Jedro

Sodišče prve stopnje je tožbo pravilno vročilo v odgovor, tako da jo je vročilo možu tožnice, saj je bil ta na podlagi pisnega pooblastila upravičen za prevzem vseh pošiljk na pošti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sama krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v višini 16.700,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 11. 2009 dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo. Poleg tega je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožeči stranki pa je v roku 15 dni dolžna plačati stroške v višini 449,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo.

Toženka se je pritožila zoper sodbo iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev pravil postopka in zmotne uporabe materialnega prava po določbah 1. in 3. točke 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je v kritičnem obdobju vročitve tožbe sprejemala vse poštne pošiljke kot poštno ležeče, kar pomeni, da so jo čakale na pošti, da pride po njih in jih prevzame. Vendar ji v konkretnem primeru ni bila pravilno vročena tožba po določbah ZPP. Poštar bi ji moral navedeno pošiljko vročiti na naslovu, kjer dejansko stanuje. V kolikor je ni bilo doma, pa bi moral na naslovu v hišnem predalčniku pustiti obvestilo o prispeli pošiljki, vendar ni tako ravnal. Ker tožbe ni pravočasno prejela, ni mogla v roku podati odgovora na tožbo. Ne glede na to je sodišče pri presoji zahtevkov zmotno uporabilo materialno pravo. Ni mogoče mimo dejstvo, da vse škode oz. izgube na dobičku tožeče stranke ni mogoče pripisati njej, saj je povsem jasno, da je vzrok za izgubo drugje. Poslovanje je odvisno od gibanja na trgu, tožeča stranka je lahko imela več odhodkov, tako je lahko investirala sredstva v nabavo nove opreme, lahko pa je imela manj naročenih prevozov. Morda je tožeča stranka zavlačevala s popravilom vozila, ali pa z nakupom novega. Gre za preizkus vzročne zveze med prometno nesrečo in nastalo škodo, o čemer se sodišče v sodbi ni ukvarjalo. Poleg tega so predloženi dokazi v nasprotju z navedbami v tožbi, kar je sodišče v celoti spregledalo. Iz navedb tožeče stranke izhaja, da se je z zavarovalnico dogovorila za poplačilo škode in da je prejela odškodnino. Poleg tega je iz listinskega gradiva razvidno, da naj bi povzročila materialno škodo kot zaposlena delavka A.B., pri čemer je v sodbi zavezana k plačilu kot A.Z.. Že ta razlika v priimku nakazuje na neskladje v sodbi. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče pravilno razsodilo. V zadevi so bili izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe. Ni podanega nobenega neskladja v priimku toženke. V tožbi je poleg priimka A.Z. navedla, da se je prej pisala B., zaradi česar ne more biti nobenega dvoma, za katero osebo gre. Da ne gre za nikakršno pomoto v toženkinem priimku, izhaja tudi iz predloženega zapisnika o naroku obravnave v drugem delovnem sporu med strankama v zadevi I Pd 662/2009, ko je za toženko navedeno, da gre za A.Z.. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče ni preizkušalo sodbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj se zamudna sodba v skladu z določbo 2. odst. 338. čl. ZPP iz tega razloga ne more izpodbijati. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku preizkusilo način poštnega vročanja tožbe toženki, ki je bil pravilen, zaradi česar ni sprejemljiv pritožbeni očitek, da toženki navedeno sodno pisanje ni bilo vročeno v skladu z določbami ZPP oz. ji zaradi napačne vročitve ni bila dana možnost vsebinskega obravnavanja zadeve. V tej zvezi pritožbeno sodišče ne najde razlogov, da ne bi sprejelo odgovora pristojne pošte, po katerem je bilo toženki najprej dne 21. 11. 2009 puščeno obvestilo o sodnem pisanju v nabiralniku na naslovu prebivališča, nakar je bilo dne 23. 11. 2009 vročeno sodno pisanje njenemu možu Z.T. na sedežu pošte.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je za presojo takšnega načina vročanja odločilno pisno pooblastilo (listovna številka 33), s katerim je toženka pooblastila svojega moža za prevzem vseh pošiljk na pošti. V tej zvezi se je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe pravilno sklicevalo na Splošne pogoje izvajanja univerzalne poštne storitve (Ur. l. RS, št. 31/2007), ki predvidevajo možnost prevzema pošiljk po drugi osebi, na podlagi pooblastila. Pomembno pa je, da se je o takšnem načinu vročanja, ki je uporabljiv tudi za osebne vročitve, izrekla tudi sodna praksa, na katero se je sodišče prve stopnje v sodbi konkretno sklicuje. Seveda pa, v kolikor je toženka na stališču, da se njeno pooblastilo ne bi smelo uporabiti za vročanje takšnih pošiljk kot je tožba, torej pošiljk, ki se morajo stranki osebno vročiti, bi morala to v pooblastilu posebej določiti (pooblastilo vsebuje takšno rubriko). Vendar je iz pooblastila razvidno, da lahko pooblaščeni prevzemnik dvigne vse poštne pošiljke, velja pa od dne 16. 10. 2008 do preklica. Zato je povsem neupoštevno pritožbeno zavzemanje toženke, da ji je bila v konkretnem primeru vročena tožba na nezakoniti podlagi.

