VSM Sodba I Cp 667/2024

Jedro

Pri pogodbi o dosmrtnem preživljanju gre za trajajoče odplačno in dvostransko obveznostno razmerje. Če preživljalec ne izpolnjuje dogovorjene obveznosti, lahko preživljanec zahteva razvezo pogodbe (tretji odstavek 561. člena OZ). Sodna praksa je vzpostavila dva pogoja za razvezo: da gre za pomemben obseg neizpolnjevanja pogodbe oziroma prevzetih obveznosti preživljanja, in da je za neizpolnjevanje podana odgovornost prevzemnika premoženja. Določanje konkretnih dajatev in storitev, ki so predmet preživljalčevega izpolnitvenega ravnanja pri pogodbah o dosmrtnem preživljanju, je prepuščeno pogodbeni avtonomiji strank. Pri tem pa mora biti upoštevan namen pogodbe, ki je v preživljanju upravičenca; tj. v zagotavljanju enake kvalitete preživljančevega življenja kot v času, pred sklenitvijo pododbe.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 1.042,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po preteku 15 dni od dneva vročitve te sodbe do plačila.

III.Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razvezalo Pogodbo o dosmrtnem preživljanju z dne 12. 3. 2014, sklenjeno med A.A. (v nadaljevanju pokojna) in B.B. kot preživljancema ter C.C. (v nadaljevanju toženka) kot prevzemnico oziroma preživljalko, in sicer v obsegu, ki se nanaša na pogodbeno razmerje med A.A. in toženko ter razvezalo Dodatek k pogodbi o dosmrtnem preživljanju z dne 17. 9. 2014, ter v preostalem delu, s katerim se zahteva razveza Pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne 12. 3. 2014 v obsegu, ki se nanaša na razmerje med B.B. in toženko, zahtevek za razvezo te pogodbe zavrnilo (točka I. izreka). Nadalje je ugotovilo, da premoženje, ki je bilo predmet Pogodbe o dosmrtnem preživljanju (iz točke I. izreka), spada v zapuščino po pokojni A.A. (točka II. izreka) ter razsodilo, da je vknjižba lastninske pravice v korist toženke, opravljena na podlagi notarskega zapisa Pogodbe o dosmrtnem preživljanju in Dodatka k pogodbi, pri nepremičninah, ki so bile predmet teh pogodb, neveljavna, zato se pri teh nepremičninah opravi vknjižba izbrisa lastninske pravice toženke ter se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje in vknjiži lastninska pravica v istem deležu v korist A.A. (točka III. izreka). Odločilo je tudi, da je toženka dolžna tožečim strankam (v nadaljevanju tožniki) povrniti pravdne stroške (točka IV. izreka).

