Jedro

Pravilo 313. člena ZOR je dispozitivno v tem pomenu, da se upnik in dolžnik lahko izrecno ali konkludentno dogovorita za drugačen vrstni red vračunavanja. Predpisano je zaradi varstva upnika, ki ima zato izključno upravičenje, da odloči, katere terjatve (glavnico, obresti ali stroške) bo pokril z dolžnikovim plačilom, če plačilo ne zadošča za poplačilo celotne obveznosti. V nasprotju z upnikom dolžnik glede vračunavanja obresti in stroškov nima možnosti izbire.

Po prvem odstavku 399. člena ZOR pogodbena obrestna mera med posamezniki ne sme presegati obrestne mere, ki se v kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge na vpogled (če gre za valutne obveznosti, je odločilna obrestna mera, ki se v kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge v ustrezni tuji valuti).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 1,636.681 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.5.1995 do plačila, kolikor naj bi tožena stranka dolgovala iz kreditnega razmerja po posojilni pogodbi z dne 15.1.1992, sodni pripoznavi z dne 13.2.1992 in pogodbi o odkupu terjatve z dne 27.5.1994. Ocenilo je, da je tožena stranka s plačiloma 6.6.1994 v višini 10.000 DEM oziroma v tolarski protivrednosti na dan 4.6.1994 787.000 SIT in 17.5.1995 v višini 2,133.890 SIT v celoti poplačala svoj dolg.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo je tožeča stranka vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Predlaga, naj ji Vrhovno sodišče ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi, podrejeno pa, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom posameznikom. Kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 36/04 - ur. p. b., ZPP) vidi v tem, da so razlogi izpodbijane sodbe v nasprotju sami s seboj in v nasprotju z razlogi iz prvostopenjske sodbe. Nepravilna uporaba materialnega prava pa je v napačni razlagi kogentnosti 313. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89, ZOR) in nepravilni uporabi prvega odstavka 399. člena ZOR. Stališče, da določba 313. člena ZOR ni prisilne narave, ni pravilno. Določbe prvega odstavka 399. člena ZOR v konkretni zadevi ni mogoče uporabiti, ker je bila pogodba sklenjena v tuji valuti. Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije ne more biti pravni vir, zato se je sodišče napačno sklicevalo na mnenje, objavljeno v Poročilu o sodni praksi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. I/93. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Materialno pravo v zadevi je bilo pravilno uporabljeno.

Na revizijski stopnji neizpodbojna dejanska ugotovitev, da je pooblaščenec tožeče stranke podpisal blagajniške prejemke, iz katerih je točno razviden vrstni red vračunavanja, napotuje na zaključek, da je tožeča stranka s svojim konkludentnim ravnanjem pristala, da se delno plačilo vračuna tako, da se najprej odplača glavnica in šele nato obresti. Iz 313. člena ZOR izhaja, da če dolžnik poleg glavnice dolguje tudi obresti in stroške, se ti vračunavajo tako, da se najprej odplačajo stroški, nato obresti in končno glavnica. Citirano pravilo je dispozitivno v tem pomenu, da se upnik in dolžnik lahko izrecno ali konkludentno dogovorita za drugačen vrstni red vračunavanja. Predpisano je zaradi varstva upnika, ki ima zato izključno upravičenje, da odloči, katere terjatve (glavnico, obresti ali stroške) bo pokril z dolžnikovim plačilom, če plačilo ne zadošča za poplačilo celotne obveznosti. V nasprotju z upnikom dolžnik glede vračunavanja obresti in stroškov nima možnosti izbire.

Tudi glede obrestne mere pogodbenih obresti med posamezniki (cedent, ki je odstopil terjatev tožeči stranki, ki je pravna oseba, je fizična oseba) je stvar jasna. Po prvem odstavku 399. člena ZOR pogodbena obrestna mera med posamezniki ne sme presegati obrestne mere, ki se v kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge na vpogled (če gre za valutne obveznosti, je odločilna obrestna mera, ki se v kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge v ustrezni tuji valuti). Ta določba je ius cogens. Če so dogovorjene večje obresti od dovoljenih, velja po četrtem odstavku 399. člena ZOR največja mera dovoljenih obresti.(1) Očitek, ki meri na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, da "so razlogi izpodbijane sodbe v nasprotju sami s seboj in v nasprotju z razlogi iz prvostopenjske sodbe", je le dobeseden prepis dela citirane zakonske določbe, zato ni dovolj konkretiziran in se revizijsko sodišče z njim ni bilo dolžno podrobneje ukvarjati.

Ker niso podani revizijski razlogi, ki jih uveljavlja tožeča stranka, ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Glej sodbo z dne 23.12.1993, II Ips 102/93 in kasnejšo ustaljeno sodno prakso.