Jedro

V tem sporu je bilo z vmesno sodbo že pravnomočno odločeno, da je tožničin odškodninski zahtevek po podlagi utemeljen. Revizijsko sodišče je reviziji tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je pritožbi tožene stranke ugodilo in tožbeni zahtevek glede temelja zavrnilo. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju tožbeni zahtevek za plačilo vtoževanega zneska pravilno zavrnilo, ker je ugotovilo, da ni utemeljen, glede na to, da je revizijsko sodišče zahtevek po temelju zavrnilo. Tako je bilo pravnomočno odločeno, da tožena stranka za škodo, ki je nastala tožnici, ni odškodninsko odgovorna.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se II. točka izreka sodbe delno spremeni, tako da se znesek stroškov, ki jih je tožnica dolžna povrniti toženi stranki, zniža na 2.306,70 EUR.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 61,00 EUR v 8 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 35.554,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 5. 2010 dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izreka sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe (točka I izreka). Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki plača stroške postopka v znesku 2.659,50 EUR in stranskemu intervenientu v znesku 36,34 EUR obema v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (II in III točka izreka).

Zoper sodbo se iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava pritožuje tožeča stranka. Navaja, da izpodbijana sodba ni sklepčna, saj se sodišče prve stopnje ni opredelilo do posameznih odškodninskih postavk tožbenega zahtevka. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj sodišče prve stopnje ni obrazložilo načina, na podlagi katerega je ugotovilo, da zahtevek po posameznih postavkah ni utemeljen, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Prav tako tudi ni določalo primerne in pravične odškodnine za tožnici nastalo škodo. Izpodbijano sodbo je izdalo preuranjeno, saj je tožnica, glede na to, da Ustavno sodišče RS tožničine ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo, primorana vložiti pritožbo na Evropsko sodišče. Zaradi tega bi moralo sodišče prve stopnje do odločitve Evropskega sodišča prekiniti postopek iz razloga ekonomičnosti. Pritožuje pa se tudi zoper odločitev o stroških postopka, ker je sodišče prve stopnje toženi stranki priznalo nagrado za postopek z revizijo od vrednosti spornega predmeta 50.799,00 EUR, čeprav je bila vrednost le 35.554,50 EUR, saj je bil zahtevek v znesku 15.244,50 EUR pravnomočno zavrnjen. Tako je sodišče prve stopnje več kot očitno napačno uporabilo materialno pravo. Zaradi navedenega predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter iz razloga ekonomičnosti in zato, da ne bodo nastali nepotrebni dodatni stroški, do odločitve evropskega sodišča naloži sodišču prve stopnje prekinitev postopka. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji), po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi ne v pritožbi zatrjevane kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti, razlogi o odločilnih dejstvih pa so jasni in razumljivi ter si med seboj niso v nasprotju.

Pritožbeno sodišče je v tem individualnem delovnem sporu že odločalo in sicer je pritožbam obeh strank in stranskega intervenienta na strani tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Pd 251/2010 z dne 24. 11. 2011 z vmesno sodbo, s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 155/2012 z dne 24. 5. 2012 delno ugodilo. Z vmesno sodbo glede podlage tožbenega zahtevka je ugotovilo, da je tožničin tožbeni zahtevek po podlagi v celoti utemeljen, glede višine tožbenega zahtevka pa je sodbo sodišče prve stopnje v I. točki izreka v celoti, v II. točki izreka za znesek 54,50 EUR ter v III. točki izreka glede odločitve o stroških postopka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem je pritožbe zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje in sicer v II. točki izreka za znesek 15.244,50 EUR, odločitev o pritožbenih stroških pa je pridržalo za končno odločbo. Vrhovno sodišče je na predlog tožene stranke za dopustitev revizije glede vprašanja, ali pomeni delo pri opremljanju hladilnikov na industrijskem tekočem traku v okoliščinah, v katerih je opravljala delo tožnica, povečano nevarnost, revizijo dopustilo in s sodbo opr. št. VIII Ips 231/2012 z dne 27. 5. 2013 reviziji tožene stranke ugodilo ter sodbo sodišča druge stopnje v prvi alinei I. točke izreka spremenilo tako, da je pritožbi tožene stranke ugodilo in tožbeni zahtevek glede temelja zavrnilo, odločitev o stroških postopka pa pridržalo za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je v novem sojenju tožbeni zahtevek za plačilo zneska 35.554,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnilo, saj je ugotovilo, da ni utemeljen, glede na to, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevek po temelju zavrnilo. Tako je bilo pravnomočno odločeno, da tožena stranka za škodo, ki je nastala tožnici, ni odškodninsko odgovorna.

Pritožbeno sodišče se z odločitvijo sodišča prve stopnje v celoti strinja, v zvezi s pritožbenimi navedbami tožene stranke pa skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP še dodaja: Glede na pravnomočno ugotovitev, da tožena stranka za škodo, nastalo tožnici, ni odškodninsko odgovorna, se sodišču prve stopnje ni bilo potrebno opredeliti do posameznih odškodninskih postavk, saj tožena stranka tožnici ni dolžna povrniti škode, ki je ni povzročila, ne glede na višino posamezne postavke. Iz istega razloga se sodišču prve stopnje ni potrebno opredeliti do višine pravične in primerne odškodnine, ki bi tožnici šla, če bi bila tožena stranka za škodo, ki je tožnici nastala, odgovorna.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodba preuranjena, ker bi moralo sodišče prve stopnje zaradi ekonomičnosti postopek prekiniti, saj je tožeča stranka „primorana“ vložiti pritožbo na Evropsko sodišče. ZPP v 205. členu določa razloge, zaradi katerih sodišče prve stopnje izda sklep o prekinitvi postopka. Med njimi (in tega tudi ne določa nobeden drug zakon) vložitve pritožbe na Evropsko sodišče ni.

Pritožba pa je utemeljena v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka. Revizija je bila vložena le za znesek 35.554,50 EUR in ne za celotni vtoževani znesek. Tako so potrebni stroški tožene stranke revidenta po tar. št. 3300 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008) 1.178,00 EUR in ne 1.472,00 EUR ter stroški 20% DDV na odvetniške storitve. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke v tem delu ugodilo in odločitev o stroških postopka delno spremenilo tako, da je stroške znižalo za 352,80 EUR (1. odstavek 351. člena ZPP v zvezi s 5 alinejo 358. člena ZPP). V preostalem je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. in 2. odstavku 165. člena ZPP, 154. in 155. členu istega zakona ter na ZOdvT. Tožeča stranka je s pritožbo delno uspela. Pritožbene stroške v tem delu (odločitev o stroških postopka) je pritožbeno sodišče odmerilo po tar. št. 3220 v višini 50,00 EUR, kar ob 22% DDV na odvetniške storitve skupaj znaša 61,00 EUR. Ta znesek je dolžna povrniti tožena stranka v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, tožeči stranki. Ostale pritožbene stroške pa tožeča stranka krije sama, saj s pritožbo ni uspela.