2.Zoper citirano sodbo vlaga pritožbo toženka z navedbo, da jo izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Poudarja, da je bistvo spora ali je toženka ustrezno izpolnjevala zaveze, ki jih je prevzela s Pogodbo o dosmrtnem preživljanju, torej skladno s potrebami pokojne. Sodišče je v novem sojenju sprejelo enako odločitev kot prvič, kar je po prepričanju pritožbe napačno, ker je dokazni postopek potrdil, da je toženka ustrezno izpolnjevala prevzeto obvezo, zato pogojev za razvezo pogodbe ni. Skrbela je za svoja starša skladno z namenom, zaradi katerega je pogodba bila sklenjena. Pokojni je zelo veliko pomenilo, da je lahko tudi po letu 2014, ko ji je umrl mož, ostala na domačiji, kar ji je omogočila toženka, ki se je s svojima otrokoma priselila k njej. Življenjske razmere pokojne se v tem času niso zelo poslabšale, toženka ji je nudila oskrbo, s katero je bilo pokojni zagotovljeno dostojno preživljanje. Ni sporno, da je za mater od septembra 2017 dalje, ko se je preselila, bilo ustrezno poskrbljeno. V nadaljevanju se povzema bistvo pritožbe: graja prevalitev dokaznega bremena o izpolnjevanju pogodbenih zavez na toženko, bistvo trditev tožnikov je, da je toženka kršila pogodbene zaveze in tega bremena tožniki niso zmogli. Toženka pa je po prevalitvi dokaznega bremena (neutemeljeni) uspela dokazati svoje trditve o oskrbi in zadovoljitvi potreb preživljanke v obsegu, ki ohranja sporno pogodbo v veljavi. Nekoliko slabši bivalni pogoji, odsotnost toženke v času službe, ne omajajo pogodbe. Pokojna je bila z oskrbo zadovoljna in je toženkino skrb sprejemala. Sodišče ne sledi izpovedbi toženke in njenih otrok, čeprav toženkina izpovedba ne kaže nedoslednosti ter razhajanja, da bi jo omajalo v verodostojnosti. Sodišče v novem sojenju toženkino izpovedbo o zagotavljanju posamične pogodbene obveznosti v obdobju od 2014 do 2019 označi kot nezadostno za zaključek, da je za pokojno bilo poskrbljeno. Sodišče verjame tožnikom, da so mater obiskovali, ko toženke ni bilo doma. Sodišče zanemari, da so tožniki bili zaposleni, zato v dopoldanskem času k materi niso mogli prihajati. Če bi mater obiskovali, tudi ne bi trdili, da mati ni bila sposobna razsojanja. Ne drži, da je toženka tožnikom prepovedala prihajati na domačijo. Kaj naj bi tožnike spravilo v strah pred toženko, iz obrazložitve sodbe ne izhaja. V nadaljevanju pritožba povzema dele izpovedb tožnikov v utemeljitev, da sodišče nekritično sledi njihovim izpovedbam pri presoji, ali je toženka izpolnila pogodbene obveznosti in ne upošteva njihovega interesa po lastnem pravdnem uspehu, kot tudi ne interesa po pravdnem uspehu tožnikovih življenjskih sopotnikov. Sodišče je tudi v drugem sojenju dalo zelo veliko dokazno težo izpovedbam tožnikov in njihovih partnerjev, ni pa dalo ustrezne dokazne teže pričam, ki niso zainteresirane za izid te pravde. V nadaljevanju posebej izpostavlja pritožba oceno soseda Č.Č., s poudarkom, da je bil v letih od 2014 do 2019 zaposlen, zato tožnikov dopoldan ni mogel videti. V nadaljevanju podaja kritiko v zaključke sodišča glede toženkinega izpolnjevanja: ustrezne prehrane, rednega jemanja inzulinske terapije, s povzemanjem delov izpovedb osebnega zdravnika in zdravnice, ki je nadzorovala sladkorno bolezen pokojne. Poudarja, da izpovedbe potrjujejo, da je bila sladkorna bolezen, če že ne najbolje, pa vendarle še zmeraj ustrezno urejena. Pokojna se je po svoji volji pregrešila, zato toženka objektivno ni mogla uresničiti popolnega uživanja diabetične prehrane. Toženkine obveznosti bi bilo potrebno prilagoditi okoliščinam konkretnega primera, ki kažejo, da nihče od tožnikov ni želel prevzeti skrbi za mater. Graja oceno sodišča glede zagotavljanja higiene pokojne. Tudi tu tožniki niso prevalili dokazno breme na toženko, saj so za svoje trditve potrdili le lastne izpovedbe in izpovedbe svojih partnerjev. Izpovedbe so neverodostojne. Če bi držalo, da je bila higiena, ki jo je zagotavljala toženka pokojni, tako slaba, kot trdijo tožniki, bi od vsakega vsaj malo skrbnega otroka to terjalo reakcijo - prijavo pristojnim službam. Tožniki glede take prijave niso podali nobenih trditev. Njihovih izpovedb ni potrdil osebni zdravnik, niti zdravnica D.D., niti priče E.E., F.F. in G.G., ki so pokojno naključno, sicer bolj redko obiskovali. Tudi glede neprimernega bivalnega okolja se sodišče opre le na izpovedbe tožnikov in njihovih prič. V kolikor bi bilo stanje tako kritično, bi se vsak malo skrben otrok znal zorganizirati in takšno stanje preprečiti. Tožnikom zato ne gre poklanjati vere o katastrofalnih razmerah. Pritožba graja dokazno oceno toženkinih otrok, H.H. in I.I.. Glede ogrevanja navaja, da je za čas, ko je bila centralna kurjava v okvari, pokojna imela na voljo kalorifer, ki ga je vključila, ko je ocenila, da je to potrebno. Tudi za živali je bilo ustrezno poskrbljeno in ni nobenega listinskega dokaza, ki bi dokazoval, da je bilo karkoli opuščeno. Glede vzdrževanja in vlaganja v nepremičnine navaja, da je te izvrševala v skladu s svojimi sposobnostmi. Če za domačijo ne bi skrbela, bi ta propadla in bila danes brez vsakršne vrednosti. Njena otroka sta potrdila, da se je na hiši delalo, da so hišo vzdrževali, pri čemer ji je pomagal njen partner. Bivanjske razmere se glede na čas do očetove smrti in kasneje niso spremenile. Glede očitka, da je pokojno puščala v avtomobilu, navaja, da se je mama zelo rada vozila z avtomobilom. In če je ostala v parkiranem vozilu, je bilo to na njeno željo in le v primeru, če postanek ni bil dolg. Dokazi niso potrdili, da bi pokojna redoma in daljši čas sedela v avtomobilu. Ni verjeti, da v takem primeru nihče ne bi ukrepal. Stroški bivanja pokojne so se krili po finančnih zmožnostih. Četudi so dohodki pokojne presegali neto minimalno plačo, so njene potrebe presegale ta dohodek. Toženka ni razpolagala z denarjem neodvisno od materine volje. Večina je bil denar pokojne porabljen v lekarni za sanitetni material in zdravila brez recepta. Stroški diabetične prehrane znatno presegajo stroške navadne prehrane. Življenjski stroški pokojne so presegali njen dohodek. Že ob sklepanju pogodbe je bilo staršema znano, da je toženka finančno omejena, saj je prejemala minimalno plačo in da vseh formalnih pogodbenih zavez objektivno v celoti nikoli ne bo sposobna izpolniti. Očitno sta to sprejela. Napačna je ocena sodišča, da je pokojna živela v strahu pred toženko, da se pokojna toženki ni upala upreti, ker bi si s tem nakopala njeno dodatno jezo. Objektivno tega ni mogoče preizkusiti. Tudi izvedensko mnenje ne potrjuje, da bi se pokojna v svoji nemoči in ranljivosti vdala v stanje, kakršnokoli je že bilo. Ne soglaša z ugotovitvami sodišča o toženkini osebnosti kot konfliktni jezavi, v kar naj bi se sodišče samo prepričalo ob njenem zaslišanju. Očitek toženki o zlorabi pravice glede denarja preživljanke je neutemeljen. V nasprotju z načelom vestnosti in poštenja bi bilo, če bi toženki naložili finančno breme preko njenih materialnih zmožnosti, ko je dejansko najbolj prispevala s svojim delom, kar ima določeno vrednost. Prevzete obveznosti je izpolnjevala v obsegu, kot sta ga starša pričakovala. Skupna ocena dokazov v povezavi z materialnopravno podlago ne vodi v ugotovitev obstoja pogojev, ki jih Obligacijski zakonik zahteva za razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju.

2.Zoper citirano sodbo vlaga pritožbo toženka z navedbo, da jo izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Poudarja, da je bistvo spora ali je toženka ustrezno izpolnjevala zaveze, ki jih je prevzela s Pogodbo o dosmrtnem preživljanju, torej skladno s potrebami pokojne. Sodišče je v novem sojenju sprejelo enako odločitev kot prvič, kar je po prepričanju pritožbe napačno, ker je dokazni postopek potrdil, da je toženka ustrezno izpolnjevala prevzeto obvezo, zato pogojev za razvezo pogodbe ni. Skrbela je za svoja starša skladno z namenom, zaradi katerega je pogodba bila sklenjena. Pokojni je zelo veliko pomenilo, da je lahko tudi po letu 2014, ko ji je umrl mož, ostala na domačiji, kar ji je omogočila toženka, ki se je s svojima otrokoma priselila k njej. Življenjske razmere pokojne se v tem času niso zelo poslabšale, toženka ji je nudila oskrbo, s katero je bilo pokojni zagotovljeno dostojno preživljanje. Ni sporno, da je za mater od septembra 2017 dalje, ko se je preselila, bilo ustrezno poskrbljeno. V nadaljevanju se povzema bistvo pritožbe: graja prevalitev dokaznega bremena o izpolnjevanju pogodbenih zavez na toženko, bistvo trditev tožnikov je, da je toženka kršila pogodbene zaveze in tega bremena tožniki niso zmogli. Toženka pa je po prevalitvi dokaznega bremena (neutemeljeni) uspela dokazati svoje trditve o oskrbi in zadovoljitvi potreb preživljanke v obsegu, ki ohranja sporno pogodbo v veljavi. Nekoliko slabši bivalni pogoji, odsotnost toženke v času službe, ne omajajo pogodbe. Pokojna je bila z oskrbo zadovoljna in je toženkino skrb sprejemala. Sodišče ne sledi izpovedbi toženke in njenih otrok, čeprav toženkina izpovedba ne kaže nedoslednosti ter razhajanja, da bi jo omajalo v verodostojnosti. Sodišče v novem sojenju toženkino izpovedbo o zagotavljanju posamične pogodbene obveznosti v obdobju od 2014 do 2019 označi kot nezadostno za zaključek, da je za pokojno bilo poskrbljeno. Sodišče verjame tožnikom, da so mater obiskovali, ko toženke ni bilo doma. Sodišče zanemari, da so tožniki bili zaposleni, zato v dopoldanskem času k materi niso mogli prihajati. Če bi mater obiskovali, tudi ne bi trdili, da mati ni bila sposobna razsojanja. Ne drži, da je toženka tožnikom prepovedala prihajati na domačijo. Kaj naj bi tožnike spravilo v strah pred toženko, iz obrazložitve sodbe ne izhaja. V nadaljevanju pritožba povzema dele izpovedb tožnikov v utemeljitev, da sodišče nekritično sledi njihovim izpovedbam pri presoji, ali je toženka izpolnila pogodbene obveznosti in ne upošteva njihovega interesa po lastnem pravdnem uspehu, kot tudi ne interesa po pravdnem uspehu tožnikovih življenjskih sopotnikov. Sodišče je tudi v drugem sojenju dalo zelo veliko dokazno težo izpovedbam tožnikov in njihovih partnerjev, ni pa dalo ustrezne dokazne teže pričam, ki niso zainteresirane za izid te pravde. V nadaljevanju posebej izpostavlja pritožba oceno soseda Č.Č., s poudarkom, da je bil v letih od 2014 do 2019 zaposlen, zato tožnikov dopoldan ni mogel videti. V nadaljevanju podaja kritiko v zaključke sodišča glede toženkinega izpolnjevanja: ustrezne prehrane, rednega jemanja inzulinske terapije, s povzemanjem delov izpovedb osebnega zdravnika in zdravnice, ki je nadzorovala sladkorno bolezen pokojne. Poudarja, da izpovedbe potrjujejo, da je bila sladkorna bolezen, če že ne najbolje, pa vendarle še zmeraj ustrezno urejena. Pokojna se je po svoji volji pregrešila, zato toženka objektivno ni mogla uresničiti popolnega uživanja diabetične prehrane. Toženkine obveznosti bi bilo potrebno prilagoditi okoliščinam konkretnega primera, ki kažejo, da nihče od tožnikov ni želel prevzeti skrbi za mater. Graja oceno sodišča glede zagotavljanja higiene pokojne. Tudi tu tožniki niso prevalili dokazno breme na toženko, saj so za svoje trditve potrdili le lastne izpovedbe in izpovedbe svojih partnerjev. Izpovedbe so neverodostojne. Če bi držalo, da je bila higiena, ki jo je zagotavljala toženka pokojni, tako slaba, kot trdijo tožniki, bi od vsakega vsaj malo skrbnega otroka to terjalo reakcijo - prijavo pristojnim službam. Tožniki glede take prijave niso podali nobenih trditev. Njihovih izpovedb ni potrdil osebni zdravnik, niti zdravnica D.D., niti priče E.E., F.F. in G.G., ki so pokojno naključno, sicer bolj redko obiskovali. Tudi glede neprimernega bivalnega okolja se sodišče opre le na izpovedbe tožnikov in njihovih prič. V kolikor bi bilo stanje tako kritično, bi se vsak malo skrben otrok znal zorganizirati in takšno stanje preprečiti. Tožnikom zato ne gre poklanjati vere o katastrofalnih razmerah. Pritožba graja dokazno oceno toženkinih otrok, H.H. in I.I.. Glede ogrevanja navaja, da je za čas, ko je bila centralna kurjava v okvari, pokojna imela na voljo kalorifer, ki ga je vključila, ko je ocenila, da je to potrebno. Tudi za živali je bilo ustrezno poskrbljeno in ni nobenega listinskega dokaza, ki bi dokazoval, da je bilo karkoli opuščeno. Glede vzdrževanja in vlaganja v nepremičnine navaja, da je te izvrševala v skladu s svojimi sposobnostmi. Če za domačijo ne bi skrbela, bi ta propadla in bila danes brez vsakršne vrednosti. Njena otroka sta potrdila, da se je na hiši delalo, da so hišo vzdrževali, pri čemer ji je pomagal njen partner. Bivanjske razmere se glede na čas do očetove smrti in kasneje niso spremenile. Glede očitka, da je pokojno puščala v avtomobilu, navaja, da se je mama zelo rada vozila z avtomobilom. In če je ostala v parkiranem vozilu, je bilo to na njeno željo in le v primeru, če postanek ni bil dolg. Dokazi niso potrdili, da bi pokojna redoma in daljši čas sedela v avtomobilu. Ni verjeti, da v takem primeru nihče ne bi ukrepal. Stroški bivanja pokojne so se krili po finančnih zmožnostih. Četudi so dohodki pokojne presegali neto minimalno plačo, so njene potrebe presegale ta dohodek. Toženka ni razpolagala z denarjem neodvisno od materine volje. Večina je bil denar pokojne porabljen v lekarni za sanitetni material in zdravila brez recepta. Stroški diabetične prehrane znatno presegajo stroške navadne prehrane. Življenjski stroški pokojne so presegali njen dohodek. Že ob sklepanju pogodbe je bilo staršema znano, da je toženka finančno omejena, saj je prejemala minimalno plačo in da vseh formalnih pogodbenih zavez objektivno v celoti nikoli ne bo sposobna izpolniti. Očitno sta to sprejela. Napačna je ocena sodišča, da je pokojna živela v strahu pred toženko, da se pokojna toženki ni upala upreti, ker bi si s tem nakopala njeno dodatno jezo. Objektivno tega ni mogoče preizkusiti. Tudi izvedensko mnenje ne potrjuje, da bi se pokojna v svoji nemoči in ranljivosti vdala v stanje, kakršnokoli je že bilo. Ne soglaša z ugotovitvami sodišča o toženkini osebnosti kot konfliktni jezavi, v kar naj bi se sodišče samo prepričalo ob njenem zaslišanju. Očitek toženki o zlorabi pravice glede denarja preživljanke je neutemeljen. V nasprotju z načelom vestnosti in poštenja bi bilo, če bi toženki naložili finančno breme preko njenih materialnih zmožnostih, ko je dejansko najbolj prispevala s svojim delom, kar ima določeno vrednost. Prevzete obveznosti je izpolnjevala v obsegu, kot sta ga starša pričakovala. Skupna ocena dokazov v povezavi z materialnopravno podlago ne vodi v ugotovitev obstoja pogojev, ki jih Obligacijski zakonik zahteva za razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju.

