Jedro

V konkretnem primeru je konkurenčna klavzula veljavna, toženec jo je kršil, zaradi česar je dolžan plačati s pogodbo o zaposlitvi dogovorjeno pavšalno odškodnino. Tožnici je škoda nastala, saj je zaradi dela toženca za drugega delodajalca izgubila stranke, s tem pa tudi prihodek oziroma dobiček. Ta škoda je v vzročni zvezi z delom toženca po prenehanju delovnega razmerja, tožnica pa ni bila dolžna podati konkretnih trditev glede višine škode (niti višine škode ni bila dolžna dokazovati), saj je bila med pravdnima strankama dogovorjena pavšalna odškodnina v višini 10.000,00 EUR. Zahtevek za plačilo te odškodnine je utemeljen.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni, tako da se glasi: „I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2017 do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati pravdne stroške v višini 1.326,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.“

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati pritožbene stroške v višini 643,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo, svoje stroške odgovora na pritožbo pa krije sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za plačilo 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2017 do plačila (točka I izreka). Tožencu (pravilno: tožnici) je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožnice (pravilno: toženca) v višini 929,83 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka).

2. Tožnica se pritožuje zoper navedeno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno in protispisno štelo, da ni navedla, kakšno škodo je utrpela zaradi kršitve konkurenčne klavzule. O tem je izpovedala tudi njena prokuristka, ko je bila zaslišana. Toženec je opravljal dimnikarske storitve za drugega delodajalca pri istih strankah kot pred tem, v času zaposlitve pri tožnici, tožnica je zaradi tega izgubila polovico strank. Skladno s sodno prakso je v primeru pavšalne odškodnine, kot je bila dogovorjena med pravdnima strankama za kršitev konkurenčne klavzule, treba dokazati le dejstvo nastanka škode, ne pa njene višine (sodba Pdp 273/2018, tudi odločbi VIII Ips 245/2007 in VIII Ips 41/2000). Sodba Pdp 1016/97, na katero se je sklicevala tožnica že pred sodiščem prve stopnje, je bila sprejeta v primerljivi zadevi. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno izpostavilo stopnjo izobrazbe delavca, ki krši konkurenčno klavzulo, saj ta ni bistvena. Prav tako ni bistveno, da je bil toženec pri konkurenčni družbi zaposlen (le) štiri mesece. Da je v tem času opravljal dimnikarske storitve, je izpovedal sam toženec. Zaradi tega njegovega ravnanja je tožnici nastala škoda. Toženec je izkoriščal tehnična, proizvodna in poslovna znanja ter poslovne zveze, ki jih je pridobil pri tožnici. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in zahtevku v celoti ugodi oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženec na pritožbo odgovarja in prereka navedbe tožnice. Navaja, da jo je pozval na plačilo nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule. Ker mu tožnica ni odgovorila, je utemeljeno štel, da konkurenčna klavzula ne velja. Pavšalna odškodnina je v pogodbi o zaposlitvi, določena je za primer kršitve konkurenčne prepovedi in ne konkurenčne klavzule, kar je nadaljnji razlog, da zahtevek tožnice ni utemeljen. Poleg tega je bila konkurenčna klavzula v pogodbi o zaposlitvi izsiljena s strani tožnice, v delu, v katerem določa nadomestilo, pa ni ustrezno konkretizirana. Toženec je bil pri tožnici neprimerno obravnavan, tožnica ga je silila k odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pri njej toženec ni pridobil nobenih tehničnih, proizvodnih ali poslovnih znanj ter poslovnih zvez, pri opravljanju dimnikarskih storitev niti ne gre za takšna znanja in zveze. O tem se je že izrekla sodna praksa (odločbi Pdp 692/2009 in Pdp 390/2010). Tožnica ni dokazala, da bi ji zaradi toženčevega ravnanja nastala kakršnakoli škoda, toženec je pri novem delodajalcu opravljal različna dela, zaposlen je bil le nekaj mesecev. Ni izbiral, pri katerih strankah bo opravljal dimnikarske storitve. Toženec pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, 26/99 in nadalj.) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, zaradi zmotne materialnopravne presoje pa je zahtevek tožnice neutemeljeno zavrnilo.

