Jedro

Sklepanje o tem, ali neko dejansko ravnanje ustreza pravnemu standardu, je pravno sklepanje, ki je podvrženo revizijski presoji.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik kot naročnik dne 20.9.1993 upravičeno odstopil od pogodbe, ki jo je dne 23.11.1991 sklenil s tožencema kot izvajalcema tipskih dvošobnih Peltonovih turbin, kateri sta se toženca zavezala izdelati in vgraditi v MHE K. do 30.4.1992. Toženca je zavezalo, da morata tožniku solidarno plačati 2.126.070 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 709.498 SIT od 22.12.1991 dalje in 4% pogodbene obresti od tolarske protivrednosti 22.174 DEM srednjega tečaja Banke Slovenije na dan plačila od 22.12.1991 dalje, od zneska 697.378 SIT zakonske zamudne obresti od 31.12.1993 dalje in od zneska 719.193 SIT zamudne obresti od 1.4.1994 dalje. Višji tožbeni zahtevek (3.190.657 SIT) je zavrnilo ter toženca zavezalo, da morata tožniku povrniti 586.432 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.12.1999. Pritožbeno sodišče je pritožbam tožencev delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo glede dosojenih pogodbenih obresti od tolarske protivrednosti 22.174 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila od 22.12.1991 dalje ter v odločbi o stroških postopka, sicer pa je pritožbi zavrnilo in v dajatvenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V razlogih je navedlo, da je bila pogodba o delu sklenjena z obema tožencema ter da je tožnik od nje upravičeno odstopil, saj toženca napak nista odpravila. Zato je upravičen do vrnitve plačanega in do povrnitve škode.

Zoper to sodbo je prvi toženec vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodiščema prve in druge stopnje očita, da sta zmotno ugotovili, kdo je bil prevzemnik posla. Iz ugotovljenega dejanskega stanja namreč jasno izhaja, da je bil to samo drugi toženec. On je namreč pripravil načrt za gradnjo hidroelektrarne, opravil je vse razgovore s tožnikom, dela pa so se izvajala po njegovih navodilih. V pogodbi z dne 23.11.1991 (ki jo je sestavil drugi toženec) je izrecno navedeno, da je sklenjena med tožnikom in Svetovalnim inženiringom za gradbeništvo, katerega zastopa lastnik F. K. s kooperantom L. P. .., v nadaljnjem besedilu izvajalca. Že iz tega teksta je razvidno, da je drugi toženec prvega toženca označil kot kooperanta. Tudi v aneksu prvi toženec ni omenjen, ki te listine sploh ni podpisal. Aneks je izredno pomemben, saj je spremenil drugo točko pogodbe, ki se nanaša na njen predmet. Iz aneksa izhaja, da sta predmet pogodbe namesto ene dve turbini, navedena pa je tudi tehnična specifikacija (te v pogodbi ni). Podrobno so določene tudi finančne obveznosti, kar pomeni, da če bi prvega toženca po osnovni pogodbi šteli kot izvajalca, mu te lastnosti aneks zagotovo ne daje.

Ne glede na to je za slabo delo odgovoren le drugi toženec, saj je izdelal načrt za hidroelektrarni in tudi določil iz kakšnega materiala bosta turbini. Njuna napaka je bila v lopaticah, njihovo izdelavo pa je naročil drugi toženec (prav tako tudi varjenje lopatic). Tako se zapostavlja vprašanje, ali je bil tožnik sploh upravičen odstopiti od pogodbe, saj bi se lahko izdelale le nove lopatice in turbina bi v redu delovala. Vprašljivo je tudi, ali je pravočasno zahteval odstop od pogodbe.

Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Ker revizijsko sodišče ne more kontrolirati pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja (in še manj vanj posegati - prim. tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku - Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004 - ZPP), revidentove trditve, da iz pogodbe z dne 23.11.1991 izhaja, da naj bi imel le položaj podizvajalca (kooperanta) ter da tudi druge okoliščine (da je drugi toženec napravil načrt za gradnjo hidroelektrarne, opravil vse razgovore s tožnikom, da so se dela opravljala po njegovih navodilih, da je bil on tisti, ki je prišel v stik s tožnikom in sestavil pogodbo) kažejo, da je bil po tej pogodbi prevzemnik posla samo drugi toženec, ne morejo biti predmet revizijske presoje. Revizijsko sodišče je namreč vezano na zaključek sodišč prve in druge stopnje, da je prvi toženec "kot izvajalec podpisal pogodbo" (sodišče prve stopnje), oziroma, "da iz zapisa pogodbe z dne 23.11.1991 izhaja, da sta se toženca skupaj zavezala tožniku izdelati in izročiti turbino za MHE, oba kot izvajalca" (pritožbeno sodišče).

