Jedro

Škoda, ki je tožniku nastala po operaciji leta 2005, v kateri so mu odstranili vijake, je posledica več vzrokov, ki so sodelovali v časovnem zaporedju. Ti vzroki imajo različen pomen. Ker dejstvo, da je bil tožnik v letu 1981 poškodovan v delovni nezgodi, po kateri so mu v koleno vstavili vijake, po običajnem teku stvari ne bi privedlo do posledic, kot jih je utrpel v konkretnem primeru, med ravnanjem tožene stranke (nekdanjega delodajalca tožnika, pri katerem je prišlo do delovne nezgode) in škodo, opisano v tožbi, ni pravnorelevantne vzročne zveze. Nadaljnji dogodki so k nastanku škode bistveno prispevali, tako prometna nesreča, zaradi katere je bilo treba opraviti operacijo z odstranitvijo vijakov, kot zaplet pri zdravljenju, zaradi katerega je prišlo do bakterijskega vnetja.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi, izpodbijani del sodbe in sklepa se spremeni, tako da se tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 10.445,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 1. 2006 do plačila zavrne (1. točka izreka sodbe) in tako da je dolžan tožnik toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 1.323,07 EUR v 15. dneh od prejema sodbe in sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obresti od poteka roka za plačilo do plačila (2. točka izreka sklepa).

Pritožba tožnika se zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške, toženi stranki pa je dolžan povrniti pritožbene stroške v višini 810,15 EUR v 15. dneh od prejema sodbe in sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za plačilo do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom toženi stranki naložilo, da tožniku plača odškodnino v skupnem znesku 10.445,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 1. 2006 do plačila (1. točka izreka sodbe), višji tožbeni zahtevek za plačilo zneska 5.054,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 4. 2005 in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od dosojenega zneska od 4. 4. 2005 do 15. 1. 2006 je zavrnilo (2. točka izreka sodbe). Sklenilo je, da se postopek v delu tožbenega zahtevka za plačilo zneska 7.451,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 4. 2005 do plačila ustavi (1. točka izreka sklepa) in da je dolžna tožena stranka tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.012,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za plačilo do plačila (2. točka izreka).

Zoper zavrnilni del navedene sodbe se je iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, pritožil tožnik. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijani del sodbe spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi oziroma da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navedel je, da je s tožbo zahteval plačilo 2.000.000,00 SIT oziroma 8.345,85 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, 500.000,00 SIT oziroma 2.086,46 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi strahu in 3.000.000,00 EUR oziroma 12.518,77 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Po prejemu izvedenskega mnenja je tožbo delno umaknil – v zvezi s tožbenim zahtevkom za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (za plačilo 12.518,77 EUR), poleg tega je zvišal tožbeni zahtevek, tako da je zahteval plačilo 15.500,00 EUR odškodnine za telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi strahu. Izrecno je navedel, da za duševne bolečine zaradi strahu zahteva 3.500,00 EUR. Preostali znesek 12.000,00 EUR se je nanašal na odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da je tožnik iz tega naslova vtoževal le 8.345,85 EUR. Tožbeni zahtevek za plačilo 5.054,15 EUR je zmotno zavrnilo, ne da bi navedlo razloge in pravno podlago za to odločitev. Ker izpodbijane odločitve posledično ni mogoče preizkusiti, je podana bistvena kršitev določb postopka. Nadalje je za telesne bolečine, za nevšečnosti med zdravljenjem in za duševne bolečine zaradi strahu odmerilo prenizko odškodnino, prisojeni znesek glede na zneske, dosojene za primerljive škode, bistveno odstopa od sodne prakse. Tožnik je utrpel ekstremne telesne bolečine, prestajal je številne neugodnosti, ki so bile izjemno psihično obremenjujoče. Za medicinsko terapijo se ni odločil zaradi zdravstvenih težav ali skrbi za svoje zdravje, podvržen je bil popolni in intenzivni terapiji, ki ni privedla do dolgoročnih rešitev, zdravniki so izražali dvome v uspeh zdravljenja in omenjali potrebo po amputaciji noge zaradi preprečitve razvoja sepse. Poleg tega je bil tožnik podvržen kompleksni antibiotični terapiji najširšega spektra, ki ni zaustavila bakterijskega vnetja, vnetje je bilo vidno, navdajalo je z grozo in obupom. Opisani čustvi sta se intenzivirali zaradi izjalovljenega pričakovanja izboljšanja.

