Jedro

Iz izreka izpodbijane odločbe bi moralo biti jasno razvidna višina nagrade in stroškov, ki jih je toženka priznala in tudi višina nagrade in stroškov, ki jih toženka ni priznala, kar pa iz predmetnega izreka ni razvidno. Posledično je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita, saj je ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Obrazložitev upravnega akta mora vsebovati vse elemente, ki jih določa 214. člena ZUP, saj so lahko le na tak način stranki zagotovljene ustavne pravice do učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva iz 23. člena in 25. člena Ustave RS. Če obrazložitev upravne odločbe ne sledi navedeni zakonski ureditvi, je ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve 2142-1414/2020/30 (122-38) z dne 20. 10. 2020 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka tožniku priznala 395,74 EUR nagrade in stroškov za zastopanje stranke A. A. pred Upravnim sodiščem RS (točka 1 izreka) in opravila plačilo na podlagi tožnikovega e-računa na njegov transakcijski račun (točka 2 izreka). V obrazložitvi izpodbijane odločbe toženka povzema vsebino tožnikovega stroškovnika. Ob upoštevanju 5. člena Pravilnika o načinu dostopa prosilcev za mednarodno zaščito do svetovalcev za begunce ter nagrajevanju in povračilu stroškov svetovalcem za begunce (v nadaljevanju Pravilnik) je tožnik na podlagi tar. št. 30 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) v zvezi z upravnim sporom v zadevi I U 1183/2020, zaradi omejitve gibanja, priglasil 500 točk za sestavo tožbe, 250 točk za sestavo predloga za izdajo začasne odredbe na podlagi tarifne št. 27 OT, nagrado na podlagi drugega odstavka 6. člena OT za urnino (čakanje na narok) 21. 8. 2020 v višini 50 točk, nagrado na podlagi tarifne št. 30 OT za udeležbo na naroku 21. 8. 2020 v višini 500 točk, nagrado na podlagi prvega odstavka 6. člena OT za urnino (porabljen čas med zastopanjem) 21. 8. 2020 v višini 50 točk, nagrado na podlagi četrtega odstavka 6. člena OT za urnino (odsotnost iz pisarne) 21. 8. 2020 v višini 120 točk ter stroške na podlagi 10. člena OT za kilometrino na relaciji Lucija– Postojna–Lucija 21. 8. 2020 (146 km x 0,37 EUR) v višini 54,02 EUR in stroške na podlagi 10. člena OT za kilometrino na relaciji Lucija-Upravno sodišče RS, Fajfarjeva ulica 33, Ljubljana–Lucija 21. 8. 2020 (230,8 km x 0,37 EUR) v višini 85,40 EUR ter stroške na podlagi 11. člena OT za izdatke v višini 2 %. Priglasil je tudi nagrado na podlagi tarifne št. 39 OT za prevzem pooblastila v Centru za tujce 21. 8. 2020 v višini 20 točk ter nagrado na podlagi četrtega odstavka 6. člena OT za urnino (odsotnost iz pisarne) 21. 8. 2020 v višini 80 točk. 2. Ob sklicevanju na prvi odstavek 5. člena Pravilnika in vrednost točke po OT (0,60 EUR) je toženka na podlagi prve točke tar. št. 30 OT tožniku priznala nagrado za sestavo tožbe v višini 250 točk, nagrado po drugem odstavku 6. člena OT za urnino (čakanje na narok) 21. 8. 2020 v višini 25 točk, nagrado na podlagi tretje točke tarifne št. 30 OT za udeležbo na naroku 21. 8. 2020 v višini 250 točk, nagrado na podlagi četrtega odstavka 6. člena OT za urnino (odsotnost iz pisarne) 21. 8. 2020 v višini 80 točk in stroške na podlagi 11. člena OT v višini 24,2 točke, skupaj 629,2 točk, kar znese 377,52 EUR. Toženka je tožniku priznala tudi stroške na podlagi tretjega odstavka 10. člena OT za kilometrino za udeležbo na naroku v višini 18,22 EUR. Skupaj je toženka priznala 395,74 EUR.