6. Sodišče prve stopnje je iz pogodbe o zaposlitvi pravilno ugotovilo, da je bila med pravdnima strankama dogovorjena konkurenčna klavzula, in sicer je bilo določeno, da delavec (toženec) od prenehanja zaposlitve pri delodajalcu (tožnici) pa do poteka dveh let ne sme opravljati del in nalog, pri katerih bi izkoriščal tehnično-tehnološka znanja, poslovna znanja ali poslovne zveze, ki jih je pridobil z delom ali v zvezi z delom pri tožnici, ki so bila predmet pogodbe o zaposlitvi, razen če mu to tožnica dovoli; v času učinkovanja konkurenčne klavzule ima toženec pravico do nadomestila plače v višini 1/3 povprečne mesečne plače, ki jo je prejemal zadnje tri mesece; če pa ravna v nasprotju s tem, je dolžan tožnici plačati odškodnino v višini 10.000,00 EUR.

7. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da je bila konkurenčna klavzula veljavno dogovorjena. Že sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo ugovore toženca, ki se nanašajo na ničnost pogodbene klavzule ali njeno izpodbojnost (napake volje), ki je toženec niti ni uveljavljal s posebnim zahtevkom, in na znanja ter predvsem zveze, ki jih je toženec pridobil v času delovnega razmerja pri tožnici. Pritožbeno sodišče navedeni argumentaciji pritrjuje. Glede s strani toženca izpostavljenega poziva tožnici za nadomestilo v odgovoru na pritožbo pa le dodaja, da ob ugotovitvi kršenja konkurenčne klavzule ni bilo podlage, da se mu nadomestilo plača. 8. Nadalje pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je toženec po prenehanju delovnega razmerja pri tožnici, torej v času, ko ga je zavezovala konkurenčna klavzula, opravljal dimnikarske storitve za drugega delodajalca (pri istih strankah kot pred tem, v času zaposlitve pri tožnici) in da je s tem konkurenčno klavzulo kršil. Pri tem ni na mestu poudarjanje sprostitve trga dimnikarskih storitev s strani toženca; stranke si seveda prosto izberejo, kdo bo pri njih izvajal dimnikarske storitve (5. člen Zakona o dimnikarskih storitvah - ZDimS; Ur. l. RS, št. 68/16 in nadalj.), toženec pa je bil po prenehanju delovnega razmerja vezan s konkurenčno klavzulo. Pri tem je tudi nebistveno, na čigavo pobudo je dimnikarske storitve po prenehanju delovnega razmerja opravljal za drugega delodajalca pri istih strankah, kot pred tem za tožnico, in koliko časa jih je opravljal. 9. Med pravdnima strankama je bila za kršitev konkurenčne klavzule dogovorjena pavšalna odškodnina. Pri pavšalni odškodnini je oškodovanec poleg drugih predpostavk deliktne ali pogodbene odškodninske obveznosti (protipravno ravnanje, krivda, vzročna zveza oziroma kršitev pogodbe in vzročna zveza) dolžan dokazati nastanek škode, ne pa njene višine. To za konkretni primer pomeni, da je tožnica svojemu dokaznemu bremenu s predložitvijo seznama strank, pri katerih je dimnikarske storitve po prenehanju delovnega razmerja toženca opravljal toženčev novi delodajalec (oziroma zanj toženec), zadostila, drugačno pravno naziranje sodišča prve stopnje pa je zmotno.

10. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da zadeva Pdp 1016/97 z dejanskimi, predvsem pa pravnimi vprašanji v tem sporu, ni primerljiva. V zadevi Pdp 1016/97 je bilo zahtevku za plačilo pavšalne odškodnine zaradi kršitve konkurenčne klavzule ugodeno. Zavzeto je bilo stališče, da za oceno, da je zaradi ustanovitve konkurenčnega podjetja tožeči stranki nastala škoda, zadošča že ugotovitev, da je en poslovni partner iz tega vzroka prekinil poslovno razmerje s tožečo stranko. V konkretnem sporu takšno stališče pomeni, da zadošča, da je tožnica dokazala, da je zaradi konkurenčnega delovanja toženca izgubila eno stranko.