Zoper 1. točko izreka navedene sodbe in zoper odločitev sodišča prve stopnje o povračilu stroškov postopka v 2. točki izreka sklepa se je iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožena stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijani del sodbe in sklepa spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navedla je, da je škoda tožniku nastala brez krivde tožene stranke. Sodišče prve stopnje je ugovor pasivne legitimacije neutemeljeno zavrnilo, ker ni upoštevalo, da je ob lastninskem preoblikovanju Komunalnega podjetja V. p.o. organ upravljanja 4. 5. 1994 sprejel program, na podlagi katerega se je podjetje razdelilo na dva subjekta in sicer na družbo P. d.d. in na družbo Javno podjetje V. d.o.o., ki je bila kasneje izbrisana iz sodnega registra zaradi spojitve z družbama Kr. d.o.o. in Ko. d.o.o. Na družbo P. d.d. je bila med drugim prenesena proizvodnja tehničnih plinov in trgovina na debelo s trdimi, tekočimi in plinastimi gorivi, torej dejavnost, v okviru katere je tožnik leta 1981 utrpel delovno nezgodo. Pravni naslednik njegovega takratnega delodajalca ni tožena stranka, ampak družba P. d.d. Tudi vzročna zveza med delovno nezgodo in škodo, ki jo je tožnik utrpel v letu 2005, ni podana, sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo teorijo conditio sine qua non. Moralo bi odgovoriti na vprašanje, ali je tožena stranka odškodninsko odgovorna, zato ker je njeno dejanje odločilni vzrok za nastanek škode. Škoda, nastala po odstranitvi vijakov dne 4. 4. 2005, ni v posredni vzročni zvezi z delovno nezgodo leta 1981. Vijake je bilo treba odstraniti zaradi oprave MRI preiskave, ki je bila indicirana zaradi težav s hrbtenico po poškodbi v prometni nezgodi dne 22. 7. 2004. Sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo. Če tožnik ne bi imel prometne nesreče, ne bi bilo treba opraviti MRI preiskave hrbtenice in ne bi bilo treba odstraniti vijakov. V vmesnem obdobju štiriindvajsetih let se je tožnik brez težav ukvarjal s športom, leta 1996 (1995) in 1999 je utrpel nove poškodbe levega kolena, vijaki na nastanek poškodb ali na zdravljenje niso vplivali. Po prometni nezgodi leta 2004 bi radiologi lahko uporabili drugačen način preiskave hrbtenice (na primer CT), pri kateri vijakov zaradi dvoma o magnetnih lastnostih ne bi bilo treba odstraniti. Riziko škode, ki je nastala po prometni nesreči, nosi povzročitelj, odgovoren je, da je poškodoval osebo, ki je imela v telesu kovinske delce, ki jih je bilo treba odstraniti. Poleg tega iz izvedenskega mnenja izhaja, da vse težave, ki so predmet tožbe, niso nastale zaradi odstranitve vijakov, ampak zaradi dela zaostale podložke, ki pri operativnem posegu ni bila v celoti odstranjena in je iz rane prišla približno do 21. 9. 2005. Iz tega razloga je delno odgovorna za škodo, ki jo je tožnik utrpel, oseba, ki je opravila pomanjkljiv operativni poseg. Vzročna zveza med delovno nezgodo leta 1981 in težavami po odstranitvi vijakov v stegnenici, je bila prekinjena. V zvezi z višino dosojene odškodnine je tožena stranka v pritožbi navedla, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je bil tožnik v zvezi z zapleti po odstranitvi vijakov sedemkrat operiran, operiran je bil le dvakrat: 4. 4. 2005 in 18. 8. 2005. Nadaljnji operativni posegi so bili izvršeni po prometni nezgodi dne 19. 6. 2008. Poleg tega je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem zmotno upoštevalo vse obiske pri specialistih, ki so se – glede na izvedensko mnenje – vrstili tudi po končanem zdravljenju zaradi odstranitve vijakov in ki so bili posledica ugotovljene artroze. Pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi strahu pa je v premajhni meri upoštevalo zapis sodnega izvedenca, da je tožnik 29. 7. 2005 odhajal na dopust, tako da o intenzivnem strahu za zdravje ni mogoče govoriti. Ob koncu je tožena stranka oporekala še odločitvi sodišča prve stopnje, ki ji je brez utemeljitve naložilo stroške za izdelavo izvedenskega mnenja.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo tožnika prerekala njegove navedbe, pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbo kot prepozno zavrže oziroma da jo zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožnika ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa v mejah razlogov, ki sta jih uveljavljali stranki v pritožbah, in skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) v zvezi z 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje sicer ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, vendar je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo in neutemeljeno delno ugodilo tožbenemu zahtevku.

