Jedro

Za poslovno odškodninsko odgovornost je značilno, da se protipravnost ravnanja kaže v kršitvi pogodbene (poslovne) obveznosti (obveznosti opraviti izpolnitveno ravnanje, ki se ga je stranka s pogodbo zavezala opraviti). Splošni predpostavki tovrstne odgovornosti sta nepravilna izpolnitev (ki se kaže v obliki zamude z izpolnitvijo, izpolnitve z napako ali neizpolnitve) pogodbene obveznosti, ki ima značilnosti protipravnega ravnanja in okoliščina, po kateri vzrok za nepravilno izpolnitev izvira iz sfere stranke, katere izpolnitvena obveznost je kršena. Tožeča stranka je zatrjevala, da ji je zaradi zadevne kršitve pogodbe nastala škoda, ki je enaka koristi, ki bi jo dosegla, če bi tožena stranka kot naročnik svojo pogodbeno obveznost pravilno izpolnila. Takšna škoda pa je tožeči stranki gotovo nastala glede na dejstvo, da bi ji morala tožena stranka, če bi se držala pogodbeno dogovorjenega odpovednega roka, za čas, ko bi delavci tožeče stranke v korist tožene stranke opravljali delo, vplačati 8,50 EUR na uro po delavcu, te premoženjske koristi, ki predstavlja njen pozitivni pogodbeni interes, pa zaradi kršitve pogodbe tožeča stranka ni dosegla.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se sedaj glasi: - "Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 19957/2015 z dne 25. 2. 2015 ostane v veljavi v delu, s katerim je bilo dolžniku, sedaj toženi stranki, naloženo, da je dolžna plačati upniku, sedaj tožeči stranki, glavnico v višini 5.185,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 2. 2015 do plačila ter stroške izvršilnega postopka v višini 186,00 EUR.

- V presežku, za znesek 850,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 2. 2015 do plačila se citirani sklep o izvršbi razveljavi in tožbeni zahtevek v navedenem obsegu zavrne.

- Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 1.296,89 EUR, v roku 15 dni, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila."

II. V preostalem se pritožba zavrne.

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje stroške pritožbenega postopka v višini 84,68 EUR, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 19957/2015 z dne 25. 2. 2015 v celoti v veljavi (I. točka izreka), ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 1.664,12 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne zamude do plačila (II. točka izreka).

2. Proti tej sodbi se pritožuje tožena stranka in se z uveljavljanjem vseh zakonskih pritožbenih razlogov zavzema za spremembo izpodbijane sodbe tako, da se sklep o izvršbi v celoti razveljavi, podrejeno, da se pritožbi ugodi in sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse pa s stroškovno posledico v korist tožene stranke. V pritožbi uvodoma izpostavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker Okrajno sodišča v Ljubljani sploh ne bi smelo izdati sklepa o izvršbi zoper toženo stranko, ki je od 13. 1. 2015 v postopku poenostavljene prisilne poravnave. Izvršba na podlagi verodostojne listine je bila predlagana in dovoljena po začetku postopka poenostavljene prisilne poravnave nad toženo stranko, zato je Okrajno sodišče v Ljubljani z nezakonitim postopanjem omogočilo, da se je zoper toženko vodil pravdni postopek, kar je nedopustno, saj navedeno sodišče sploh ne bi smelo izdati sklepa o izvršbi, saj je bil predlog za izvršbo vložen 24. 2. 2015, torej po začetku postopka poenostavljene prisilne poravnave. Ker pa je Okrajno sodišče v Ljubljani sklep o izvršbi kljub temu izdalo, bi moralo sodišče prve stopnje biti tisto, ki bi postopek prekinilo, na kar je izrecno opozorila tožena stranka v odgovoru na dopolnitev tožbe. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, zato je pritožba že iz tega razloga utemeljena.

- Sodišče pa je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje. Iz pogodbe med pravdnima strankama jasno izhaja, da bodo podizvajalčevi delavci dela pri naročniku opravljali v skladu s potrebno dinamiko in obsegom, ki ga določi naročnik. Ker so se dela na objektu T. zaključila, toženka več ni potrebovala delavcev. Iz elektronske pošte L. D. z dne 28. 10. 2014 izhaja, da ostajajo monterji tožnice na gradbiščih do približno 21. 11. 2014, kar je popolnoma informativen datum, saj bodo več vedeli okoli 10. 11. 2014. Tožnik je torej že dne 28. 10. 2014 vedel, da bo toženka delavce predvidoma potrebovala do 21. 11. 2014, pa kljub temu svojim delavcem ni zagotovil ustreznega dela z dnem 22. 11. 2014. Tako je krivda za domnevno škodo na strani tožnika, ki kljub informativnemu obvestilu z dne 28. 10. 2014, da bodo delavci predvidoma delali do 21. 11. 2014, ni ustrezno in pravočasno ukrepal ter delavcem pravočasno zagotovil drugega dela.