11. V zadevi Pdp 1016/97 je bilo na pritožbo toženih strank zavzeto stališče, na katero se v tem sporu zmotno sklicuje sodišče prve stopnje, da je zakonito daljše (dvanajstmesečno) trajanje konkurenčne klavzule za delavca, ki je bil vodja inženiringa (v primerjavi z ostalimi delavci). Iz tega stališča sploh ne izhaja, da bi bila daljša konkurenčna klavzula neveljavna (nična), pa tudi sicer se je o vprašanju trajanja kasneje izreklo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. V zadevi VIII Ips 169/2017 je navedlo, da je možnost konkuriranja z izrabljanjem poslovnih zvez lahko bistveno daljša od enega leta, zaradi česar je ustrezna konkurenčna klavzula v trajanju štiriindvajset mesecev.

12. V konkretnem primeru je konkurenčna klavzula veljavna, toženec jo je kršil, zaradi česar je dolžan plačati s pogodbo o zaposlitvi dogovorjeno pavšalno odškodnino. Tožnici je škoda nastala, saj je zaradi dela toženca za drugega delodajalca izgubila stranke, s tem pa tudi prihodek oziroma dobiček. Ta škoda je v vzročni zvezi z delom toženca po prenehanju delovnega razmerja, tožnica pa ni bila dolžna podati konkretnih trditev glede višine škode (niti višine škode ni bila dolžna dokazovati), saj je bila med pravdnima strankama dogovorjena pavšalna odškodnina v višini 10.000,00 EUR. Zahtevek za plačilo te odškodnine je utemeljen.

13. Zaradi spremenjene odločitve o utemeljenosti zahtevka je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo o pravdnih stroških pred sodiščem prve stopnje. Tožnici je na podlagi 155. člena ZPP in po Odvetniški tarifi (OT; Ur. l. RS, št. 2/15 in nadalj.) glede na vrednost spornega predmeta kot potrebne priznalo: 400 točk za sestavo tožbe (ne pa stroškov za posvet s stranko, pribavo podatkov in poročilo stranki, ker so ti že zajeti v priznani postavki), 300 točk za sestavo prve pripravljalne vloge (ne pa stroškov za poročilo stranki, ker so ti že zajeti v nagradi za pripravljalno vlogo), 400 točk za pristop na prvi narok za glavno obravnavo (ne pa za podajo dokaznih predlogov na naroku in za poročilo stranki, ker so ti že zajeti v nagradi za pristop na prvi narok), 200 točk za drugi narok (ne pa stroškov za poročilo stranki), dvakrat 40 točk za odsotnost iz pisarne za čas potovanja na naroka in 23,8 točke (2 % do 1.000 točk, ter 1 % nad 1000 točk) materialnih stroškov, skupaj 1.403,8 točke, kar znaša skupaj z 22 % davkom na dodano vrednost, potnimi stroški in sodno takso skupaj 1.326,44 EUR. Priznane stroške je tožnici dolžan plačati toženec po načelu uspeha v postopku (prvi odstavek 154. člena ZPP).

14. Pritožbeno sodišče je na podlagi 5. točke 358. člena ZPP pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo, kot je razvidno iz izreka.

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je tožnici na podlagi 155. člena ZPP in po OT priznalo: 500 točk za sestavo pritožbe (ne pa stroškov za poročilo stranki, ker so ti že zajeti v priznani postavki) in 10 točk (2 %) materialnih stroškov, kar skupaj z 22 % davkom na dodano vrednost in sodno takso znaša 643,32 EUR. Priznane stroške je tožnici dolžan plačati toženec po načelu uspeha v postopku (prvi odstavek 154. člena ZPP), svoje stroške odgovora na pritožbo pa krije sam.