3.Tožniki v odgovoru na pritožbo obrazloženo odgovarjajo na vsak posamezen pritožbeni očitek ter se zavzemajo za potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče druge stopnje v okviru uradnega pritožbenega preizkusa ter pritožbeno zatrjevanih razlogov ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju vsa, za odločitev pomembna dejstva, ugotovilo na podlagi skupne dokazne ocene, skladne z določbo 8. člena ZPP ter konkretni dejanski stan pravilno materialnopravno okvalificiralo z določbami Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki opredeljujejo pogoje za razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Pri tem sodišče ni storilo procesnih kršitev, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (določba 350. člena ZPP) in tudi ne pritožbeno zatrjevane kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP. V obsežni pritožbi toženka na več mestih graja zaključek sodišča, da toženka v pretežni meri ni izpolnjevala obveznosti do pokojne matere pravdnih strank, ki jih je prevzela s Pogodbo o dosmrtnem preživljanju in z Dodatkom k pogodbi1 (v nadaljevanju sporna pogodba). Pritožba podaja svojo oceno izvedenih dokazov po posameznih sklopih preživninskih obveznosti. Sodišče druge stopnje zavrača pritožbene očitke kot neutemeljene, saj z njimi pritožba graja posamezne dokazne zaključke ter skupno dokazno oceno sodišča prve stopnje, kar pa ni utemeljen pritožbeni razlog, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