- Toženka pa je tekom postopka tudi zatrjevala, da tožnik škode sploh ni izkazal. Tožnik ni predložil nobenih dokazil v zvezi z domnevno škodo. Škoda, ki bi tožniku lahko nastala, je samo škoda v višini plačila, ki ga je izvršil delavcem oziroma svojemu podizvajalcu, ne pa v višini urne postavke, ki je bila dogovorjena po pogodbi s toženko. Ker tožnik te škode ni izkazal, je posledično njegov tožbeni zahtevek neutemeljen.

- Dodatno pa tožena stranka še navaja, da je tudi višino škode sodišče zmotno ugotovilo. Toženka je tožniku dne 5. 11. 2014 sporočila, da od 10. 11. 2014 ne potrebuje več delavcev. Torej bi v obdobju od 10. 11. do 20. 11. 2014, upoštevaje dela prost dan na nedeljo 16. 11. 2014, delali lahko še 10 in ne 12 dni, oziroma skupno vsak po 100 ur in ne 120 ur, kot je to zaključilo sodišče. Domnevna škoda je tožniku tako nastala v višini 5.185,00 EUR in ne 6.035,00 EUR. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbo, in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ugotavlja, da je delno utemeljena pritožba tožene stranke le glede višine tožbenega zahtevka, v preostalem pa je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa ni storilo uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev absolutne narave.

6. V obravnavanem gospodarskem sporu tožeča stranka zoper toženo stranko uveljavlja plačilo odškodnine zaradi škode, ki je tožeči stranki nastala zaradi kršitve pogodbene obveznosti, ki je bila med pravdnima strankama dogovorjena s Pogodbo o poslovnem sodelovanju. Po tej pogodbi je tožeča stranka kot podizvajalec za toženo stranko kot naročnika zagotavljala delavce za opravljanje elektroinštalacijskih del na objektu v M.. Tožena stranka se je tožeči stranki zavezala plačati 8,50 EUR na uro na delavca, hkrati pa je bila tožena stranka zavezana k odpovednemu roku, po katerem je bila dolžna vsaj 15 dni pred prekinitvijo pogodbe podizvajalca pisno obvestiti, da si le ta zagotovi delo brez prekinitve. Ker tožena stranka dogovorjenega odpovednega roka ni spoštovala, ampak je delavce odpoklicala pred iztekom tega roka, je tožeči stranki nastala škoda, saj delavcem ni mogla zagotoviti drugega dela.

7. Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev sprejelo z obrazložitvijo, da je delo za tožečo stranko v korist tožene stranke na podlagi sklenjene pogodbe opravljalo šest delavcev, ter da je tožena stranka delavce odpoklicala pred iztekom 15 - dnevnega pogodbenega odpovednega roka, s čemer je kršila dogovorjeno pogodbeno obveznost. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da bi delavci tožeče stranke, če bi bil odpovedni rok spoštovan, lahko delali skupno še 710 delovnih ur, kar ob urni postavki 8,50 EUR pomeni, da je tožeči stranki nastali poslovna škoda v višini 6.035 EUR.

8. Sodišče druge stopnje uvodoma kot neutemeljeno zavrača pritožbeno zavzemanje, da bi moralo sodišče prve stopnje obravnavani postopek prekiniti zaradi dejstva postopka poenostavljene prisilne poravnave nad toženo stranko. Pritrditi je sicer pritožbenemu stališču, da izvršilno sodišče v skladu s 131. členom Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) zaradi že začetega postopka insolventnosti nad toženo stranko sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine zoper toženo stranko ne bi smelo izdati. Kot izhaja iz podatkov spisa je tožena stranka dejstvo, da se je zoper njo začel postopek poenostavljene prisilne poravnave, izpostavila tudi v ugovoru zoper sklep o izvršbi, česar pa izvršilno sodišče v sklepu o ugovoru očitno ni upoštevalo in je odločilo, da se bo postopek nadaljeval v pravdnem postopku. Tožena stranka, ki je imela možnost odločitev izvršilnega sodišča izpodbijati s pritožbo, tega ni storila, zato je ta sklep postal pravnomočen in zadeva predložena pravdnemu sodišču. Ker postopek poenostavljene prisilne poravnave na tek pravdnega postopka nima vpliva, sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo predlogu za njegovo prekinitev, pri čemer tudi terjatev, ki je predmet obravnavanja, ni bila vključena v seznam terjatev v postopku poenostavljene prisilne poravnave.

