Jedro

S tem, ko je pravna prednica tožencev posest na sporni nepremičnini ob sklenitvi prodajne pogodbe prenesla na kupko, je še pred uveljavitvijo ZNNZ izgubila posest in materialnopravno upravičenje do posesti, zato ob nacionalizaciji 26. 12. 1958 ni mogla pridobiti pravice do uporabe na odsvojenem delu zemljišča. Vpis v zemljiški knjigi v korist pravnega prednika tožencev ob uveljavitvi ZLNDL torej ni odražal pravega stanja pripadnosti pravice uporabe v družbeni lastnini.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Prva do peto tožena stranka mora tožeči stranki v petnajstih dneh od vročitve te sodbe povrniti njene revizijske stroške v znesku 549,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožnik lastnik nepremičnine parc. št. ..., vpisane pri vl. št. ... k. o. ... in odločilo o pravdnih stroških. Ocenilo je, da so izpolnjeni pogoji za priposestvovanje po § 1460 Občega državljanskega zakonika, to je pristna, zakonita in dobroverna (poštena) posest v trajanju najmanj dvajset let (od leta 1958 do leta 1978). Poudarilo je, da 29. člen Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), ki je prepovedoval priposestvovanje nepremičnin v družbeni lastnini, ni ovira za možnost priposestvovanja tistih nepremičnin v družbeni lastnini, na katerih je bila oblikovana pravica uporabe, ki se je pozneje v skladu z Zakonom o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL) transformirala v lastninsko pravico.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožencev zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z razlogi sodišča prve stopnje in kot pomembno okoliščino dodalo, da se je družbena lastnina na gradbenih zemljiščih razlikovala od družbene lastnine na drugih stvareh, saj je imela pravico uporabe na takšnem zemljišču lahko tudi fizična oseba, poleg tega pa so gradbena zemljišča zunaj mesta oziroma naselij mestnega značaja (za razliko od tistih v mestu) lahko ostala v zasebni lastnini.

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je prva do peto tožena stranka (v nadaljevanju toženci) vložila revizijo s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Stališče, da je mogoče priposestvovati ekvivalent lastninske pravice oziroma pravice uporabe na družbeni lastnini, ni pravilno. V obdobju od leta 1958 do leta 1978, ko naj bi tožnik priposestvoval pravico uporabe, ta še ni bila uzakonjena, torej o njej sploh še ni bilo mogoče govoriti. Uzakonil jo je šele Zakon o stavbnih zemljiščih v letu 1984, tedaj pa je že veljal ZTLR, ki je v 29. členu jasno določal, da družbene lastnine ni mogoče priposestvovati. Enako velja za obdobje pred ZTLR, saj je bil namen Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Ur. l. FLRJ, št. 52/58 - v nadaljevanju ZNNZ), da postanejo družbena lastnina vsa nezazidana in zazidana gradbena zemljišča, ki ležijo v ožjih gradbenih okoliših mest in naselij mestnega značaja, zaradi česar je bila prejšnjim lastnikom odvzeta lastninska pravica. V času, ko naj bi pravna prednica tožnika sporno zemljišče priposestvovala (v obdobju od leta 1958 do leta 1978), je bilo to nesporno družbena lastnina, saj je bilo z odločbo Ljudskega odbora Cerknica, Odseka za finance, št. 01/2-415/38 z dne 16. 7. 1959, nacionalizirano. Na tej podlagi je bila v zemljiški knjigi vknjižena družbena lastnina v upravi Občine Cerknica. Postavlja se vprašanje, ali je, z vidika zaupanja v pravo, dopustno zakonodajo, veljavno v tem obdobju, za nazaj razlagati drugače, kot je ta urejala določena razmerja v času njene veljavnosti. Dejstvo je, da pravna prednica tožnika v letu 1978 ne bi uspela z zahtevkom, s katerim bi na podlagi priposestvovanja uveljavljala svojo lastninsko pravico niti ne bi mogla na tej podlagi pridobiti pravice uporabe. V zvezi s priposestvovanjem družbene lastnine ni mogoče govoriti ne o lastniški posesti ne o dobroverni posesti, saj sta oba pojma že pojmovno izključena. Odločitev v konkretni zadevi neutemeljeno odstopa od dosedanje sodne prakse glede priposestvovanja družbene lastnine (odločbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3231/2010, I Cpg 701/2006, II Cp 2541/2009, II Cp 117/2011 in II Cp 1708/2010). Prav tako o spornem vprašanju ni enotne sodne prakse Vrhovnega sodišča. Sodišči prve in druge stopnje sta se sicer sklicevali na judikat II Ips 57/2008, v katerem pa se Vrhovno sodišče ni izrecno opredelilo do spornih vprašanj. Prav nasprotno stališče pa je sprejelo v zadevi II Ips 668/2006, enako posredno izhaja tudi iz zadeve II Ips 879/2007. Tudi v zadevah II Ips 262/1993 in II Ips 68/2001 se je Vrhovno sodišče sklicevalo na 29. člen ZTLR. Sklep, da je priposestvovanje družbene lastnine izključeno, je razviden tudi iz sklepa II DoR 172/2009. Sodišče bi se moralo opredeliti tudi do ugovora, ki so ga toženci podali že v postopku na prvi stopnji, da se priposestvovalna doba v letu 1999, ko je A. opustila posest sporne nepremičnine in odšla v Dom upokojencev ..., še ni iztekla.