Sodišče prve stopnje je o toženkinih zahtevkih pravilno odločilo z zamudno sodbo. Izdaja zamudne sodbe temelji na domnevi, da tožena stranka zaradi svoje pasivnosti, ker ne poda odgovora na tožbo, priznava dejanske tožbene navedbe, s katerimi ta utemeljuje tožbeni zahtevek, pri čemer na tej podlagi priznava tudi takšne navedbe, ki zanjo niso ugodne. S tem postanejo tožbene navedbe nesporne, zaradi česar jih ni potrebno dokazovati po vsebini in tudi ne izpodbijati v pritožbenem postopku.

Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi, da so bili v zadevi podani vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe iz določbe 318. čl. ZPP. Toženka namreč ni podala odgovora na tožbo v predpisanem 30 dnevnem roku od prejema tožbe. V tožbi so navedena vsa pravno relevantna dejstva, iz katerih izhaja utemeljenost zahtevka za plačilo odškodnine in takšna dejstva niso v nasprotju z listinskimi dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka. V tej zvezi je nesprejemljivo pritožbeno opozarjanje o neizkazanosti vzročne zveze med nastankom prometne nesreče in škodnimi posledicami, nadalje, da je škoda po višini pretirana, oz. da tožeča stranka ni storila vsa potrebna ravnanja, da bi jo zmanjšala, saj takšni razlogi pomenijo ugotavljanja dejanskega stanja, iz tega razloga pa se zamudna sodba ne more izpodbijati.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo vse pritožbene navedbe, ki jih je poskušala uveljaviti toženka, da ovrže odločitev v izpodbijani sodbi. Pritožbeno sodišče se je v obrazložitvi sodbe opredelilo zgolj do tistih navedb, ki bi lahko bili odločilne, vendar je tudi za te ugotovilo, da za drugačno presojo niso pomembne (1. odst. 360. čl. ZPP). Med ostalim se je opredelilo tudi do opozarjanja toženke na napačno uporabo njenega priimka, ki je v konkretnih listinah drugačen od navajanja v sodbi. Pritožbeno sodišče glede tega ne ugotavlja nobene kršitve, saj je tožeča stranka v tožbi navedla pravilen sedanji toženkin priimek Z. ter posebej označila, da se je prej pisala B., pri čemer vsebuje oba priimka v generalijah tudi izpodbijana sodba. Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Stranki sta v pritožbenem postopku priglasili stroške in sicer toženka v zvezi z vloženo pritožbo, tožeča stranka pa v zvezi z vloženim odgovorom na pritožbo. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sama krijeta vsaka svoje pritožbene stroške, saj toženka s pritožbo ni uspela, pri čemer na drugih strani odgovor tožeče stranke ni v ničemer prispeval k sprejeti rešitvi zadeve (1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP).