Jedro

Oškodovanec kot tožilec lahko prevzame kazenski pregon samo zoper tistega osumljenca in glede tistega kaznivega dejanja, za katero je državni tožilec zavrgel ovadbo oziroma odstopil od pregona, pri čemer oškodovanec ni vezan na pravno opredelitev kaznivega dejanja in pouk o tem, kaj lahko ukrene za uresničevanje svojih pravic. Oškodovanec kot tožilec lahko prevzame pregon za težje ali lažje kaznivo dejanje, kot ga je pravno opredelil državni tožilec, pod pogojem, da gre za isto dejanje (kot historični dogodek).

Izrek

Pritožbi oškodovancev kot tožilcev M.O. in Z.O. se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Cerknici je z izpodbijanim sklepom na podlagi določil 3. odst. 76. čl., 1. odst. 52. čl. in 434. čl. Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrglo obtožni predlog, ki sta ga oškodovanca M.O. in Z.O. vložila zoper obdolženo I.S. in J. Š., zaradi kaznivega dejanja grdega ravnanja po 1. odst. 146. čl. KZ.

Zoper sklep sta se pritožila oškodovanca kot tožilca iz vseh pritožbenih razlogov ter smiselno predlagala razveljavitev izpodbijanega sklepa.

Pritožba je utemeljena.

Po presoji razlogov izpodbijanega sklepa, pritožbenih navedb in spisovnih podatkov, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo, da sta v predmetni zadevi oškodovanca M.O. in Z.O. z vložitvijo obtožnega predloga dne 4.5.2006 zamudila trimesečni rok za vložitev predloga za pregon oziroma zasebne tožbe zoper obdolženca, ki naj bi očitana kazniva dejanja storila dne 21.9.2005 oziroma 23.9.2005. Že v prejšnjem sklepu je pritožbeno sodišče glede pravočasnosti predloga za pregon oziroma zasebne tožbe opozorilo na določila 52. čl. in 53. čl. ZKP, še posebej pa na 1. odst. 52. čl. ZKP ter 1. in 3. odst. 53. čl. ZKP. Tako je za kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja na predlog ali na zasebno tožbo, treba predlog podati oziroma zasebno tožbo vložiti v treh mesecih od dneva, ko je upravičenec izvedel za kaznivo dejanje in storilca. Po 1. odst. 53. čl. ZKP pa se predlog poda pri državnem organu, ki je upravičen sprejeti kazensko ovadbo (147. čl. ZKP), zasebna tožba pa se vloži pri pristojnem sodišču. Če je oškodovanec podal kazensko ovadbo ali predlog za pregon, med postopkom pa se ugotovi, da gre za kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja na zasebno tožbo, se šteje ovadba oziroma predlog za pravočasno zasebno tožbo, če je podana v roku, ki je predpisan za zasebno tožbo. Pravočasno vložena zasebna tožba pa se šteje za pravočasen predlog oškodovanca, če se med postopkom ugotovi, da gre za kaznivo dejanje, za katerega se storilec preganja na predlog. Upoštevajoč navedeno ter dejstvo, da sta oškodovanca podala kazensko ovadbo zoper obdolženo I.S. in J. Š., zaradi dogodka z dne 21.9.2005, se izkaže, da sta oškodovanca podala pravočasen predlog za pregon oziroma pravočasno vložila zasebno tožbo zoper obdolženca. Dejstvo pa je tudi, da sta oškodovanca potem, ko je bila njuna kazenska ovadba s strani okrožnega državnega tožilstva zavržena, pravočasno vložila obtožni predlog zoper obdolženca. Res je, da se v subsidiarnem obtožnem predlogu na enem mestu navaja, da naj bi do obravnavanega dogodka prišlo dne 23.9.2005, medtem ko iz sklepa, s katerim je tožilstvo zavrglo kazensko ovadbo oškodovancev, pa dne 21.9.2005, vendar je očitno, da je predmet tako zavržene kazenske ovadbe oškodovancev, kakor tudi subsidiarnega obtožnega predloga historični dogodek, ki se je dogodil dne 21.9.2005, ko je intervenirala tudi policija. Tako je po oceni pritožbenega sodišča zadoščeno pogoju, da oškodovanec kot tožilec lahko prevzame kazenski pregon samo zoper tistega osumljenca in glede tistega kaznivega dejanja, za katero je državni tožilec zavrgel ovadbo oziroma odstopil od pregona, pri čemer oškodovanec ni vezan na pravno opredelitev kaznivega dejanja in pouk o tem, kaj lahko ukrene za uresničevanje svojih pravic. Oškodovanec kot tožilec lahko prevzame pregon za težje ali lažje kaznivo dejanje, kot ga je pravno opredelil državni tožilec, pod pogojem, da gre za isto dejanje (kot historični dogodek), na kar je pritožbeno sodišče tudi že opozorilo v prejšnjem sklepu. Pritožnika pa tudi utemeljeno smiselno opozarjata, da predmetni obtožni predlog vsebuje opis dejanja, v katerem so vendarle zajeti znaki kaznivega dejanja grdega ravnanja (obdolženca naj bi oškodovanca dne 21.9.2005 fizično napadla, pri čemer naj bi obdolžena I.S. oškodovanko M.O. udarjala v glavo in zgornji del telesa). V zvezi z nadaljnjimi pritožbenimi navedbami pa sodišče druge stopnje pripominja, da je izpodbijani sklep vseboval pravilen pravni pouk o pritožbi, ki jo je glede na določilo 2. odst. 400. čl. ZKP treba zoper sklep podati v treh dneh od dne, ko je bil sklep vročen in se ta rok ne more na predlog strank podaljšati. Zgolj dejstvo, da stranka ni zadovoljna z odločitvami sodnika oz., da ne zaupa sodniku, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom ne more biti zakonski razlog za prenos krajevne pristojnosti, ki jo predlagata pritožnika, saj nista izkazala, da bi bilo nezaupanje posledica izkazanih nezakonitih ravnanj sodnika oziroma sodišča. Glede na vse navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi oškodovancev kot tožilcev ugodilo ter izpodbijani sklep razveljavilo, zadevo pa vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.