6.Tožniki so v tožbeni trditveni podlagi ter v vseh nadaljnjih navedbah zatrjevali in za svoje trditve ponudili dokaze, da toženka ni izpolnjevala zaveze glede materinega preživljanja v obsegu, kot ji te obveznosti nalaga sporna pogodba, s podajanjem konkretnih okoliščin in situacij. Toženka je te navedbe zanikala ter predlagala svoje dokaze. Sodišče je dokaze obeh strank izvedlo ter na podlagi njihove skupne dokazne ocene ugotovilo za odločitev pravno pomembna dejstva. Zato ni mogoče pritrditi pritožbeni navedbi, da je sodišče napačno prevalilo dokazno breme izpolnjevanja, s sporno pogodbo prevzetih obveznosti, na toženko. Razlikovati je potrebno med materialnim in procesnim trditvenim in dokaznim bremenom. Trditveno in dokazno breme določa materialno pravo, v obravnavanem primeru je to določba 561. člena Zakon o obligacijskih razmerjih, in je statično ter se ne spreminja. Procesno dokazno breme pa je dinamično in glede na potek postopka prehaja od ene stranke k drugi, kar je ustrezno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, zato kršitev prvega odstavka 339. člena ZPP ni podana2 . Sodišče je v izpodbijani sodbi jasno ter prepričljivo argumentiralo svoje stališče, zakaj je tožnikom uspelo dokazati svoje trditve ter zakaj toženka s svojimi dokazi ni bila uspešna.

7.Pri pogodbi o dosmrtnem preživljanju gre za trajajoče odplačno in dvostransko obveznostno razmerje. Če preživljalec ne izpolnjuje dogovorjene obveznosti, lahko preživljanec3 zahteva razvezo pogodbe (tretji odstavek 561. člena OZ). Sodna praksa je vzpostavila dva pogoja za razvezo: da gre za pomemben obseg neizpolnjevanja pogodbe oziroma prevzetih obveznosti preživljanja, in da je za neizpolnjevanje podana odgovornost prevzemnika premoženja. Določanje konkretnih dajatev in storitev, ki so predmet preživljalčevega izpolnitvenega ravnanja pri pogodbah o dosmrtnem preživljanju, je prepuščeno pogodbeni avtonomiji strank. Pri tem pa mora biti upoštevan namen pogodbe, ki je v preživljanju upravičenca; tj. v zagotavljanju enake kvalitete preživljančevega življenja kot v času, pred sklenitvijo pododbe.

8.Sodišče prve stopnje je glede vrste in obsega posameznih pogodbeno prevzetih obveznosti pravilno upoštevalo vsebino pogodbe o dosmrtnem preživljanju, katera med pravdnima strankama ni bila sporna. Preživninske obveznosti, ki jih pogodba nalaga toženki so: da bo za pokojno mater skrbela glede na njeno zdravstveno stanje, da ji bo poiskala zdravniško pomoč, ji nudila nego in dietno hrano ter, ko sama več ne bo mogla skrbeti zase, ji bo nudila celotno potrebno oskrbo, pri čemer je posebej zapisana obveznost toženke, nuditi materi za primer bolezni in starostne onemoglosti, vso potrebno oskrbo. Nadalje izhajajo iz pogodbe toženkine zaveze, da bo pokojna bivala na čistem in toplem, da bo vzdrževala stanovanjske prostore, v katerih bo mati živela, da bodo prostori ustrezno ogrevani ter čisti.

9.Sodišče je pravilno upoštevalo, da je pokojna mati na domačiji živela skupaj z možem, kateri je umrl le nekaj mesecev po sklenitvi sporne pogodbe, kar še dodatno potrjuje ugotovljen pogodbeni namen, da si je pokojna želela zagotoviti potrebno oskrbo, ki ji jo je do smrti zagotavljal njen mož (oče toženke). Pritožbeno ni sporen dokazni zaključek sodišča, da je pokojna že v času sklenitve pogodbe potrebovala celodnevno oskrbo, ker je bila brez ene noge in ji je zato bila potrebna pomoč pri spremembah telesnega položaja, pri umivanju, oblačenju, pri toaleti, ker si ni mogla sama menjavati plenic, da je morala redno prejemati inzulin ter uživati več dietnih obrokov dnevno. Od leta 2016 je potrebovala 24 urno nego, za kar je dobivala dodatek k pokojnini (točka 76 obrazložitve).

10.Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku za razvezo pogodbe ugodilo, ker je tožnikom uspelo dokazati, da toženka ni izpolnila pomembnega obsega pogodbenih obveznosti, z utemeljitvijo, da je za neizpolnjevanje obveznosti bila podana odgovornost toženke. Sodišče je v ponovljenem postopku vestno in skrbno presodilo vsak dokaz posebej, jih vrednotilo v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi in upoštevalo celoten dokazni uspeh. V obrazložitvi je po posameznih sklopih preživninskih obveznosti navedlo prepričljive in življenjsko sprejemljive argumente za zaključek,da toženka, s pogodbo prevzetih obveznosti preživljanja matere, v pretežni meri ni izpolnjevala, ker ji ni zagotovila niti minimuma primernih življenjskih, bivanjskih, zdravstvenih in socialnih razmer ter je zlorabila pravice, ki so ji bile pogodbeno zaupane in je zato ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (točka 187 obrazložitve).

