Jedro

Po obsojenčevem mnenju ne gre za kaznivo dejanje po 2. odstavku 311. člena KZ-95, ker da je po tej zakonski normi potrebno neposredno sodelovanje pri spravljanju drugega čez mejno državno črto, kar pa mu sploh ni bilo očitano. V opisu dejanja je namreč navedeno zgolj, da je vzel v RS v svoj avtomobil tri osebe, ki so jih neznane osebe pred tem spravile čez mejno državno črto in jih skušal prepeljati do slovensko-italijanske državne meje, torej to, da je opravil prevoz teh oseb po ozemlju RS. Tako stališče pa ni pravilno, saj je iz opisa razvidno, da je tujke čez državno mejo spravila organizirana skupina, v kateri so bili poleg obsojenca še (vsaj) trije neznanci, obsojenec pa je znotraj te organizirane skupine na podlagi medsebojnega dogovora članov deloval kot izvajalec točno določenega, z ravnanji drugih članov usklajenega in za storitev kaznivega dejanja odločilnega dejanja v sklopu prepovedanega spravljanja tujk preko državne meje RS.

Izrek

Zahteva obsojenega A.E. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan kot strošek, ki je nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, plačati povprečnino v znesku 100.000,00 SIT.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je A.E. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odstavku 311. člena KZ-95. Izreklo mu je kazen štiri mesece zapora in varnostni ukrep odvzem predmetov (radijske postaje in GSM aparata). Sodišče druge stopnje je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu tudi naložili plačilo stroškov kazenskega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenec pravočasno, dne 15.3.2000, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga po 1. točki (zaradi kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi z 2. odstavkom 311. člena KZ-95) in 2. točki (zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP) 1. odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (2. odstavek 423. člena ZKP) navaja, da je obsojenec kaznivo dejanje izvršil v organizirani skupini, ki so jo sestavljale tri osebe, s katerimi se je obsojenec prej dogovoril. Vloge sodelujočih storilcev so bile porazdeljene. Tako je obsojenec s prevozom opravil svoj del izvršitvenega dejanja, to je spravljanja drugega čez državno mejo, zato so tudi v obsojenčevem ravnanju podani elementi kaznivega dejanja. Po mnenju tožilke ima izpodbijana sodba razloge o odločilnih dejstvih. Dokazni zaključek o tem, da je bilo dejanje storjeno v organizirani skupini, je sodišče napravilo na podlagi izpovedb deklet, ki jih je obsojenec vozil in ki so opisale potek dogodka. Zato tožilka meni, da obsojenčeva zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, in Vrhovnemu sodišču predlaga, da jo zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Z izpodbijano pravnomočno sodbo je bil obsojenec spoznan za krivega, da je v organizirani skupini spravil drugega čez mejo (kaznivo dejanje prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odstavku 311. člena KZ-95) tako, da je dne 17.11.1998 okrog 17. ure v bližini mednarodnega mejnega prehoda v D.v. po predhodnem dogovoru s še tremi neugotovljenimi osebami v svoj avtomobil znamke F. T. vzel tuje državljane, in sicer E.A. in A.K. iz M. ter L.C. iz U., z namenom, da jih pripelje do italijansko - slovenske meje, trije neznanci pa so pred tem dne 14.11.1998 ilegalno spravili tujke čez državno mejo med Republiko Slovenijo (RS) in Republiko Madžarsko. Obsojencu prevoz ni uspel, ker so ga skupaj s tujimi državljankami na lokalni cesti G. - B. zaustavili policisti.

Obsojenec navaja, da v krivdoreku sodbe sodišča prve stopnje opisano ravnanje, da je vzel v RS v svoj avtomobil tri osebe, ki so jih neznane osebe pred tem spravile čez mejno državno črto in jih skušal prepeljati do slovensko - italijanske državne meje, torej to, da je opravil prevoz teh oseb po ozemlju RS, ni kaznivo dejanje po 2. odstavku 311. člena KZ-95, saj je po tej zakonski normi potrebno neposredno sodelovanje pri spravljanju drugega čez mejno državno črto, kar pa mu sploh ni bilo očitano. Zato je po mnenju obsojenca podana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.