3. Toženka pa ni priznala naslednjih stroškov, ki jih je v stroškovniku priglasil tožnik: nagrade na podlagi tarifne št. 39 OT za prevzem pooblastila 21. 8. 2020 v višini 20 točk, nagrade na podlagi 10. člena OT za kilometrino v višini 54,02 EUR, nagrade na podlagi četrtega odstavka 6. člena OT za urnino (odsotnost iz pisarne) 21. 8. 2020 v višini 80 točk. Pojasnila je, da so svetovalci za begunce skladno s Pravilnikom upravičeni do izplačila nagrade in povračila stroškov za opravljeno pomoč pred Upravnim sodiščem RS in Vrhovnim sodiščem RS. Toženka ni priznala nagrade za predlog za izdajo začasne odredbe 17. 8. 2020 v višini 250 točk OT, kar pojasni. Tudi ni priznala stroškov za nagrado na podlagi prvega odstavka 6. člena OT za urnino 21. 8. 2020 v višini 50 točk OT, ker urnina pripada za vsake začete nadaljnje pol ure nad eno uro v višini 50 točk OT, narok v zadevi pa se je začel ob 10.47 uri in zaključil ob 11.24 uri, kar pa ni nad eno uro.

4. Tožnik toži iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter navaja, da so ga 14. 8. 2020 poklicali iz Centra za tujca, da bi prevzel zastopanje dveh tujcev v zadevi omejitve gibanja, pri čemer je izrecno opozoril na tridnevni rok za sestavo tožbe. Zagotovljeno mu je bilo, da bo prejel dokumentacijo po elektronski pošti še istega dne dokumentacijo. Ker dokumentacije ni prejel, mu je bilo po urgiranju 16. 8. 2020 sporočeno, da si mora sam priskrbeti pooblastilo za zastopanje, zato je zadnji dan roka za vložitev tožbe, 17. 8. 2020, sam moral oditi v Postojno v Center za tujce po pooblastila. Čeprav je pooblastitev enostransko dejanje pooblastitelja, je od tujcev, ki jim je omejeno gibanje na področje Centra za tujce, ki ne govorijo slovenščine, nemogoče pričakovati, da bodo tožniku pravočasno dostavili pooblastilo. Zato je v konkretnem primeru upravičen do povračila stroškov, ki jih je imel v zvezi s pridobitvijo pooblastil. Toženka pa je dolžna zagotoviti prosilcu za azil možnost, da lahko sam izbere svetovalca za begunce in tudi pravočasno pooblasti, sicer je kršena ustavna pravica prosilca za azil do učinkovitega pravnega sredstva. Kljub temu, da Pravilnik tega ne določa, še ne pomeni, da tožnik ni upravičen do povračila za opravljeno storitev. Navedeno izhaja tudi iz Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Obveščanje stranke je ovrednoteno tudi v 39. členu OT. V zvezi s pridobitvijo pooblastila se je tožnik zadržal v Centru za tujce pol ure, kar je nadaljnji razlog za plačilo njegove storitve. Ni pravilen podatek v obrazložitvi izpodbijane odločbe, da je tožnik pooblastilo od prosilca prevzel 21. 8. 2020, saj je bila navedenega dne glavna obravnava, marveč je dejansko pooblastilo prevzel 17. 8. 2020. Izpodbijana odločba je nepravilna in nezakonita tudi iz razloga, ker ne določa obveznosti plačila zamudnih obresti tožene stranke. Dodaten razlog je v ne priznanju nagrade za predlog za izdajo začasne odredbe, saj ga toženka ne more biti pogojevati z uspešnostjo pravnega sredstva. Nepravilno je tudi izračunan strošek kilometrine, saj je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedena krajša razdalja poti Lucija-Ljubljana-Lucija v dolžini 227,81 km in ne 230,80 km, kot ga je priglasil tožnik. Tako je toženka upoštevala napačen znesek za obračun kilometrine, ni pa pojasnila, kako je do teh podatkov prišla in se zato odločbe ne da preizkusiti. Nepravilen izračun razdalje in posledično potrebnega časa za premagovanje te razdalje sta imela za posledico nepravilno priznanje nagrade po četrtem odstavku 6. člena OT v višini 80 točk in ne 120 točk OT, kot jih je priglasil tožnik. Odločba je nezakonita tudi, ker odmerja višino nagrade v polovičnem znesku. Po mnenju tožnika zmanjšanje nagrade svetovalcu za begunce za polovico ni ustavno in je s tem postavljen v neenak položaj v razmerju do drugih udeležencev v postopku (do sodnega tolmača, do sodnega izvedenca in do odvetnika). Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek, ter tožniku tudi prisodi povrnitev stroškov postopka.

