Jedro

Dolžnik sicer navaja dejstvo, ki bi utegnilo biti upošteven ugovorni razlog po 53. čl. ZIZ, to je, da je bil telefon ukraden in da je o tem obvestil upnika, zaradi česar njegova obveznost naj ne bi nastala. Vendar dolžnik ugovoru ne prilaga nobenih dokazil, da je bil telefon res ukraden oz. da je o tem obvestil upnika, čeprav je bil na to svojo dolžnost iz 2. odst. 53. čl. ZIZ v pravnem pouku k sklepu o izvršbi izrecno opozorjen.

Izrek

Ugovor se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dovolilo zoper dolžnika izvršbo na podlagi verodostojne listine zaradi izterjave 168.145,34 SIT s pripadki. Dolžnik je zoper sklep pravočasno ugovarjal in navedel, da so mu pred približno štirimi meseci ukradli mobilni telefon, kar je prijavil upniku in sklepal, da je telefonska številka preklicana. Do tega dogodka je redno plačeval račune. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da dolžnikov ugovor ni obrazložen v skladu z določili 2. odst. 53. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in ga po 5. odst. 62. čl. ZIZ poslalo sodišču druge stopnje, da o njem odloči kot o pritožbi. Ugovor ni utemeljen. Drugi odstavek 53. čl. ZIZ nalaga dolžniku, da svoj ugovor zoper sklep o izvršbi obrazloži, to je, da navede pravno pomembna dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predloži tudi ustrezne dokaze za tako zatrjevana dejstva, sicer se njegov ugovor šteje za neutemeljen. Navedeno določilo je potrebno razlagati tako, da mora dolžnik zatrjevati in dokazovati tista dejstva, ki preprečujejo izvršbo v smislu 55. čl. ZIZ oziroma ki bi - če bi se izkazala za resnična - pripeljala do zavrnitve tožbenega zahtevka v pravdi. Dolžnik v obravnavanem ugovoru sicer navaja dejstvo, ki bi utegnilo biti upošteven ugovorni razlog po 53. čl. ZIZ, to je, da je bil telefon ukraden in da je o tem obvestil upnika, zaradi česar njegova obveznost naj ne bi nastala. Vendar dolžnik ugovoru ne prilaga nobenih dokazil, da je bil telefon res ukraden oz. da je o tem obvestil upnika, čeprav je bil na to svojo dolžnost iz 2. odst. 53. čl. ZIZ v pravnem pouku k sklepu o izvršbi izrecno opozorjen. Dolžnik niti ne trdi, da bi konkretno vtoževane terjatve poravnal, niti ne prilaga nobenih dokazil o zatrjevanem rednem plačevanju do tatvine. Glede na vse povedano je dolžnikov ugovor neobrazložen v smislu 2. odst. 53. čl. ZIZ, zato ga je šteti za neutemeljenega. Ker pritožbeno sodišče tudi pri preizkusu izpodbijane odločbe po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ) ni ugotovilo kršitev, je dolžnikov ugovor na podlagi 2. točke 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ zavrnilo kot neutemlejen in potrdilo sklep sodišča prve stopnje o izvršbi.