Tožnik je s tožbo zahteval plačilo 5.500.000,00 SIT oziroma 22.951,09 EUR odškodnine za (novo) nepremoženjsko škodo, ki je nastala po odstranitvi vijakov v aprilu 2005. Vijaki so bili nameščeni po delovni nezgodi dne 17. 2. 1981, ko mu je na levo koleno padla plinska jeklenka, za škodo, ki jo je v tej delovni nezgodi utrpel, je odškodninsko odgovarjal njegov tedanji delodajalec Komunalno podjetje V. p.o. Tožnik je tožbo delno spremenil na naroku za glavno obravnavo. V zapisniku z dne 9. 9. 2009 je navedeno: „Tožbene navedbe popravlja, tako da tožnik zahtevek za pretrpljene in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih sposobnosti in povečanih življenjskih naporov umika, zahtevek za pretrpljen strah pa zvišuje na 3.500,00 EUR. Skupni tožbeni zahtevek tako znaša 15.500,00 EUR. V višjem znesku glavnice tožnik tožbeni zahtevek umika.“ Iz navedenega ni razvidno, kot neutemeljeno navaja pritožba, da je tožnik v celoti umaknil tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ali da je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem zvišal na 12.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno odločalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka iz tega naslova, kot je bil postavljen v tožbi (za plačilo 8.345,85 EUR), nadalje je skladno s spremembo tožbe štelo, da se na strah nanaša znesek 3.500,00 EUR, preostanek do 15.500 EUR (3.654,15 EUR) pa je obravnavalo kot tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Upoštevaje, da je tožniku ugodilo za 10.445,85 EUR, je v presežku tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo. Takšne odločitve sodišču prve stopnje niti ni bilo treba posebej pojasniti, zadošča, da je navedlo razloge, zakaj je tožbenemu zahtevku delno ugodilo.

Najmanj preuranjeno pa je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor pasivne legitimacije tožene stranke – na podlagi ugotovitve, da je eden izmed naslednikov nekdanjega delodajalca tožnika Komunalnega podjetja V. p.o., pri katerem je bil leta 1981 udeležen v delovni nezgodi, tožena stranka. Pri tem ni upoštevalo, da se je ob lastninskem preoblikovanju Komunalno podjetje V. p.o. razdružilo v dve družbi: družbo P. d.d. in družbo Javno podjetje V. d.o.o., ki je bila kasneje izbrisana iz sodnega registra zaradi spojitve z družbama Kr. d.o.o. in Ko. d.o.o. Nadalje ni presojalo, kateri izmed pravnih naslednikov nekdanjega delodajalca tožnika je prevzel dejavnost, pri kateri je prišlo do delovne nezgode, kajti le ta bi bil pasivno legitimiran v tem sporu. Navedeno pa za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine ni bistveno, saj je tožbeni zahtevek neutemeljen iz drugih razlogov, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Odškodninska odgovornost delodajalca je urejena v 1. odstavku 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002), ki določa, da mora delodajalec delavcu, ki utrpi škodo pri delu ali v zvezi z delom, škodo povrniti po splošnih načelih o odškodninske odgovornosti, torej po določbah Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001). To pomeni, da morajo biti za utemeljenost tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine podani posamezni elementi odškodninske odgovornosti: škoda, nedopustno ravnanje, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ter odgovornost povzročitelja škode.

V zvezi z obstojem vzročne zveze tožena stranka utemeljeno oporeka stališčem sodišča prve stopnje. Pojem vzročne zveze zakonsko ni posebej opredeljen, vprašanje, kdaj se šteje, da je vzročna zveza podana, je prepuščeno sodni praksi in pravni teoriji. Po teoriji conditio sine qua non, ki jo je uporabilo sodišče prve stopnje, je vsak pogoj, brez katerega posledica ne bi nastopila, že samostojen vzrok, za katerega se odgovarja. Opisana naravna vzročna zveza med škodnim dogodkom in škodo mora seveda obstajati, vendar ni vsak naravni vzrok pravno upošteven. Utemeljeni očitki teoriji so, da ne razlikuje med bolj in manj pomembnimi vzroki, da je preširoka in da v določenih primerih ne privede do razumne in pravične rešitve. Tako je tudi v obravnavanem primeru, kot utemeljeno navaja pritožba tožene stranke. Obstoja vzročne zveze namreč ni mogoče utemeljiti z ugotovitvijo, da ob odsotnosti vijakov, ki so bili tožniku v koleno vstavljeni zaradi delovne nezgode v letu 1981, vijakov ne bi bilo treba odstraniti in nova škoda, za katero vtožuje odškodnino v tem sporu, ne bi nastala.

Kot izhaja iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca dr. A.B., dr. med., je škoda, ki je tožniku nastala po odstranitvi vijakov dne 4. 4. 2005, sicer v posredni vzročni zvezi z delovno nezgodo, če zaradi rekonstrukcije pretrgane vezi vijakov ne bi bilo, jih ne bi bilo treba odstraniti in do težav, ki so predmet tožbe, ne bi prišlo. Vijake je bilo treba odstraniti, ker radiologi niso mogli ugotoviti, ali so feromagnetni, zaradi tega ni bilo mogoče opraviti MRI preiskave, ki je neizvedljiva ob prisotnosti kovinskih tujkov z magnetnimi lastnostmi in ki je bila indicirana zaradi težav s hrbtenico. Neposredni vzrok infekta po odstranitvi vijakov je bil hematom v zašiti rani, hematom se je pojavil zaradi krvavitve iz kosti, operacijska rana pa je predstavljala vstopno mesto za bakterije. Gre za pogost in pričakovan zaplet, vnetje je zadrževala zaostala podložka.