11.Pritožbena graja dokazne ocene izpovedbe priče Č.Č., soseda, z očitkom, da je bil sosed v dopoldanskem času v službi ter, da zato njegova izpovedba ne more biti verodostojna, ni utemeljena. Ne drži, da iz izpovedbe soseda Č.Č. izhaja, da tožnikov pri pokojni ni videl. Ta priča je izpovedala, da so prišli takrat, ko toženke ni bilo doma. Sodišče druge stopnje pritrjuje, da je pravilno upoštevano tudi dejstvo, da gre za pričo, ki nima interesa za izid postopka. Glede prekinitve odnosov med tožniki in toženko oziroma slabšanja teh odnosov, je sodišče ustrezno dokazno ocenilo izpovedbi tožnika J.J. in njegove partnerke, katera sta se potem, ko sta si na domačiji želela urediti svoje stanovanje, zaradi nevzdržnih odnosov s toženko, odselila. Dokazni zaključek, da je toženka tožnikom prepovedala, da bi hodili na domačijo, je sodišče razumno utemeljilo s konfliktom med tožniki in toženko glede plačila očetovega pogreba ter s prijavo toženke inšpekcijskim službam. Razlogi za presojo sodišča, da je toženka tožnikom prepovedala prihajati na domačijo, so tudi po mnenju sodišča druge stopnje logični in dovolj prepričljivi. Prav tako zaključek, da so tožniki pokojno mamo po letu 2015 na skrivaj, oziroma takrat, ko toženke ni bilo doma, obiskovali in so jim bile zato okoliščine, ki jih v postopku zatrjujejo in so o njih izpovedovali, poznane. Glede na ugotovljene, zelo konfliktne odnose med tožniki in toženko, je življenjsko sprejemljiv in dovolj prepričljiv zaključek, da tožniki niso imeli toženkinega dovoljenja, da bi kakorkoli spreminjali bivalne razmere na kmetiji. Tudi tega dokaznega zaključka pritožba, s svojim dokaznim vrednotenjem ter s posameznimi izseki izpovedb, ne more uspešno spremeniti.

12.Pritožba na več mestih izpostavlja, da sodišče pri presoji verodostojnosti izpovedb tožnikov in tožnikovih partnerjev ni ustrezno upoštevalo njihovega interesa za izid obravnavane pravde, oziroma da ni upoštevalo pri izpovedbah prič, da gre za partnerje tožnikov. Sodišče druge stopnje odgovarja, da zgolj sorodstvena vez ali zainteresiranost nad izidom pravde, še ne omogočajo zaključka o neverodostojnosti izpovedb. Torej zgolj zaradi teh razmerij ni mogoče izpovedbo opredeliti kot pristransko. Da je ocena dokazne vrednosti posamezne izpovedbe skladna z 8. točko ZPP, mora sodišče v obrazložitvi navesti razloge, zakaj je posamezni priči verjelo oziroma zakaj je eni stranki verjelo, drugi pa ne. Sodišče prve stopnje se je o prepričljivosti in verodostojnosti, tako izpovedb tožnikov kot toženke ter v pritožbi posebej izpostavljenih prič, obsežno in argumentirano opredelilo. Obrazložilo je, zakaj je tožnikom verjelo ter zakaj ni sledilo toženkini izpovedbi in sicer po posameznih, s pogodbo prevzetih obveznostih preživljanja, na več mestih v obrazložitvi.

13.Tudi pritožbeni očitek, da sodišče ni dalo ustrezne dokazne teže pričam, ki niso zainteresirane za izid te pravde (pritožba posebej izpostavlja sorodnike pokojne, osebnega zdravnika in zdravnico D.D.), ni utemeljen. Pri tem je pravilno upoštevalo kvaliteto in kvantiteto srečanj teh prič s pokojno, ugotovljeno dejstvo, da je pri teh pričah šlo po večini za najavljene obiske, ali pa za dejstvo, da te priče pokojne niso imele možnost videvati v njenem domačem okolju. Vse te okoliščine je sodišče zelo natančno in pravilno dokazno vrednotilo ter v točki 85 obrazložitve navedlo razloge, na podlagi katerih sodišče druge stopnje zavrača pritožbene očitke o neustrezni dokazni oceni izpovedb prič, zdravnika K.K., zdravnice D.D., L.L., E.E., F.F. in M.M..

14.Pritožba nadalje neutemeljeno izpodbija dokazni zaključek, da toženka ni izpolnila s pogodbo o dosmrtnem preživljanju prevzetih obveznosti glede zagotovitve dietne prehrane (točke od 90 do 104 obrazložitve). Ni sporno, da je pokojna zaradi svojega zdravstvenega stanja, pri izbiri vrste hrane, pripravi in postrežbi, v celoti odvisna od toženke. Sodišče je na podlagi konkretno ugotovljenih okoliščin prepričljivo zaključilo, da toženka materi ni zagotovila ustrezne dietne prehrane. Tako je tudi zdravnica D.D. izpovedala, da so izvidi pregledov izkazovali, da sladkorna bolezen pri pokojni ni bila najboljše urejena. Glede zagotavljanja dietne prehrane je sodišče utemeljeno upoštevalo dejstvo, da je bila toženka v obdobju od 2014 do 2017 zaposlena in zato vsaj 8 ur odsotna, tako je tudi izvedenec med drugim ugotovil, da opis hrane, kakršnega je podala toženka, ni v skladu s priporočili stroke, kar dodatno potrjuje dokazni zaključek sodišča, da toženka mami ni zagotovila ustrezne dietne prehrane. Pritožbeno ni sporno, da je bila skrb za dietno prehrano v primeru bolezni, toženkina pogodbena dolžnost. Tudi ni mogoče pritrditi pritožbi, da namen pogodbe ni bil v tem, da se pokojni nudi dietna hrana. Ni sporno, da je takšno hrano kot dolgoletna sladkorna bolnica potrebovala, in da je bila s tem dejstvom, že ob sklepanju pogodbe, seznanjena tudi toženka.