Ta zaključek je sicer hkrati dejanske in pravne narave. Pravna narava je v uporabi pravne norme prvega odstavka 28. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89 - ZOR), po katerem se volja za sklenitev pogodbe lahko izjavi z besedami ali z običajnimi znaki. Ker je bila v konkretnem primeru (to pa je že dejanska ugotovitev) izražena z besedami (navedba prvega toženca kot izvajalca) in običajnim znakom (podpis prvega toženca) se zaradi konkretiziranosti oziroma enostavnosti pojmov "izjavi z besedami, z običajnimi znaki" ugotovljena dejstva povsem prilegajo omenjenima pojmoma, ki sta uporabljena v pravni normi (prvi odstavek 28. člena ZOR). Zato na zunaj tu ni vidne ločitve med dejanskim in pravnim sklepanjem. S tem, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo pravno relevantno dejstvo ("iz pogodbe z dne 23.11.1991 jasno izhaja, da je tožnik naročnik, K. F. in L. P. pa izvajalca turbinskega kompleksa MHE po tehnični specifikaciji za tipsko dvošobno Peltonovo turbino tipske označbe PSH-9-575/60 za znesek 946.000 SIT", oziroma, da je prvi toženec "kot izvajalec podpisal pogodbo"), je opravilo subsumpcijo teh dejstev pod pravno normo (prim. D. Wedam - Lukić, Preizkus dejanskih ugotovitev na revizijski stopnji, Pravnik št. 7-9/76, str. 268). Kljub temu je ugotavljanje konkretnih dejstev (npr. katere stranke so sklenile pogodbo, kaj so se dogovorile, kako so ravnale, kakšen je bil pri tem njihov namen itd.) tudi v teh primerih še vedno dejansko vprašanje, samo subsumpcija je tem enostavnejša, čim bolj konkretizirana je pravna norma (prim. odločbo Ustavnega sodišča RS Up 232/00 z dne 10.5.2001).

Nekoliko drugače velja za zaključek, da je prvi toženec s konkludentnimi dejanji sklenil aneks k pogodbi (čeprav pritožbeno sodišče tega ni izrecno ugotovilo, pa tak zaključek izhaja iz zadnjih petih stavkov v tretjem odstavku na 3. strani izpodbijane sodbe). Če je ugotavljanje prave poslovne volje strank celo tedaj, ko pogodba ni jasna (ko se njena določila ne morejo uporabljati tako, kot se glasijo), dejansko zaključevanje (prim. L. Ude, Civilno procesno pravo, Uradni list, 2002, str. 258 in sodbo VS RS II Ips 48/97), potem ima toliko bolj dejansko naravo ugotavljanje, ali ta volja (naj bo izražena z besedami, z običajnimi znaki ali z drugačnim ravnanjem, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da obstoji - prvi odstavek 28. člena ZOR) sploh obstaja. Revizijsko sodišče je zato vezano tudi na ugotovitev pritožbenega sodišča o obstoju volje.

