Jedro

Toženec je v vlogah substancirano zatrjeval in v ta namen predložil dokaze, da sklep glede višjega zneska mesečnega vplačila v rezervni sklad ni bil sprejet s predpisano večino solastniških deležev, tožnik pa na te navedbe ni substancirano odgovoril. Tožnik tudi v pritožbi ne zatrjuje, da so etažni lastniki veljavno sprejeli načrt vzdrževanja, ki je vseboval vse predpisane sestavine, na podlagi katerega so s potrebno večino glasov sprejeli sklep o povišanju vplačil v rezervni sklad. O višjem znesku mesečnega plačila v rezervni sklad se torej mora odločiti po postopku, kot ga določa SZ-1 in vedno le v povezavi s sprejetim načrtom vzdrževanja, kot to določa 26. člen SZ-1. Iz teh razlogov tudi niso odločilne pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, ali sta toženec in njegova pravna prednica prejšnjemu upravniku plačevala povišani del mesečnega prispevka v rezervni sklad.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. in III. tč. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožniku 102,49 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I), da se zavrne tožbeni zahtevek glede plačila zneska 1.174,50 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II), da je tožnik dolžan plačati tožencu stroške postopka v višini 10,77 EUR v roku osmih dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne nastanka zamude dalje (III).

Povzetek pritožbenih navedb

2. Tožnik vlaga pritožbo zoper II. in III. tč. izreka sodbe zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev določb pravnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Sodišče v sodbi ni navedlo razlogov, zaradi katerih je zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, v katerem je tožnik zahteval, da mu toženec plača iz naslova stroškov upravljanja in obratovanja štiri račune. Gre za račune, ki so bili izdani: 31. 10. 2021 za znesek 8,48 EUR, 31. 1. 2022 za znesek 41,41 EUR, 30. 4. 2022 za znesek 8,22 EUR in 31. 7. 2022 za znesek 13,56 EUR. Ker sodba v tem delu nima razlogov, je sodišče storilo bistveno kršitev postopka iz 14. tč. drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

4. Tožnik je dokazal, da je vse storitve upravljanja na stavbi izvrševal in da je izdal račune na podlagi zakonitih pravnih temeljev. Tožnik je edini lastnik posameznega dela stavbe in garaže, ki obveznosti do upravnika ne plačuje v celoti, sodišče pa mu je podelilo pravno varnost pri izmikanju plačil.

5. Sodišče je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek iz naslova povečanega plačila v rezervni sklad. Strošek povečanega vplačila v rezervni sklad je tudi potem, ko je tožnik od prejšnjega upravnika prevzel upravljanje stavbe, ostal nespremenjen. Noben drug etažni lastnik ne prereka povišanega vplačila v rezervni sklad za pretekla vlaganja etažnih lastnikov.

6. Toženec in njegova lastninsko pravna prednica sta prejšnjemu upravniku plačevala povišani del prispevka v rezervni sklad. Iz tega razloga je tožnik predlagal, da se pridobijo spisi iz sodnih postopkov, ki so potekali med tožencem in prejšnjim upravnikom. Sodišče ni pojasnilo, zakaj teh dokazov ni izvedlo in tožencu s sodnim nalogoma v skladu z določbami 226., 227., in 228. čl. ZPP ni naložilo, da te listine predloži oziroma ni samo pridobilo teh spisov in jih vpogledalo, če jih toženec ni želel dostaviti. Tožnik ni bil upravnik v času, ko se je odločalo o povečanem prispevku v rezervni sklad, zato ne razpolagal z dokumentacijo o sklepu etažnih lastnikov o povečanem vplačilu v rezervni sklad, zato je bilo na tožencu dokazno breme glede dokazovanja veljavnosti teh sklepov. Tožnik nepravilnosti prejšnjega upravnika ne more dokazovati in se do teh nepravilnosti opredeljevati.

7. Sodišče je v sodbi zapisalo, da ob odsotnosti konkretnih trditev glede podlage za povišan prispevek v rezervni sklad, ni mogoče ugotoviti, ali je bil sklep o povišanju prispevka v rezervni sklad sprejet na zakonsko predpisan način. Ta ugotovitev predstavlja prekoračitev trditvene in dokazne podlage, kot jo je v postopku dal toženec.

8. Sodišče je tudi kršilo pravila postopka iz 15. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP, ker so razlogi iz sodbe v nasprotju z dokaznimi listinami tožnika.

9. Iz teh razlogov je sodišče tožniku kršilo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

Odgovor na pritožbo

10. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Presoja utemeljenosti pritožbe

11. Pritožba ni utemeljena.

Presoja pritožbenega sodišča

12. Sodbo in sklep, s katerim je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, se smeta izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (458. člen ZPP). Ne glede na to določbo senat sodišča druge stopnje razveljavi sodbo oziroma sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, če ugotovi, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (drugi odstavek 458. člena ZPP).

13. Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih kršitev postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena ZPP, prav tako ne kršitev pravil postopka, ki jih navaja pritožba, s tem, da je pravilno uporabilo materialno pravo.