15.Pritožba tudi ne soglaša z zaključkom sodišča, da toženka materi ni nudila higiene, ki jo potrebuje človek, ki si zaradi invalidnosti, sam ne more menjati plenic, torej higiene, ki jo je bila dolžna zagotavljati skladno s prevzeto pogodbeno zavezo. Ne drži, da sodišče ni ovrednotilo izpovedbe osebnega zdravnika. Med drugim je izpostavilo, da izpovedbe prič, da je bila pokojna na pregledih pri zdravnikih urejena, ne morejo vplivati na dokazni zaključek sodišča, da zanjo v vsakodnevnem življenju ni bilo poskrbljeno v smislu čistoče in urejenosti, ob dejstvu, da je pokojna uporabljala plenice, ki si jih sama ni mogla zamenjati, toženka pa je bila med tednom več kot 8 ur odsotna.

16.Tudi obrazložitev sodišča, zakaj je verjelo tožnikom glede neprimernega bivalnega okolja, pri čemer je posebej izpostavilo neustrezno ogrevanje bivalnih prostorov, vsebuje jasne in prepričljive razloge. Kalorifer ne zagotavlja ustreznega ogrevanja v zimskem obdobju, saj je splošno znano, da se tako ogrevan prostor ohladi takoj, ko kalorifer preneha delovati, zlasti pa ne zagotavlja primernega ogrevanja vseh prostorov v hiši. Razumen je zato zaključek, da so bili ostali prostori, kjer se je pokojna gibala, v obdobju, ko centralno ogrevanje ni delovalo, neogrevani. Iz sporne pogodbe izhaja, da je toženka prevzela obveznost, da bodo stanovanjski prostori primerno ogrevani, čisti in primerno vzdrževani, ter da bo krila stroške za kurjavo. Nadalje toženka neuspešno graja tudi dokazni zaključek, da toženka hiše ni niti redno vzdrževala.

17.Sodišče je na podlagi vseh izvedenih dokazov argumentirano pojasnilo svoj zaključek, da se je pokojna zaradi svojega zdravstvenega stanja v celoti zavedala svoje odvisnosti od toženke, da je odvisna od njene volje in zahtev. S tem je z razumnimi razlogi odgovorilo na navedbe toženke. Navedlo je, da se je bala tožnikom in tudi drugim povedati oziroma potožiti, da njena oskrba in njeni bivalni pogoji niso ustrezni. Tudi ne drži, da sodišče nima razlogov o tem, zakaj tožniki niso ničesar ukrenili glede slabih bivalnih razmer in glede neustrezne higiene, ki so jo pri pokojni materi zaznali. Te pritožbeno izpostavljene okoliščine so določeni indici, a je pritrditi sodišču prve stopnje, da za presojo o tem, ali je toženka izpolnjevala svoje pogodbene obveznosti, niso pravno odločilno dejstvo.

18.Nadalje je sodišče kot pomembno okoliščino upoštevalo, da je bila toženka edina pooblaščena na transakcijskem računu pokojne. Ob nespornem dejstvu, da pokojna zaradi invalidnosti, dvigov ni mogla opravljati niti na banki niti na bankomatih in sicer vso obdobje trajanja sporne pogodbe, je povsem razumen zaključek, da je z vsemi finančnimi prilivi na TRR pokojne razpolagala toženka. Tožniki so trdili in dokazali, da stroški mesečnih potreb matere niso dosegali njenih denarnih prejemkov, ki sta jih predstavljala pokojnina ter dodatek za pomoč in postrežbo. Pritrditi je sodišču, da so toženkini ugovori glede višjih stroškov preživljanja matere bili premalo konkretizirani in nedokazani. Sodišče je upoštevalo listinske dokaze, da je pokojna prejemala ves čas vdovsko pokojnino okoli 500,00 EUR mesečno, v letu 2016 tudi dodatek za pomoč in postrežbo okoli 140,00 EUR mesečno ter občasno denarno socialno pomoč. Sodišče je v točki 166 do 171 obrazložitve navedlo prepričljive razloge za zaključek, da je pokojna svoje življenjske stroške lahko krila s svojimi dohodki. Ni sporno, da je toženka v času trajanja pogodbe o dosmrtnem preživljanju prejemala minimalno plačo, zato tudi ni življenjsko prepričljivo, da bi z njo lahko preživljala sebe, svoja dva mladoletna otroka in krila še vse obratovalne stroške ter materine stroške.

19.Sodišče pritrjuje tudi zaključkom, da je toženka s tem, ko je denarna sredstva matere porabila za kritje tudi lastnih potreb, materi pa ni zagotovila, njenemu zdravstvenemu stanju dostojnega higienskega, bivalnega in socialnega okolja, s pogodbo pa se je zavezala, da bo tudi materine stroške plačevala kot preživljalska zavezanka, zlorabila pravice, ki jih je pridobila na podlagi sporne pogodbe. Zaradi takšnega ravnanja se je v pomembnem obsegu podrlo ravnotežje med dolžnostjo toženke po izpolnjevanju pogodbenih obveznosti in prepovedjo zlorabe pravic (točke od 174 do 181 obrazlitve).