9. Sodišče prve stopnje je za presojo obravnavanega spornega razmerja kot relevantno materialno pravo pravilno uporabilo določbe med pravdnima strankama sklenjene Pogodbe o poslovnem sodelovanju in določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o poslovni odškodninski odgovornosti. Za poslovno odškodninsko odgovornost je značilno, da se protipravnost ravnanja kaže v kršitvi pogodbene (poslovne) obveznosti (obveznosti opraviti izpolnitveno ravnanje, ki se ga je stranka s pogodbo zavezala opraviti). Splošni predpostavki tovrstne odgovornosti sta nepravilna izpolnitev (ki se kaže v obliki zamude z izpolnitvijo, izpolnitve z napako ali neizpolnitve) pogodbene obveznosti, ki ima značilnosti protipravnega ravnanja in okoliščina, po kateri vzrok za nepravilno izpolnitev izvira iz sfere stranke, katere izpolnitvena obveznost je kršena.

10. V obravnavanem primeru je tožeča stranka toženi stranki očitala, da ni spoštovala s pogodbo dogovorjenega odpovednega roka. Dejstvo, da tožena stranka pri odpoklicu delavcev ni spoštovala 15 - dnevnega, s pogodbo dogovorjenega odpovednega roka, med pravdnima strankama ni sporno, saj tožena stranka nasprotnega ni zatrjevala, temveč je zavzemala stališče, da so podizvajalčevi delavci pri naročniku opravljali dela v skladu s potrebno dinamiko in obsegom, ki ga določa naročnik. Ker so se dela na objektu T. zaključila, toženka več ni potrebovala delavcev. Po stališču tožene stranke je tožeča stranka pravočasno izvedela, da delavcev tožena stranka več ne bo potrebovala, zato je krivda za domnevno škodo na strani tožeče stranke, ki kljub informativnemu obvestilu z dne 28. 10. 2014, da bodo delavci predvidoma delali do 21. 11. 2014, ni ustrezno in pravočasno ukrepala ter delavcem pravočasno zagotovila drugega dela. Tovrstna prizadevanja, ki jih tožena stranka uveljavlja tudi v pritožbi, niso utemeljena.

11. Drži sicer, kot izpostavlja pritožba, da iz zadevne pogodbe izhaja, da bodo podizvajalčevi delavci dela pri naročniku opravljali v skladu s potrebno dinamiko in obsegom, ki ga določa naročnik. To pa pomeni, da je le tožena stranka lahko vedela, koliko delavcev in za kakšno časovno obdobje bo le te potrebovala. Zato je glede na obseg predvidenih del in dinamiko opravljena dela ob potrebni skrbnosti lahko predvidela, do kdaj bo potrebovala delavce tožeče stranke in glede na jasno pogodbeno določilo iz 3. člena Pogodbe o poslovnem sodelovanju tožečo stranko pravočasno oziroma v okviru pogodbeno določenega roka obvestila o prekinitvi pogodbe. Ker je tožena stranka odpoklicala vse delavce tožeče stranke v roku, ki je krajši od 15 - dnevnega pogodbenega dogovorjenega roka, je s tem kršila svojo pogodbeno obveznost, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

12. Tudi ni mogoče pritrditi pritožbenemu stališču, da tožeča stranka škode ni izkazala. Tožeča stranka je zatrjevala, da ji je zaradi zadevne kršitve pogodbe nastala škoda, ki je enaka koristi, ki bi jo dosegla, če bi tožena stranka kot naročnik svojo pogodbeno obveznost pravilno izpolnila. Takšna škoda pa je tožeči stranki gotovo nastala glede na dejstvo, da bi ji morala tožena stranka, če bi se držala pogodbeno dogovorjenega odpovednega roka, za čas, ko bi delavci tožeče stranke v korist tožene stranke opravljali delo, vplačati 8,50 EUR na uro po delavcu, te premoženjske koristi, ki predstavlja njen pozitivni pogodbeni interes, pa zaradi kršitve pogodbe tožeča stranka ni dosegla.