Vendar volja, ki ostane v notranjosti, ne more povzročiti ničesar. Njeni pravni učinki nastopijo (še)le, če je izjavljena - izrecno, konkludentno (28. člen ZOR), ali v določenih primerih z "zgovornim" molkom (tretji in četrti odstavek 42. člena ZOR). Če naj volja povzroči določeno pravno posledico, se mora izraziti, manifestirati navzven (M. Dolenc, Napake volje pri sklepanju pravnih poslov, CZ, 2003, str. 29). Medtem ko pri izrecnem izjavljanju volje subsumpcija navidez sploh ni potrebna (ugotovljeno dejstvo, da sta se stranki podpisali pod tekst pogodbe se popolnoma ujema s pojmom, ki je uporabljen v pravni normi /"izjavi z besedami, z običajnimi znaki"/), je pri konkludentnem izjavljanju volje drugače. Zakonodajalec se je tu odločil za uporabo pravnega standarda (ali morda celo generalne klavzule): "ravnanje, iz katerega se da zanesljivo sklepati da obstoji" (določba seveda ni naslovljena na sodišče /v smislu predpisovanja dokaznega standarda za ugotovitev obstoja volje/, pač pa na izjavitelja volje - zaradi zanesljivosti, jasnosti, predvidljivosti in gotovosti v pravnih razmerjih mora biti konkludentno izjavljena volja takšna, da naslovljenca ne pušča v dvomu). Vprašanje, ali določena ravnanja izpolnjujejo ta standard (normativna konkretizacija) je zato pravno vprašanje. Sklepanje o tem, ali neko dejansko ravnanje ustreza pravnemu standardu, je namreč (tako v teoriji kot sodni praksi) nesporno pravno sklepanje (prim. L. Ude, op. cit., str. 258 in 339 ter D. Wedam Lukić ibidem) in zato tudi podvrženo revizijski presoji.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prvi toženec "izdeloval obe turbini v svoji delavnici ..., pa tudi dobil plačilo, le da ne ve koliko je dobil za to plačanega, celo pisno je podal izjavo 22.10.1993, da izdeluje turbine ob upoštevanju standardov in atestiranju materialov", medtem ko je pritožbeno sodišče v tej zvezi zapisalo, da "aneks niti ne spreminja bistvenih elementov pogodbe, predmet pogodbe je bila še vedno izdelava turbine, le da tokrat dveh, s posebej dogovorjenimi tehničnimi lastnostmi", da kaže na soglasje volj to, da je prvi toženec "pri opravljanju dela sledil vsebini tega aneksa", ter da sta oba toženca priči P. "skupaj povedala, da delata turbino".

Vse te okoliščine (oziroma ravnanja) tudi po mnenju revizijskega sodišča izpolnjujejo kriterij konkludentnosti: Iz njih se da zanesljivo sklepati na obstoj volje skleniti aneks k pogodbi.

Izdelovanje obeh turbin in prejem plačila samo po sebi sicer ničesar ne pove o tem, ali je prvi toženec to počel oziroma dobil kot kooperant (podizvajalec), saj je oboje značilnost tako podjemne kot podpodjemne pogodbe. Vendar je prav obstoj (osnovne) pogodbe z dne 23.11.1991 tista okoliščina, ki daje kasnejšemu ravnanju prvega toženca drugačen pomen. Ker je izvajalec po tej (osnovni) pogodbi, ima tak položaj tudi glede aneksa k tej pogodbi, ne glede na to, da v njem sploh ni omenjen. Predstavlja namreč nadaljevanje poslovnega razmerja, ki je nastalo s pogodbo z dne 23.11.1991, in kar je prvi toženec tudi potrdil z izpolnjevanjem pogodbenih obveznosti (izdeloval je turbini v svoji delavnici, podal je izjavo, da ju izdeluje ob upoštevanju standardov in atestiranju materialov, pri pripravljanju dela je sledil vsebini aneksa...). S tem, ko sta sodišče prve stopnje in pritožbeno sodišče omenjenim okoliščinam in ravnanjem pripisali konkludentnost, t.j. da se da iz njih zanesljivo sklepati, da je aneks sklenil tudi prvi toženec, sta pravilno uporabili materialno pravo (prvi odstavek 28. člena ZOR). To pa pomeni, da je bil prvi toženec (skupaj z drugim tožencem) prevzemnik posla, saj je voljo izjavil v skladu s standardom, ki ga izraža besedna zveza "ravnanje, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da obstoji".

Ker sta bila prevzemnika posla oba toženca, je irelevantno, kdo od njiju je slabo opravil svoj del izpolnitve, oziroma iz čigave sfere izvirajo vzroki napak dela. Jalovo pa je tudi revizijsko ugibanje, da se postavlja vprašanje, ali je bil tožnik sploh upravičen odstopiti od pogodbe (ker da bi bilo mogoče izdelati samo nove lopatice) ter da je vprašljivo, ali je sploh pravočasno zahteval odstop od pogodbe. Ne le, da so te navedbe povsem hipotetične. Tudi v afirmativni obliki bi predstavljale nedovoljen poseg v dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da sta toženca turbine izdelala z enoletno zamudo in še takrat tako, da je prihajalo do loma lopatic, česar nista mogla odpraviti, čeprav sta oba poskušala z varjenjem (to jima ni uspelo zaradi poddimenzioniranosti izvedbenega spoja lopatic in pesta po izračunu napetosti na mestu loma lopatic, kot tudi zaradi slabega materiala).

Ker je tako materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).