Jedro

V pogodbi je opredeljena sodelovalna dolžnost tožene stranke, da v primeru neuspešnosti zaposlitve zaposli drugo brezposelno osebo za preostali čas, za kar se sklene aneks k pogodbi. V nasprotnem primeru pa je dolžna vrniti prejeta sredstva na podlagi pogodbe. Takšnega pogodbenega določila ni mogoče razlagati v smeri, da bi bila tožena stranka razbremenjena dolžnosti vrnitve prejetih sredstev že s tem, da bi potem, ko je prišlo do prenehanja zaposlitve delavca, v zvezi s katerim je bila sklenjena pogodba, izkazala pripravljenost zaposlitve drugega delavca s tem, da je iskala delavce tudi preko tožeče stranke. Pogodbe ni mogoče razlagati tako, da je na strani tožeče stranke izpolnitvena dolžnost v smislu zagotovitve ustreznega delavca toženi stranki za obdobje, za katerega so pogodbene stranke opredelile kot čas, za katerega mora trajati zaposlitev brezposelne osebe.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se toženi stranki naloži v petnajstih dneh plačati tožeči stranki 3.441,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 12. 2006 dalje in v osmih dneh povrniti pravdne stroške tožeče stranke v znesku 691,43 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v osmih dneh povrniti 210,68 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je od tožene stranke uveljavljala povrnitev sorazmernega dela prejetih sredstev po pogodbi o sofinanciranju zaposlitve težje zaposljive brezposelne osebe v znesku 3.441,16 EUR (točka I. izreka). Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v višini 1.137,50 EUR (točka II. izreka).

V pritožbenem roku je pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo vložila tožeča stranka in uveljavljala pritožbene razloge bistvene kršitve pravil postopka, nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno temu pa da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

V postopkih v sporih majhne vrednosti je sodbo dopustno izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi nepravilne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato vezano na dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča v tovrstnih postopkih.

Izpodbijana sodba temelji na naslednji ugotovljeni dejanski podlagi: pravdni stranki sta dne 22. 11. 2002 sklenili pogodbo o sofinanciranju zaposlitve težje zaposljive brezposelne osebe (priloga A 1) za zaposlitev V. E.; brezposelna oseba je bil hkrati sopodpisnik pogodbe; skladno s sklenjeno pogodbo je tožena stranka za nedoločen čas zaposlila delavca V. E. od 25. 11. 2002 dalje, tožnica pa ji je dne 02. 12. 2002 nakazala 1.500.000,00 SIT (sedaj 6.259,39 EUR); V. E. je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 23. 09. 2004 na podlagi njegove izredne odpovedi.

Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka utemeljilo na posebnem značaju pogodbe z dne 22. 11. 2002, kot tripartitne pogodbe in razlage 6. člena pogodbe, ki naj bi tožeči stranki dajal podlago za vrnitev sredstev zgolj v razmerju do brezposelne osebe, ki jo je zaposlila tožena stranka.

Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenim očitkom glede nepravilne uporabe materialnega prava s strani prvostopenjskega sodišča. Čeprav je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da gre pri pogodbi z dne 22. 11. 2002 za tristransko pogodbo, ki je urejala medsebojne obveznosti pogodbenic, pa je iz jasnega besedila pogodbe zmotno sklepalo na vsebino pogodbenih obveznosti posameznih podpisnic pogodbe. Pogodba se izrecno sklicuje na podlago iz 6. člena pravilnika o izvajanju ukrepov aktivne politike zaposlovanja (Uradni list RS št. 64/01). Ta pravilnik je imel podlago v določbah Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Uradni list RS št. 5/91 s spremembami – v nadaljevanju ZZPB). Na podlagi sklenjene pogodbe je tožena stranka pridobila upravičenje do prejema javnih sredstev za zaposlitev brezposelne osebe. Tožena stranka je izpolnila svojo pogodbeno obveznost in zaposlila brezposelno osebo za nedoločen čas. V 5. členu pogodbe pa sta pravdni stranki uredili obveznosti v primeru, ko bi do prenehanja zaposlitve delavca prišlo pred iztekom roka šestintridesetih mesecev od zaposlitve. V 2. odstavku 5. člena je opredeljena sodelovalna dolžnost tožene stranke, da v primeru neuspešnosti zaposlitve zaposli drugo brezposelno osebo za preostali čas, za kar se sklene aneks k pogodbi. V nasprotnem primeru pa je dolžna vrniti prejeta sredstva na podlagi pogodbe v skladu s 1. odstavkom istega člena pogodbe. Takšnega pogodbenega določila ni mogoče razlagati v smeri, da bi bila tožena stranka razbremenjena dolžnosti vrnitve prejetih sredstev že s tem, da bi potem, ko je prišlo do prenehanja zaposlitve delavca, v zvezi s katerim je bila sklenjena pogodba, izkazala pripravljenost zaposlitve drugega delavca s tem, da je iskala delavce tudi preko tožeče stranke. Pogodbe ni mogoče razlagati tako, da je na strani tožeče stranke izpolnitvena dolžnost v smislu zagotovitve ustreznega delavca toženi stranki za obdobje, za katerega so pogodbene stranke opredelile kot čas, za katerega mora trajati zaposlitev brezposelne osebe. Dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča o tem, da je tožena stranka prijavljala potrebe po delavcu pri tožeči stranki oziroma, da je zaposlovala nove delavce, ne morejo biti relevantne glede na dejansko ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da toženka za preostali pogodbeno dogovorjeni čas ni zaposlila druge brezposelne osebe. Tako je mogoče sklepati, da pogodbeni namen glede prejetih javnih sredstev, ki so bila obračunana glede na predviden čas zaposlitve brezposelne osebe, ni bil dosežen. Tožeča stranka ima zato v 2. odstavku 5. člena pogodbe izkazano podlago za uveljavljanje vrnitvenega zahtevka za sorazmerni del prejetih javnih sredstev. Gre za pogodbeno dogovorjene pogoje za vrnitev prejetih sredstev v posledici delne neizpolnitve pogodbenih obveznosti, ki ni pogojevana s krivdnim ravnanjem tožene stranke. Takšen zahtevek ima namreč obogatitveno podlago, saj je tožena stranka prejela korist, ki ni bila ekvivalentna njeni izpolnitvi, ne glede na to, da razlog za neizpolnitev njenih pogodbenih obveznosti ne izvira iz njene sfere.