20.Ob dejstvu, da je pokojna mama že ob sklepanju pogodbe potrebovala celodnevno oskrbo in pomoč zaradi svoje invalidnosti, se je toženka že ob podpisu pogodbe morala zavedati bremen, ki jih je s pogodbo o dosmrtnem preživljanju prevzela. Ker je vso obdobje prejemala minimalno plačo, bi se toliko bolj morala truditi, da prevzete obveznosti zagotovi s svojim delom. Toženka sicer v pritožbi trdi, da je sodišče premalo ovrednotilo njeno fizično skrb in delo. Vendar pritožbi ni mogoče pritrditi, saj izvedeni dokazi tega niso potrdili, ker ni uspela dokazati, da je poskrbela za urejeno in čisto bivalno okolje, za mamino higieno, pripravo dietnih obrokov. Veliko dajatev, ki bi pokojni bistveno izboljšali življenjske razmere v obravnavanem obdobju, bi toženka lahko zagotovila tudi s svojimi storitvami, ki niso terjale finančnega vložka. Zato, ob upoštevanju tudi interesa pokojne, da je lahko po smrti svojega moža ostala na domačiji, pa ta delni pogodbeni namen ne more nadomestiti pretežnega dela neizvrševanih pogodbenih obveznosti, zaradi katerih življenje in bivanje pokojne v letih od 2014 do septembra 2017 ni bilo dostojno človeka.

21.Ugotovljeni konkretni dejanski stan je sodišče prve stopnje materialnopravno presojalo na podlagi določbe 561. člena OZ in pri tem ustrezno upoštevalo, da so tožbo vložili pravni nasledniki preživljalske upravičenke ter tudi dejstvo, da je razveza pogodbe skrajni ukrep. Povzeti zaključki sodišča prve stopnje potrjujejo, da je sodišče pri presoji ali gre za neizpolnjevanje obveznosti, ki utemeljujejo razvezo pogodbe, izhajalo iz pravilnega ravnotežja med dolžnostjo izpolnjevanja obveznosti in prepovedjo zlorabe pravic, z upoštevanjem načela vestnosti in poštenja, h kateremu sta zavezani obe pogodbeni stranki ves čas njenega izvrševanja. Sodišče je pravilno upoštevalo interese obeh pogodbenih strank in celovito vrednotilo ugotovljena ravnanja toženke, ki tudi po prepričanju sodišča druge stopnje utemeljujejo razvezo pogodbe. Ugotovitev sodišča, da toženka tri leta in pol, od celotnih pet let trajanja pogodbe, pokojni ni zagotovila niti minimuma primernih in urejenih življenjskih, bivalnih, zdravstvenih in socialnih razmer in s tem pokojni v tem obdobju ni omogočila mirnega in dostojnega staranja, potrjuje zaključek sodišča, da toženka ni ravnala v skladu z načelom vestnosti in poštenja. Sodišče je utemeljilo tudi svojo presojo, da je zloraba pravic trajala vse do smrti pokojne in ne le tri leta in pol.

22.Glede na obrazloženo pritožba ni utemeljena, zato je je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (določba 353. člena ZPP).

23.Toženka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (določbe 154. in 165. člena ZPP). Tožniki so vložili odgovor na pritožbo, v katerem so obrazloženo in argumentirano odgovarjali na vsak pritožbeni očitek posebej, zato je toženka dolžna povrniti tožnikom stroške pritožbenega postopka: 1.400 točk za odgovor na pritožbo po tarifni številki 22/1 Odvetniške tarife (OT) (40 % povišanje za zastopanje več strank), 2 % materialni stroški in 22 % DDV, kar skupaj znese 1.042,00 EUR (določba 155. in 165. člena ZPP).

-------------------------------

Glede neustrezne skrbi za dietno prehrano in shranjevanja inzulina točke 90 do 104, o neustrezni skrbi za higieno, čistočo telesa in oblačil točke 113 do 127 obrazložitve, o neustreznem bivalnem okolju od 128 do140, glede neustreznega ogrevanja prostorov od 141 do 146, glede neizpolnjevanja obveznosti kritja obratovalnih ter investicijskih stroškov točke od 147 do 150, o trošenju mesečnih prejemkov matere za lastne izdatke toženke ter neizpolnjevanju prevzete obveznosti pokritja materinih mesečnih preživljalskih potreb z sredstvi toženke točke 150 d0 173, neplačilo stroškov očetovega pogreba točke 174 do 184)

5Sodba II Ips 309/2009, z dne21.2.2013: Revizijsko sodišče tako zgolj poudarja, da so bistvene ugotovitve te, da so v času, ko je preživljanec zares obnemogel in je pomoč, ki naj bi mu jo nudili toženci po pogodbi o dosmrtnem preživljanju, dejansko potreboval, bili prva toženka kot glavna zavezanka odsotna, druga toženka in tretji toženec pa glede na lastne obveznosti pogodbe nista bila sposobna izpolnjevati tako, da bi bilo za preživljanca primerno poskrbljeno. Te povsem ustrezajo zakonskemu dejanskemu stanu norme tretjega odstavka 561. člena Obligacijskega zakonika (neizpolnjevanje obveznosti po pogodbi), ki utemeljuje konkretno odločitev o razvezi pogodbe o dosmrtnem preživljanju.

Zveza:

Obligacijski zakonik (uradno prečiščeno besedilo) (2007) - OZ-UPB1 - člen 561, 561/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

Podobni dokumenti

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

VSM Sodba I Cp 667/2024

ECLI:SI:VSMB:2024:I.CP.667.2024 Civilni oddelek

Jedro

Jedro

Izrek

Izrek

Obrazložitev

Obrazložitev

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Začni iskati!

Links

Kontaktiraj nas