5. V odgovoru na tožbo se toženka sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. V zvezi s pridobitvijo pooblastila navaja, da je navedeno že zajeto že v prvi točki tarifne št. 30 OT za sestavo tožbe v višini 250 točk. Z vložitvijo predloga za izdajo začasne odredbe v zadevah omejitvah gibanja pa po mnenju toženke ni mogoče ničesar doseči, saj je takšna zadeva vedno zavržena iz procesnih razlogov, kar pojasni.

**K I. točki izreka:**

6. Tožba je utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je sporno ali toženka tožniku kot svetovalcu za begunce pravilno in zakonito ni priznala vseh priglašenih stroškov in nagrade za zastopanje stranke A. A. pred Upravnim sodiščem RS, ki jih je priglasil v stroškovniku, marveč zgolj v višini 395,74 EUR, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

8. V obrazložitvi izpodbijane odločbe toženka navaja, da je tožnik kot svetovalec za begunce zastopal stranko v postopku za priznanje mednarodne zaščite - omejitev gibanja, pred Upravnim sodiščem RS, ki se vodi pod št. 2142-1414/2020 in s tem v zvezi uveljavlja nagrado in stroške, skladno s priglasitvijo stroškov z dne 21. 8. 2020. Iz izreka izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka tožniku priznala stroške in nagrado v višini 395,74 EUR. Na straneh 2 in 3 obrazložitve izpodbijane odločbe pa je toženka navedba, da ni priznala vseh stroškov in nagrade, ki jih je 21. 8. 2020 priglasil tožnik, kar pa iz izreka izpodbijane odločbe ne izhaja. Sodišče sodi, da toženka z izrekom izpodbijane odločbe ni v celoti odločila o vseh priglašenih stroških in nagradi. V zavrnilnem delu, ki izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je po presoji sodišče izrek v nasprotju z obrazložitvijo in posledično izpodbijana odločba ni skladna.

9. Na podlagi 213. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) se v izreku upravne odločbe odloči o predmetu postopka in o vseh zahtevkih strank (prvi odstavek). Izrek mora biti kratek in določen ter izvršljiv. Izrek upravne odločbe je osrednji in najpomembnejši sestavni del odločbe, saj se z njim odloči o pravicah in obveznostih posameznika v upravni zadevi, ki je predmet postopka. Vsebina te odločitve mora biti formulirana tako, da je neposredno in nedvoumno izražena v izreku. Pri tem sodišče pripominja, da zgolj izrek upravne odločbe postane pravnomočen. Od jasnega in določnega izreka je odvisna njegova izvršljivost. Če izrek temu kriteriju ne zadosti, stranka ne more vedeti, kaj lahko zahteva po izvršilnem naslovu.1 Iz izreka izpodbijane odločbe bi moralo biti jasno razvidna višina nagrade in stroškov, ki jih je toženka priznala in tudi višina nagrade in stroškov, ki jih toženka ni priznala, kar pa iz predmetnega izreka ni razvidno. Posledično je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita, saj je ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

