Jedro

Predpogodba kljub kršitvi tožene stranke ni prenehala ex lege in je pravdni stranki še naprej zavezovala, zato je toženka imela pravni temelj za „uporabo“ tožnikovega zemljišča, in sicer v določilih te pogodbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor tožene stranke glede že razsojene stvari. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je od tožene stranke zahtevala plačilo uporabnine v višini 3,337.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2003 dalje. Tožeči stranki je naložilo v plačilo 1.663,77 EUR pravdnih stroškov tožene stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo odločitev prvostopenjskega sodišča ter odločilo, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Zoper to sodbo je tožnik vložil revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je pravno zmoten zaključek drugostopenjskega sodišča, da se kljub dejstvu, da se lastninska pravica na nepremičnini pridobi šele z vpisom v zemljiško knjigo (33. člen Zakona o temeljnih lastninskih razmerjih), pojem tuje stvari iz 219. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) razlaga kot stvar, do katere okoriščenec nima pravice. Poudarja, da sodišče ne loči temeljnih pojmov, kaj je predpogodba in kakšne posledice ima ter da je tožena stranka tista, ki je kršila pogodbo in so zato predpogodbene zaveze prenehale učinkovati. Pravdni stranki sta sami določili rok za izpolnitev obveznosti po predpogodbi (tj. 31. 12. 1998), pri čemer je tudi nadaljnji 6 mesečni zakonski rok določen kot prekluziven. Če se pogodba v tem roku ne sklene, zaveza ex lege preneha, česar nižji sodišči nista upoštevali v svojih materialnopravnih zaključkih. Zato je zmoten tudi zaključek sodišča druge stopnje, da je toženka uporabljala tožnikovo stvar na osnovi predpogodbe, saj je ta po zakonu samem prenehala. Tožnik vztraja, da je toženka, vse do pravnomočnosti sodbe P 82/02 (z dne 19. 3. 2003) revidentovo zemljišče uporabljala brez temelja kot tujo stvar, saj ni imela pravnega naslova za njeno uporabo. Iz tega razloga je nepravilen tudi nadaljnji zaključek sodišča, da ZOR ne predpisuje plačila uporabnine kot sankcije za primer kršitve pogodbenih obveznosti iz predpogodbe, saj je sodišče ponovno prezrlo, da so predpogodbene zaveze zaradi prekluzije prenehale. Zmoten je tudi zaključek, da tožnik ni natančno opredelil koristi, ki naj bi jih toženka imela od uporabe njegovega zemljišča, kajti grajena javna cesta predstavlja javno dobro, ki je v lasti tožnika, ker koristi opredeljuje Zakon o javnih cestah in je zgrešeno tudi stališče pritožbenega sodišča, da gre za pritožbene novote, saj sta sodišči dolžni upoštevati pravo po uradni dolžnosti in v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) paziti na pravilno uporabo materialnega prava. Nazadnje revident še poudarja, da s plačilom uporabnine tožeča stranka ne bi bila dvakrat poplačana za isto stvar.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da sta pravdni stranki dne 16. 12. 1997 podpisali predpogodbo, v kateri sta se med drugim dogovorili, da bosta sklenili prodajno pogodbo, s katero bo tožnik prodal in izročil v takojšnjo posest dele svojih parcel, ki so v pasu 3 metrov po celi dolžini parcel ob P. v približni skupni izmeri 288 m², za 11.520,00 DEM. Z dnem plačila te kupnine lahko Sklad stavbnih zemljišč Občine Kamnik (v nadaljevanju Sklad) prične z rekonstrukcijo ceste, ki se mora izvršiti v enakem radiju kot je obstoječa cesta. V nasprotnem primeru je cena za razliko odvzetega zemljišča 80,00 DEM na m². Dogovorjeno je bilo, da se bo po končanih delih opravila geodetska odmera zemljišča iz predpogodbe, v primeru večje izmere odstopljenega zemljišča bo Sklad to plačal po ceni 40 oziroma 80 DEM na m², če bo presežen radij obstoječe ceste. Dogovorili sta se še, da bosta končno prodajno pogodbo sklenili takoj, ko bo opravljena geodetska izmera zemljišča, vendar najkasneje 31. 12. 1998. Zadnjega pogodbenega določila se tožena stranka ni držala, saj je bila geodetska izmera opravljena šele z odločbo GURS z dne 23. 10. 2001. Okrajno sodišče v Kamniku (P 82/2002) je 4. 2. 2003 razsodilo, da mora toženka tožniku plačati 547.293,50 SIT glavnice(1) skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od navedene glavnice od 23. 10. 2001 do 27. 6. 2002 ter od zneska 629.692,09 SIT od dne 8. 7. 2002 dalje.

7. Revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Predpogodba je pogodba, s katero se prevzema obveznost, da bo pozneje sklenjena druga, glavna pogodba (prvi odstavek 45. člena ZOR). Stranki takšna pogodba skladno s tretjim odstavkom istega člena zavezuje, če vsebuje bistvene sestavine glavne pogodbe. Odločitev obeh nižjih sodišč temelji na dejanskih ugotovitvah, da sta pravdni stranki v zapisu predpogodbe z dne 16. 12. 1997 navedli vse bistvene sestavine glavne pogodbe in da sta te obveznosti tudi v pretežni meri realizirali. Revizijsko stališče, da je predpogodba zaradi preteka prekluzivnega roka za izpolnitev obveznosti po tej pogodbi prenehala po samem zakonu, ne drži. Iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je bila predpogodba glede tožnikovega zemljišča, ki je bilo predmet predpogodbe, v večji meri dejansko realizirana. Toženka je z avansom v skladu z dogovorom v predpogodbi plačala 288 m² zemljišča, tožnik pa je to zemljišče v celoti predal v posest toženki, ki je na njem začela z rekonstrukcijo ceste. Toženka po končani rekonstrukciji res ni pravočasno izpolnila svoje obveznosti glede odmere zemljišča in je s tem kršila svoje obveznosti iz navedene predpogodbe. Vendar (pred)pogodba zaradi zamude (delne) izpolnitve obveznosti tožene stranke ni prenehala po zakonu samem, saj je bil v pretežni meri realiziran njen obveznostni substrat (73. člen ZOR).(2) Sankcije za kršitev pogodbe, kakršno je zagrešila toženka, določa zakon (ZOR), kot sta to poudarili že nižji sodišči. Sankcija za zamudo izpolnitve denarne terjatve (v obravnavanem primeru plačilo za presežek zemljišča nad 288 m²) so zamudne obresti in v določenih primerih odškodnina, v nobenem primeru pa to ni plačilo uporabnine. S sodbo P 82/2002 je bila dosojena kupnina(3) za odmerjeno zemljišče, ki je presegalo 288 m² (tj. za 71 m²) in zakonske zamudne obresti od dne odmere dalje. Takšna odločitev je, ne glede na pravilnost odločitve glede nastopa zamude in teka zamudnih obresti, pravnomočna, pravnomočnost pa sanira morebitno nepravilnost odločitve.

8. Nižji sodišči sta zavzeli pravilno stališče, da je treba določbo 219. člena ZOR razlagati po njenem namenu. Pojem tuje stvari pa kot stvar, do katere okoriščenec nima pravice. Iz zgoraj navedenih dejanskih ugotovitev nižjih sodišč in zavzetega stališča, da predpogodba z dne 16. 12. 1997 kljub kršitvi tožene stranke ni prenehala ex lege in je pravdni stranki še naprej zavezovala, je pravilen zaključek, da je imela s tem toženka pravni temelj za „uporabo“ tožnikovega zemljišča, in sicer v določilih te pogodbe. Zato tožnik ni upravičen do odmene zaradi uporabe stvari.

9. Glede zatrjevane napačne ocene pritožbenega sodišča, da so zatrjevane koristi toženke od uporabe zemljišča pritožbene novote pa revizijsko sodišče poudarja, da za sodišče sicer res velja iura novit curia, a brez trditvene podlage prava ni moč uporabiti.

10. Ker uveljavljani revizijski očitki niso utemeljeni, je revizijsko sodišče revizijo toženca zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Dosojeni znesek predstavlja kupnino za 71 m2 tožnikovega zemljišča, ki ga je morala toženka plačati pod pogojih iz predpogodbe.

Op. št. (2): Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 37/1998 z dne 21. 1. 1999. Op. št. (3): V (pred)pogodbi označena kot „odškodnina“.