Obsojenčevo stališče, da kaznivega dejanja ni storil, ker ni neposredno sodeloval pri ilegalnem vodenju tujk čez državno mejo, ni pravilno. V zgoraj navedenem opisu obsojenčevega ravnanja so po ugotovitvi Vrhovnega sodišča konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odstavku 311. člena KZ-95 v izvršitveni obliki "v organizirani skupini spraviti drugega čez mejo RS". Iz opisa je namreč razvidno, da je tujke čez državno mejo spravila organizirana skupina, v kateri so bili poleg obsojenca še (vsaj) trije neznanci, obsojenec pa je znotraj te organizirane skupine na podlagi medsebojnega dogovora članov deloval kot izvajalec točno določenega, z ravnanji drugih članov usklajenega in za storitev kaznivega dejanja odločilnega dejanja v sklopu prepovedanega spravljanja tujk preko državne meje RS.

Pritrditi tudi ni mogoče obsojenčevemu stališču, da izpodbijana pravnomočna sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih (bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP), da je obstajala organizirana skupina, ki je spravila tri tujke čez mejno črto, da je bil obsojenec član, sestavni del te organizirane skupine ter da je ravnal po predhodnem dogovoru z neugotovljenimi osebami. Kot je navedlo v obrazložitvi sodbe, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je obsojenec storil dejanje po obtožbi in s tem sodeloval v organizirani skupini, ko je ta spravila drugega čez državno mejo, na podlagi izpovedb zaslišanih tujk in policistov, katere je ocenilo za verodostojne (to oceno je, kot izhaja iz sodbe sodišča druge stopnje, to tudi potrdilo). Izpovedbe teh prič sodišče prve stopnje v svoji obrazložitvi tudi povzema in sicer navaja, da je priča L.C. izpovedala, da jih je moški srednjih let, ki je govoril slovensko, peš prepeljal čez madžarsko - slovensko mejo do dveh moških, ki sta jih odpeljala do zapuščene hiše, od koder sta jih čez tri dni v večernem času z avtomobili odpeljala dva moška, da se je moški, pri katerem so stanovale, pogovarjal z obsojencem, ki jih je peljal, da je obsojenec med vožnjo enkrat govoril po telefonu in da jih je po enourni vožnji ustavila policija. Prav tako sodišče prve stopnje v obrazložitvi navaja, da sta priči policista Š.Š. in Z.O. izpovedali, da sta ob kontroli prometa zaustavili obsojenčevo vozilo, v katerem so bile tri tuje državljanke, ter da je obsojenec v vozilu imel UKV postajo, naravnano na frekvenco UNZ M.S., ki jo je ob zaustavljanju vozila skril z jopičem, ter telefon. Zato, kot je pravilno ugotovilo že sodišče druge stopnje, zatrjevana procesna kršitev ni podana.

Obsojenec v preiskavi (zaslišanje dne 22.2.1999) ni podal zagovora (izkoristil je pravico do molka), glavna obravnava pa je bila opravljena v obsojenčevi nenavzočnosti. Zato je brezpredmeten obsojenčev očitek, da ni mogoče izključiti njegovega zagovora, da je opravil prevoz deklet na prošnjo prijatelja, da je bil zgolj po naključju pritegnjen v opravo prevoza le po teritoriju RS in to šele takrat, ko so bile tuje državljanke že v Sloveniji. Pa tudi sicer zahteva v tem delu ne bi mogla uspeti, saj s temi navedbami obsojenec pravnomočno sodbo izpodbija iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (373. člen ZKP), iz tega razloga pa po zakonu (2. odstavek 420. člena ZKP) zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Ker v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane in je deloma vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Obsojenec je dolžan povrniti stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen v zvezi z 1. odstavkom 95. člena ZKP), to je povprečnino (3. odstavek 92. člena ZKP), pri odmeri katere je Vrhovno sodišče upoštevalo trajanje in zapletenost postopka v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti ter premoženjske razmere obsojenca, kot so razvidne iz kazenskega spisa.