14. Glede zahtevkov, katerim je sodišče prve stopnje ugodilo, je tožnik navedel odločilna dejstva in predložil dokaze, ki so stopnjo prepričanja potrjevali, da obstoji veljavna pravna podlaga, na podlagi katere je toženec dolžan plačati tožniku kot upravniku zahtevana plačila za opravljene storitve. S tem je bilo (v tem delu) na toženca preloženo dokazno breme, da dokaže nezakonitost sklepov, ki so jih sprejeli etažni lastniki. Istovetno pa tožnik ni postopal v zvezi z zahtevki, ki jih je sodišče prve stopnje zavrnilo. Umanjkala je trditvena podlaga, s katero bi tožnik odgovoril na trdite toženca - da etažni lastniki niso sprejeli veljavnega sklepa o določitvi višjega zneska mesečnega vplačila v rezervni sklad, da sklep ni bil podpisan s predpisano višino solastniških deležev etažnih lastnikov - enako pa velja tudi v zvezi z zahtevkom, ki se nanaša na stroške upravljanja garaže.

15. Že iz teh razlogov je protispisna pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje odločitev v delu, s katero je tožbeni zahtevek zavrnilo, presojalo izven toženčeve trditvene podlage.

16. Sodišče prve stopnje bi se lahko podrobneje opredelilo glede razlogov, zaradi katerih ni izvedlo predlaganih dokazov, s tem, ko ni pridobilo spisov, ki se nanašajo na spore med tožencem in prejšnjim upravnikom ter zaradi katerih od toženca ni zahtevalo, da predloži račune, ki jih je zavrnil prejšnjemu upravniku, kar pa ni vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, ker je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni dal trditev, da je bil sklep o povišanju prispevka v rezervni sklad sprejet na zakonit način, enako pa velja za strošek upravljanja za garažo.

17. Tožnik kot upravnik mora razpolagati z dokumentacijo, ki je podlaga za delitev stroškov upravljanja in drugih stroškov med etažne lastnike, ki so odgovorni za plačilo vseh teh stroškov. Ta obveznost bremeni etažne lastnike ob predpostavki, da so etažni lastniki sklepe sprejeti v postopku in način, kot ga določa SZ-1 oziroma so bili sklepi naknadno odobreni s potrebno večino etažnih lastnikov glede na njihove solastniške deleže na stavbi. Ker je osrednja ost sporne zadeve terjatev, ki se nanaša na višje vplačilo v rezervni sklad, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ni sporno, da v primeru, če etažni lastnik ne vplača svojega prispevka v rezervni sklad, ga mora upravnik pisno pozvati k plačilu, da se ta poziv šteje za verodostojno listino in da je upravnik aktivno legitimiran, da v pravdnem postopku od etažnega lastnika terja plačilo, če etažni lastnik ne vplača svojega prispevka v rezervni sklad (tretji odstavek 44. člena SZ-1 in šesti odstavek 119. člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ). Toženec je v vlogah substancirano zatrjeval in v ta namen predložil dokaze, da sklep glede višjega zneska mesečnega vplačila v rezervni sklad ni bil sprejet s predpisano večino solastniških deležev, tožnik pa na te navedbe ni substancirano odgovoril. Tožnik tudi v pritožbi ne zatrjuje, da so etažni lastniki veljavno sprejeli načrt vzdrževanja, ki je vseboval vse predpisane sestavine, na podlagi katerega so s potrebno večino glasov sprejeli sklep o povišanju vplačil v rezervni sklad. O višjem znesku mesečnega plačila v rezervni sklad se torej mora odločiti po postopku, kot ga določa SZ-1 in vedno le v povezavi s sprejetim načrtom vzdrževanja, kot to določa 26. členom SZ-1. Iz teh razlogov tudi niso odločilne pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, ali sta toženec in njegova pravna prednica prejšnjemu upravniku plačevala povišani del mesečnega prispevka v rezervni sklad.

18. Sodišče prve stopnje je v 17. tč. sodbe navedlo prepričljive razloge, zaradi katerih ni priznalo tožniku stroškov upravljanja in obratovanja garažne stavbe, res pa je, da se določno ni opredelilo do zneskov, ki jih navaja pritožba in so navedeni v računih z dne 31. 10. 2021, 31. 2. 2022, 30. 4. 2022 in 31. 7. 2022. Ta pomanjkljivost v razlogih sodbe pa ne vpliva na zakonitost odločitve, ker je jasno, da je bil zavrnjen tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na plačilo stroškov upravljanja in obratovanja garažne stavbe, s tem, da (sama) višina tega zavrnjenega zahtevka ni predmet pritožbenega izpodbijanja.

19. Prav nobenega nasprotja ni v razlogih sodbe in v predloženih dokazih oziroma listinah, kot to zatrjuje pritožba, ki se na posamezne listine tudi sklicuje, ne da bi določno navedla in pojasnila zatrjevano protispisnost, zato ni podana kršitev postopka iz 15. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP.

20. Iz teh razlogov tožniku tudi ni bila kršena ustavna pravica do enakega pravnega varstva iz 22. člena Ustave.

Presoja pritožbenega sodišča

21. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka

22. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato mora sam kriti stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Toženec je v odgovoru na pritožbo pavšalno navedel, da zahteva povrnitev pritožbenih stroškov, ki pa jih v tej vlogi ni navedel. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Kot so določno glede glavnice in teka obresti navedene v I. tč. izreka sodbe.

2Kot so določno glede glavnice in teka obresti navedene v II. tč. izreka sodbe.

3Ki jih tožnik navaja na strani 4 pritožbe.