4. Revizija je bila vročena tožniku, ki je nanjo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

5. V primeru dopuščene revizije sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo glede pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena in v mejah razlogov, ki se nanjo nanašajo (prvi in drugi odstavek 371. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). V obravnavani zadevi je Vrhovno sodišče revizijo dopustilo s sklepom II DoR 68/2012 z dne 18. 10. 2012 glede vprašanja možnosti priposestvovanja lastninske pravice oziroma pravice uporabe na družbeni lastnini.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Bistvene prvine, ki tvorijo dejansko podlago odločanja v obravnavani pravdni zadevi so naslednje: - tožnikova pravna prednica A. A. je 19. 4. 1958 s pravno prednico tožencev B. B. sklenila veljavno prodajno pogodbo, s katero je poleg dveh zemljišč kupila tudi del spornega zemljišča (250 m2 travnika - nezazidano gradbeno zemljišče), pri čemer je bilo dogovornejno, da se ta del odmeri od parcele vzdolž prodanih parcel; - tožnikova pravna prednica je svoje pogodbene obveznosti izpolnila (plačala je kupnino in davke ter nepremičnino prevzela v posest); - naročila je geodetsko odmero, ki je bila narejena 12. 6. 1958, stranki postopka pa sta bili obe pravni prednici; - tožnikova pravna prednica je bila v naznanilnem listu z dne 16. 7. 1958 in izdelanem sutuacijskem načrtu navedena kot posestnica novo odmerjene parcele; - sporna parcela je bila na podlagi ZNNZ nacionalizirana in je z dnem uveljavitve tega zakona 26. 12. 1958 postala družbena lastnina; - prenos lastninske pravice je bil v zemljiški knjigi izveden le pri dveh zemljiščih, pri spornem pa ni bil urejen, kar je bilo pravni prednici tožnika znano od nakupa v letu 1958 dalje; - razlogi, da do prenosa v zemljiški knjigi ni prišlo, niso bili na strani pravne prednice tožnika; - pravni prednici tožencev ni bila odvzeta pravica uporabe nacionalizirane parcele; - pravica uporabe je bila vpisana v zemljiško knjigo šele na podlagi sklepa o dedovanju, in sicer v korist dediča pravne prednice tožencev; - pravica uporabe se je z uveljavitvijo ZLNDL transformirala v lastninsko pravico, ki so jo podedovali toženci; - pravna prednica tožnika je sporno nepremičnino uporabljala kot vrt ob hiši in zemljišče ogradila s škarpo; - posest je nemoteno izvrševala do odhoda v dom upokojencev, morebitnega varstva svojih pravic na nepremičnini pa ni nikoli zahtevala; - A. A. je 8. 3. 2005 s tožnikom, ki je vedel, da zemljiškoknjižno stanje za to nepremičnino ni urejeno in da prodajalka ni vknjižena kot lastnica, sklenila prodajno pogodbo.

8. Ni se mogoče strinjati s stališčem nižjih sodišč, da določba 29. člena ZTLR v obravnavani zadevi ne pomeni ovire za priposestvovanje družbene lastnine in da je tožnikova pravna prednica s potekom priposestvovalne dobe, torej v letu 1978, na sporni nepremičnini - gradbenem zemljišču v mestu oziroma naselju mestnega značaja pridobila ekvivalent lastninske pravice, ki se je z uveljavitvijo ZLNDL 25. 7. 1997 transformiral v lastninsko pravico. Ne glede na to pa nanizane in na revizijski stopnji neizpodbojne dejanske ugotovitve utemeljujejo tožbeni zahtevek na drugi pravni podlagi.

