Jedro

Stanovanje, katerega odkup kot nadomestnega stanovanja zahteva upnik, mora ustrezati tako merilom o primernem stanovanju po Stanovanjskem zakonu kot mora biti njegova vrednost tudi sorazmerna vrednosti stanovanja, namesto katerega mu mora dolžnik omogočiti njegov odkup.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi pravnomočne sodbe Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enota v Ljubljani, opr. št. I P 872/91, z dne 28. 5. 1992, na predlog upnika dolžniku naložilo, naj v roku 30 dni upniku omogoči nakup oziroma sklene z upnikom, ki je kot imetnik stanovanjske pravice zahteval odkup dvosobnega stanovanja št. 1 v pritličju hiše J..., v skupni izmeri 46,90 m2, katerega določena vrednost je v skladu s Stanovanjskim zakonom 517.946,37 SIT, kupno pogodbo za drugo primerno in enakovredno stanovanje pod enakimi pogoji, kot jih določa Stanovanjski zakon, za kupnino 228.778,50 SIT, ki jo je dolžan upnik plačati v 60 dneh od sklenitve kupoprodajne pogodbe, in sicer za enoinpolsobno stanovanje na naslovu M..., v visokem pritličju, v skupni izmeri 44 m2. Če dolžnik v določenem dodatnem roku ne bo izpolnil svoje obveznosti, pa mu je sodišče prve stopnje naložilo, da mora upniku za vsak dan zamude plačati 250.000,00 SIT sodnih penalov. Dolžniku je še naložilo, naj upniku povrne 27.980,00 SIT stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Zoper tak sklep se je pritožil dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek oz. ga spremeni tako, da upnikov predlog zavrne. Navaja, da sklepa ni moč preizkusiti, je nerazumljiv oziroma v njem niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Sodišče sploh ni preverjalo, ali je stanovanje na M... res primerno in enakovredno stanovanje, kot izhaja iz sodbe Temeljnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I P 872/91. Nadalje navaja, da upnik pred vložitvijo predloga na sodišče z dolžnikom ni kontaktiral in je dolžnik šele po prejetju izpodbijanega sklepa izvedel, za katero stanovanje bi moral z njim skleniti kupoprodajno pogodbo oz. mu omogočiti njegov nakup. Če bi, bi lahko skupaj našla ustrezno drugo stanovanje oz. bi mu dolžnik plačal denarno vrednost drugega primernega stanovanja. Upnik stanovanja na J... že dalj časa ni uporabljal. Z njegovim oddajanjem si je pridobil tudi določeno premoženjsko korist, zato dolžnik dvomi, da resnično potrebuje stanovanje. Stanovanje na M... niti približno ni enakovredno stanovanju na J... Kupnina zanj bistveno presega vrednost stanovanja na J... Iz priloženega cenitvenega poročila je med drugim razvidno, da tvorijo konstrukcijo objekta na J... opečni zidovi, ki nosijo lesen tramovni strop, ter leseno ostrešje, pokrito z zarezno opeko. Zidovi so močno razpokani, ogrevanje je izvedeno s pečmi na trdo gorivo. Prometna vrednost stanovanja je 6.544.555,00 SIT, medtem ko je kupnina za stanovanje na M... 5 120.000,00 DEM. Določitev sodnih penalov je bila tako neupravičena, predvsem pa je neutemeljena njihova višina. Izpodbijanega sklepa se tudi ne da preizkusiti glede prisojenih stroškov, saj upnik ni navedel vrednosti spora in stroški tudi niso specificirani.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi določbe 1. odstavka 294. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89) sodišče na upnikovo zahtevo določi dolžniku, ki ne izpolni pravočasno kakšne svoje nedenarne obveznosti, ugotovljene s pravnomočno odločbo, primeren rok in, da bi nanj vplivalo, ne glede na škodo, izreče, da bo moral, če v tem roku ne izpolni, plačati upniku do dneva, ko izteče rok, določeno vsoto denarja za vsak dan zamude. O upnikovi zahtevi odloči sodišče v izvršilnem postopku na podlagi določbe 1. odstavka 212. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98).

Iz pravnomočne sodbe Temeljega sodišča v Ljubljani, Enota v Ljubljani, opr. št. I P 872/91, z dne 28. 5. 1992, izhaja dolžnikova obveznost, da upniku, ki je kot imetnik stanovanjske pravice zahteval odkup dvosobnega stanovanja št. 1 v pritličju hiše J... v Ljubljani, v skupni izmeri 46,90 m2, katerega določena vrednost je v skladu z določili Stanovanjskega zakona 571.946,37 SIT, proda drugo primerno stanovanje, pod enakimi pogoji, kot jih določa Stanovanjski zakon. V izvršilnem naslovu tako ni navedeno konkretno stanovanje, temveč je upnik šele v predlogu določil stanovanje, katerega odkup zahteva. Glede na to in dolžnikove ugovore glede ustreznosti tega stanovanja, je odločitev sodišča prve stopnje preuranjena. Sodišče prve stopnje bo moralo najprej preizkusiti, ali je stanovanje, katerega odkup upnik zahteva, res stanovanje, do odkupa kakršnega je na podlagi izvršilnega naslova upravičen. Pri tem pa ni odločilno le, da gre za stanovanje, ki je primerno v smislu določbe 5. člena Stanovanjskega zakona (SZ, Ur. l. RS, št. 18/91-I s spremembami in dopolnitvami), temveč da tudi po vrednosti ustreza stanovanju, namesto katerega je dolžnik dolžan omogočiti njegov odkup. V ta namen naj sodišče po potrebi opravi narok. Šele nato bo lahko odločilo o predlogu in če bo ugotovilo, da je utemeljen, upniku naložilo plačilo primernih sodnih penalov ter svojo odločitev obrazložilo.

Glede na to ostale pritožbene navedbe niso odločilnega pomena, vseeno pa sodišče druge stopnje poudarja, da se upnik v pritožbi neupravičeno sklicuje na to, da je imel upnik ves čas, ko je bil dolžnik v zamudi, z oddajanjem stanovanja korist, ter da je znesek določenih sodnih penalov previsok in bo upnik zato obogaten. Sodišče je pri odločanju o predlogu vezano na izvršilni naslov, ki je podlaga za dolžnikovo obveznost. Namen sodnih penalov pa je, da se z njihovo naložitvijo dolžnik k izpolnitvi obveznosti prisili in jih sodišče izreče ne glede na kakršnokoli škodo, zato je vseeno, ali upnik stanovanje potrebuje ali ne. Plačilu sodnih penalov se lahko dolžnik v vsakem primeru izogne tako, da svojo obveznost izpolni, sodišče pa lahko zmanjša določeno vsoto tudi, če dolžnik obveznost izpolni pozneje, to je po izteku določenega dodatnega roka, pri čemer upošteva namen, zaradi katerega je odredilo njeno plačilo (2. odstavek 294. člena ZOR).

Sodišče druge stopnje je zato na podlagi določbe 3. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99) v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Posledica razveljavitve odločbe o glavni stvari je tudi razveljavitev odločitve sodišča prve stopnje o stroških prvostopnega postopka. Odločitev o pritožbenih stroških dolžnika pa je sodišče druge stopnje pridržalo za končno odločbo na podlagi določbe 3. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.