13. Utemeljeno pa tožena stranka uveljavlja, da je sodišče prve stopnje višino škode zmotno ugotovilo. V zvezi s presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka po njegovi višini je namreč sodišče prve stopnje nekritično sledilo izračunu tožeče stranke, ne da bi pravilnost izračuna samo preverilo, še posebej, ker je tožena stranka višini škode tekom postopka obrazloženo ugovarjala (pripravljalna vloga tožene stranke z dne 13. 7. 2016 - točka 6). Pritrditi je pritožbi, da bi 5 delavcev tožeče stranke v obdobju od 10. 11. 2014 do 20. 11. 2014 (kar je 11 dni), upoštevaje dela prost dan na nedeljo, 16. 11. 2014, lahko delalo še 10 in ne 12 dni, kot je to zatrjevala tožeča stranka, sodišče pa je temu nekritično sledilo. Tako bi teh 5 delavcev lahko opravilo vsak po 100 delovnih ur (10 dni po 10 ur dnevno, kolikor so delavci sicer običajno delali) oziroma skupno 500 ur, zaradi česar bi ob delovnih urah, ki bi jih lahko opravil še delavec M. (110 ur), skupno opravili 610 delovnih ur, kar ob urni postavki 8,50 EUR pomeni, da je tožeči stranki nastala poslovna škoda v višini 5.185,00 EUR in ne 6.035,00 EUR, kot to utemeljeno graja tožena stranka.

14. Upoštevaje obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke delno ugodilo in po višini sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožeči stranki presodilo odškodnino namesto v višini 6.035,00 EUR v znesku 5.185,00 EUR (prva alineja 358. člena ZPP), v preostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Ker je sodišče druge stopnje delno spremenilo odločitev prvostopnega sodišča o glavni stvari, je moralo odločiti tudi o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožeča stranka je po spremenjeni odločitvi dosegla 85,9% uspeh v postopku, tožena stranka pa 14,1%. V takšnem deležu sta pravdni stranki upravičeni do povrnitve za postopek potrebnih pravdnih stroškov (drugi odstavek 154. v zvezi s 155. členom ZPP), v skladu z veljavno taksno in odvetniško tarifo.

16. Tožeči stranki so bili v postopku pred sodiščem prve stopnje priznani stroški v višini 1.664,12 EUR (njihova presoja in odmera pritožbeno ni bila grajana), ter je upoštevaje delež uspeha v postopku (85,9%) upravičena do povrnitve stroškov v znesku 1.429,47 EUR.

17. Sodišče druge stopnje je toženi stranki priznalo stroške za odgovor na tožbo (400 točk), zastopanje na obravnavi dne 26. 5. 2016 (400 točk), zastopanje na obravnavi dne 29. 9. 2016 (200 točk) in urnino (50 točk), pripravljalno vlogo (400 točk), poziv priči (50 točk), predložitev pisne izjave priče (50 točk), 2% materialne stroške (31 točk), sodno takso za ugovor (55,00 EUR) in 22% DDV na odvetniške storitve, kar znaša skupaj, upoštevaje vrednost odvetniške točke na dan odločanja (0,459 EUR), 940,31 EUR. Upoštevaje uspeh tožene stranke v postopku (14,1%) je upravičena do povrnitve stroškov v znesku 132,58 EUR.

18. Po pobotanju obema pravdnima strankama priznanih pravdnih stroškov je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 1.296,89 EUR pravdnih stroškov.

19. Toženi stranki, delno uspešni s pritožbo (14,1% pritožbeni uspeh) je tožeča stranka dolžna povrniti za pritožbo potrebne stroške. Kot takšne ter v skladu z veljavno taksno in odvetniško tarifo, je sodišče druge stopnje priznalo toženi stranki stroške za sestavo pritožbe (500 točk), 2% materialne stroške, sodno takso za pritožbo (315,00 EUR) ter 22% DDV na odvetniške storitve, kar ob vrednosti odvetniške točke na dan odločanja (0,459 EUR) znaša skupaj 600,58 EUR. Ustrezno 14,1% pritožbenemu uspehu je tožena stranka upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov v znesku 84,68 EUR.