Tudi določila 6. člena pogodbe, ki dajejo podlago tožeči stranki za uveljavljanje zahtevka zoper brezposelno osebo na odškodninski podlagi, ne razbremenjuje tožene stranke dolžnosti vrnitve sorazmernega dela prejetih sredstev na obogatitveni podlagi. Zgolj sklicevanje na okoliščino, da naj bi tožeča stranka sprožila sodni postopek za povračilo teh sredstev tudi zoper delavca (očitno na odškodninski podlagi) ne more biti odločilno. Podlaga za zahtevek zoper toženo stranko na obogatitveni podlagi bi odpadla šele v kolikor bi tožeča stranka tako zahtevana sredstva tudi dobila povrnjena, saj bi šele takrat prenehalo prikrajšanje na strani tožeče stranke kot predpostavka obogatitvenega zahtevka zoper toženo stranko.

Pritožbeno sodišče je glede na ugotovljeno dejansko stanje s strani prvostopenjskega sodišča in ob pravilni uporabi materialnega prava izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo (5. alineja 358. člena ZPP). Pri tem je upoštevalo, da tožena stranka konkretiziranih ugovorov glede višine zahtevka tožeče stranke ni uveljavljala. Sklicevanje tožene stranke s tem v zvezi na višino porabljenih sredstev za zaposlitev delavca je s tem v zvezi nerelevantno. Nekonkretiziran je bil tudi ugovor glede napačnega obračuna obresti oziroma, da naj bi tožeča stranka uveljavljala obrestno obrestovanje (točka III odgovora na tožbo). Tožeča stranka je namreč s tožbenim zahtevkom obresti od obračunanih obresti uveljavljala skladno s 381. členom OZ.

Sprememba izpodbijane sodbe je narekovala tudi spremembo odločitve o stroških postopka pred prvostopenjskim sodiščem. Ker je tožeča stranka s tožbenim zahtevkom uspela, je upravičena do povrnitve potrebnih pravdnih stroškov, skladno z Odvetniško tarifo. Pritožbeno sodišče je tako tožeči stranki kot potrebne stroške priznalo od priglašenih stroškov po stroškovniku, vloženim ob zaključku glavne obravnave (list. 51), stroške za sestavo tožbe (300 točk), prve pripravljalne vloge z dne 20. 03. 2007 (300 točk), za zastopanje na glavni obravnavi dne 21. 01. 2010 (75 točk), za zastopanje na glavni obravnavi 17. 06. 2010 (300 točk) in za končno poročilo stranki (50 točk), skupaj 1025 točk, kar povečano za 20% DDV in upoštevaje vrednost točke (0,459 EUR) znaša 564,57 EUR. Tožeča stranka je upravičena tudi do povrnitve plačane takse za tožbo in za sodbo (2 x 63,43 EUR). Skupni stroški tožeče stranke tako znašajo 691,43 EUR. Tožeča stranka je upravičena tudi do povrnitve stroškov pritožbenega postopka in sicer za sestavo pritožbe (275 točk) ter materialnih stroškov (7,5 točke), skupno 382,5 točke, kar upoštevaje 20% DDV znaša 210,68 EUR.