanja obravnav. Na podlagi 353. čl. ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del prvostopenjske sodbe, saj je spoznalo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Kadar pritožbeno sodišče zavrne pravno sredstvo, mora odločiti tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. čl. ZPP). Tožnik zahteva povrnitev stroškov za odgovor na pritožbo, vendar je pritožbeno sodišče odločilo, da sam krije te stroške, saj se v skladu s prvim odstavkom 155. čl. ZPP povrnejo samo tisti stroški, ki so bili potrebni za pravdo. Odgovor na pritožbo ni bil potreben, saj v ničemer ni prispeval k pravilni odločitvi v tem sporu. Na podlagi 1. odstavka 4. čl. ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45/94) je pritožbeno sodišče določbe ZTPDR smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.