9. Izhodišče za pravilno rešitev spornega pravnega razmerja je treba iskati v ugotovitvi, da gre za spor med prodajalcem in kupcem (oziroma njunimi pravnimi nasledniki) nepremičnine parc. št. ... k. o. ... Na aktivni strani nastopa tožnik, katerega pravna prednica A. A. je sporno zemljišče vse od sklenitve prodajne pogodbe v letu 1958 nemoteno uživala v prepričanju, da je njeno. Zanjo je plačala tudi celotno kupnino. Razlogi, zaradi katerih ni prišlo do zemljiškoknjižnega prepisa nepremičnine nanjo, niso bili na njeni strani, saj je naročila odmero dela nepremičnine, ki je bila potrebna za izvedbo razpolagalnega pravnega posla. Na pasivni strani nastopajo toženci, vpisani kot lastniki nepremičnine, katerih pravna prednica B. B. je 19. 4. 1958 na ravni veljavnega zavezovalnega pravnega posla razpolagala z nepremičnino, vendar pa je svojo obveznost iz prodajne pogodbe izpolnila le delno - na kupko je prenesla le posest nepremičnine, ni pa ji izročila listine, sposobne za vknjižbo lastninske pravice.

10. Ni relevantno, kot zmotno menijo revidenti, ali bi pravna prednica tožnika sporno zemljišče, ki je bilo nacionalizirano in je postalo družbena lastnina, v letu 1978, ko se je po ugotovitvah nižjih sodišč iztekla dvajsetletna priposestvovalna doba, lahko priposestvovala. Ključno v obravnavani zadevi je, kdo je bil upravičeni imetnik pravice uporabe družbene lastnine na dan uveljavitve ZLNDL 25. 7. 1997. Tisti, ki pravice uporabe ob uveljavitvi ZLNDL ni imel, tudi ni mogel pridobiti lastninske pravice po tem zakonu, pa čeprav je bila pravica uporabe v zemljiški knjigi vpisana na njegovo ime.

11. V zvezi s tem je treba opozoriti na ustaljeno stališče v sodni praksi, da se je pravica uporabe v sistemu družbene lastnine lahko prenašala zunajknjižno, vpis v zemljiško knjigo pa ni bil konstitutiven pogoj za pridobitev pravice uporabe. Pravica uporabe je bila samostojna pravica na stvari, ki je družbena lastnina. Šlo je za posebno pravico posameznika, da neposredno izkorišča stvar, ki je družbena lastnina, za svoje potrebe.(1) Pri pravici uporabe na stavbnem oziroma gradbenem zemljišču kot družbenolastninskem pojmu je bilo zaradi njene izrazite ekonomske narave odločilno, kdo zemljišče uporablja.(2) S tem, ko je pravna prednica tožencev posest na sporni nepremičnini ob sklenitvi prodajne pogodbe prenesla na kupko, je še pred uveljavitvijo ZNNZ izgubila posest in materialnopravno upravičenje do posesti, zato ob nacionalizaciji 26. 12. 1958 ni mogla pridobiti pravice do uporabe na odsvojenem delu zemljišča. Vpis v zemljiški knjigi v korist pravnega prednika tožencev (do katerega je sicer prišlo šele na podlagi sklepa o dedovanju po pokojni B. B.) ob uveljavitvi ZLNDL torej ni odražal pravega stanja pripadnosti pravice uporabe v družbeni lastnini.

12. Pravni položaj pravne prednice tožnika je zrcalna slika položaja pravne prednice tožencev. S tem, ko je sporno zemljišče na podlagi sklenjene prodajne pogodbe prevzela v posest, je pridobila upravičenje do posesti, z uveljavitvijo ZNNZ pa pravico uporabe na spornem delu. Ker je torej tožnik izkazal prenos pravice uporabe na podlagi veljavnega in realiziranega pravnega posla in je zahtevek za ugotovitev lastninske pravice utemeljen na podlagi ZLNDL, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

13. Stroškovni izrek temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker toženci niso uspeli z revizijo, morajo tožniku povrniti stroške za odgovor na revizijo v višini 549,60 EUR, ki so odmerjeni v skladu z veljavno Odvetniško tarifo in obsegajo nagrado za sestavo odgovora na revizijo, povečano za DDV.

Op. št. (1): Primerjaj Finžgar, Stvarno pravo - lastnina, Pravna fakulteta v Ljubljani, Ljubljana 1982, str. 28. Op. št. (2): Damjan, Prehod nekdanjih družbenih objektov, zgrajenih za javne namene, v zasebno last in varstvo javnega interesa, VII. dnevi civilnega prava, Inštitut za primerjalno pravo Pravne fakultete v Ljubljani, Ljubljana 2009, str. 84. Načelo, da odsotnost posesti praviloma izključuje pravico uporabe, je, kar zadeva stavbna zemljišča, dobila odsev v pravilu, da pravica uporabe traja, dokler na zemljišču stoji stavba in da pravice ni mogoče prenašati same zase (drugi odstavek 6. in 7. člena Zakona o določanju stavbnega zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja; Ur. l. SFRJ, št. 5/68 in 20/69).