Iz opisanih ugotovitev sodnega izvedenca je razbrati, da so težave tožnika, opisane v tožbi, posledica več vzrokov, ki so delovali v časovnem zaporedju. Vzroki imajo različen pomen in različno težo oziroma različno stopnjo vpliva na nastanek škode. Nekateri vzroki so neposredni in odločilni. Posredni vzroki – pogoji za nastanek škode, v konkretnem primeru dejstvo, da so bili tožniku po delovni nezgodi leta 1981 v koleno vstavljeni vijaki – lahko predstavljajo pravno relevantni vzrok, pri čemer si je treba pomagati z vodili pravne stroke, zgoščenimi v teoriji o adekvatni vzročnosti in o ratio legis vzročnosti. Slednja teorija v konkretnem primeru ne pride v poštev, ker kot vzroke upošteva le dejanja, ki predstavljajo kršitev pravne norme oziroma ki jih pravna norma glede na svoj cilj šteje za vzrok. Po v sodni praksi (na primer v sodbah Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 91/2004 z dne 23. 11. 2004 in opr. št. VIII Ips 302/2004 z dne 24. 5. 2005) uveljavljeni teoriji o adekvatni vzročnosti pa je treba izmed več okoliščin, ki so v zvezi z nastankom škode, kot pravno upošteven vzrok šteti le tiste okoliščine, ki po rednem teku stvari privedejo do posledice, kot je obravnavana. Za konkretni primer to pomeni, da dejstvo, da je bil tožnik poškodovan v delovni nezgodi, po kateri so mu v koleno vstavili vijake, po običajnem teku stvari ne bi privedlo do posledic, ki so opisane v tožbi. Nadaljnji dogodki so bistveno prispevali k nastanku škode, tako prometna nesreča, zaradi katere je bilo treba opraviti MRI preiskavo hrbtenice, kot zaplet pri zdravljenju, ko podložka ni bila v celoti odstranjena in je privedla do bakterijskega vnetja. Iz tega razloga delovne nezgode v letu 1981 ni mogoče šteti kot tisti dogodek, ki je v pravno relevantni vzročni zvezi z novo škodo, ki je tožniku nastala po odstranitvi vijakov leta 2004. Zaradi neobstoja vzročne zveze med ravnanjem tožene stranke in škodo, ki jo je tožnik utrpel, tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine ni utemeljen. Pritožbeno sodišče je pritožbi tožene stranke ugodilo, po 5. točki 358. člena ZPP ugodilni del izpodbijane sodbe spremenilo, tako da je tožbeni zahtevek zavrnilo (1. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje). V zvezi z zavrnilnim delom izpodbijane sodbe pa pritožbeno sodišče ni zasledilo niti pritožbenih razlogov, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih je uveljavljal tožnik, tako da njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in po 353. členu ZPP potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe (2. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje).

Do pritožbenih navedb tožnika in tožene stranke, ki se nanašajo na višino prisojene odškodnine, se pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 360. člena ZPP ni opredelilo, ker je ugotovilo, da zaradi neobstoja temelja odškodninske odgovornosti tožene stranke za odločitev niso bistvenega pomena.

Zaradi delne spremembe izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče po 2. odstavku 165. člena ZPP in po 3. odstavku 365. člena ZPP spremenilo odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje (2. točka sklepa sodišča prve stopnje). Toženi stranki je skladno s 1. odstavkom 155. člena ZPP in Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 67/2003) priznalo 675 točk za sestavo dveh pripravljalnih vlog, 1.500 točk za pristop na tri naroke za glavno obravnavo, 180 točk za odsotnost iz pisarne in 47,1 točko za materialne stroške, skupaj 2.402,1 točko ali upoštevaje vrednost odvetniške točke 1.102,56 EUR, z davkom na dodano vrednost 1.323,07 EUR. Navedeni znesek je dolžan tožnik, ki je po spremembi tožbe s tožbenim zahtevkom propadel v celoti, povrniti toženi stranki po določbi 1. odstavka 154. člena ZPP.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. in 2. odstavku 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je toženi stranki, ki je s pritožbo uspela, priznalo 625 točk za sestavo pritožbe in 12,5 točk za materialne stroške, skupaj s sodno takso za pritožbo in z davkom na dodano vrednost 810,15 EUR, navedeni znesek ji je dolžan povrniti tožnik. Tožnik pa sam krije svoje pritožbene stroške, ker njegova pritožba ni bila utemeljena.