10. Utemeljen je tudi tožbeni ugovor, da toženka v obrazložitvi izpodbijane določbe ni obrazložila svojega izračuna stroškov kilometrine. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedena razdalja poti Lucija-Ljubljana-Lucija v dolžini 227,81 km in ne 230,80 km, kot jo je priglasil tožnik. Tožnik v tožbi ugovarja, da toženka ni pojasnila, kako je do teh podatkov prišla, zato se v tem delu izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, s čimer se strinja tudi sodišča. Toženka je sicer v odgovoru na tožbo pojasnila, da je prevozne stroške presojala v skladu s 6. členom Pravilnika ter v skladu z določili Zakona za uravnoteženje javnih financ (v nadaljevanju ZUJF), ki v 168. členu določa, da pripada povračilo stroškov prevoza z javnim prevoznim sredstvom, če pa te možnosti ni, pa se prizna kilometrina v višini 8 % cene neosvinčenega motornega bencina – 95 oktanov. Ker v konkretnem primeru ni bil možen javni prevoz, je toženka za prevoz na narok 21. 8. 2020 priznala povračilo stroškov v višini 8 % cene neosvinčenega motornega bencina – 95 oktanov, v znesku 18,22 EUR in ne v višini 85,40 EUR, kot je to v stroškovniku zahteval tožnik. V odgovoru na tožbo je toženka tudi pojasnila da se pri izračunu stroškov kilometrine po 10. členu Pravilnika uporablja daljinomer Najdi.si za izračun razdalje po najkrajši poti z osebnim vozilom, v konkretnem primeru od naslova Obala 114, Lucija do Upravnega sodišča RS, Fajfarjeva 33, Ljubljana, ki znaša 227,81 km. Vendar pa ti razlogi in pravna podlaga, ki jo je toženka navedla v odgovoru na tožbo ne more nadomestiti pomanjkljivosti obrazložitve izpodbijane odločbe. Enak očitek velja za navedbo toženke v odgovoru na tožbo v delu, kjer toženka pojasnjuje, da je prišlo do očitne napake in v obrazložitvi izpodbijane odločbe res ni navedene pravne podlage za izračun potnih stroškov, kot to ugovarja tožnik, vendar pa je tožnik že v drugih zadevah prejel obrazložitve z navedbo pravne podlage za izračun teh stroškov in je tako z pravno podlago nedvomno seznanjen.

11. Obrazložitev upravnega akta mora vsebovati vse elemente, ki jih določa 214. člen ZUP, saj so lahko le na tak način stranki zagotovljene ustavne pravice do učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva iz 23. člena in 25. člena Ustave RS. V skladu z določbo 214. člena ZUP mora obrazložitev upravnega akta obsegati: razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je oprto; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo; razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku. Če obrazložitev upravne odločbe ne sledi navedeni zakonski ureditvi, je ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Izpodbijana odločba ne izpolnjuje predhodno navedenih zakonsko določenih pogojev, zato je nepravilna in nezakonita.

12. Ker je po povedanem izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita, saj je ni mogoče preizkusiti in je obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP, jo je sodišče odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo ob upoštevanju tretjega in četrtega odstavka istega člena ZUS-1 vrnilo toženki v ponoven postopek. V ponovnem postopku naj toženka ugotovljene nepravilnosti oz. kršitev določb postopka odpravi in izda upravno odločbo v skladu z 214. členom ZUP, pri čemer je vezana na stališča sodišča glede uporabe materialnega prava in ki se tičejo postopka.

13. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave (sojenje na seji) na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi udeleženec z nasprotnim interesom.

**K II. točki izreka:**

14. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik glede na določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, zaradi česar je v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika upravičen do povračila stroškov v višini 285,00 EUR. Tako obračunani stroški se povišajo za 22 % DDV, torej za 62,70 EUR. Glede na navedeno je tožnik upravičen do povračila stroškov v višini 347,70 EUR. Toženka je stroške dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Plačana sodna taksa pa se v skladu s 37. členom Zakona o sodnih taksah stranki, ki v sporu uspe, vrne po uradni dolžnosti, ne da bi se posebej odločalo o njenem vračilu.

1 Glej sodbo Upravnega sodišča RS I U 257/2018-19 z dne 5. 6. 2018.