Jedro

V konkretnem primeru je tožena stranka - pravna oseba, ki je naročila in odobrila dejanja detektiva, ki je opravil tajno sledenje, opazovanje in fotografiranje, pasivno legitimirana za tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka terjala odškodnino zaradi posega v njeno pravico do zasebnosti.

Ugotavljanje oziroma raziskovanje morebitnih pravil iz delovnega razmerja ne opravičuje posega v temeljne človekove pravice posameznika zavarovane z Ustavo Republike Slovenije, z zakonsko nedopustnimi sredstvi in metodami oziroma na nezakonit način.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku, in sicer tako, da je naložilo toženi stranki da plača tožeči stranki znesek 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 5.11.2008 do plačila, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. O stroških postopka je odločilo tako, da jih krije vsaka stranka sama.

Proti navedenemu ugodilnemu delu sodbe vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodbe oz. podrejeno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Poudarja, da je zgrešena pasivna legitimacija, saj je izrecno tožeča stranka sama navedla, da jo je S. zasledoval po g. R., torej fizični osebi in nadalje, da je R. tisti, ki jo je nadlegoval s strani R., da jo je sledil v avtu in da jo je on zasledoval. Posledično so vse duševne bolečine nastale zaradi R.. Sodišče v tej smeri nima razlogov. Ker tožena stranka nima znanja s področja Zakona o detektivski službi, je aktivnosti izvajala preko pristojnega detektiva. Toženi stranki zato ni mogoče očitati krivde. Zadnje zaslišanje zakonite zastopnice tožene stranke jasno pokaže, da ji niso poznane določbe zakona in ji ni znano, kako mora detektiv opravljati dejavnost, da ne bi kršil zakona. Tožena stranka tudi ni opravila snemanja in spremljanja tožnice. Zato tožena stranka tudi ni ravnala nedopustno. Tožena stranka ni dala navodil detektivu, da naj sledi, temveč naj zgolj preveri, ali tožnica upošteva določila o bolniškem staležu in ali je bolniški stalež upravičen ali ne. Po splošnih določbah OZ, ki se nanašajo na mandat, tožena stranka ni odgovorna, če tisti, ki mu je poverjen mandat, prekorači pooblastila. Tudi vzročna zveza ni izkazana, saj tožeča stranka sama zatrjuje, da sta njeno stanje povzročila detektiv in A. R.. Delodajalec ima pravico izvrševati nadzor nad delavcem, ki je v bolniškem staležu, kar je zapisano v zakonu in to potrjuje tudi sodna praksa. Sodišče je poklonilo vero zgolj tožnici, njenemu delodajalcu in izvedencu, ki po toliko letih ni mogel zavzeti realne slike njenih težav. Tudi izvedenec je ugotovil, da je tožeča stranka motnje imela še pred spornimi dogodki.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnica v pritožbi ponavlja sicer med postopkom tudi nesporno trditev, povzeto v ožje razloge izpodbijane sodbe, da je naročila delo detektiva, ki je opravil sporne aktivnosti, ki so pritožnici povzročili škodo. Nadalje tudi ne izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je delo detektiva tudi odobrila. To pa pomeni, da je pasivno legitimirana v tej pravdi, navzlic temu, da je sicer tožeča stranka res pri zaslišanju laično izpovedovala, da jo je dal zasledovati, spremljati in fotografirati lastnik in zastopnik tožene stranke - A. R.. Sporno delo je torej naročila in odobrila vendarle tožena stranka, kar nenavsezadnje izhaja tudi iz poročila z dne 22.5.1997 (v spisu pod B2), v katerem detektivska organizacija M. d.o.o. pošilja toženi stranki kot naročniku pismeno sporočilo, iz katerega je razvidno, da so delo opravili na podlagi dogovora z R. in na podlagi pooblastila tožene stranke in v katerem jo seznanja z rezultati opravljenih aktivnosti in na koncu izrecno poudarja, da je bil naročnik tudi sprotno o vsem obveščen (1). Med strankama je torej bila sklenjena pogodba o delu oz. pogodba o naročilu, tožena stranka pa je naročila in odobrila vsa opravljena dela detektivske organizacije, med njimi torej tudi zakonsko nedopustno tajno sledenje, opazovanje in fotografiranje. Zato se pritožnica ne more sklicevati na to, da naj bi sporne aktivnosti naročil njen delavec in zastopnik A. R. zgolj kot fizična oseba in da naj bi detektiv deloval samoiniciativno in brez vednosti in odobritve tožene stranke. To pa pomeni, da so izkazani vsi elementi odškodninske odgovornosti tožene stranke: obstoj škode, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje (v pritožbi substancirano neizpodbijane ugotovitve o duševnih bolečinah tožeče stranke zaradi posega v njeno pravico do zasebnosti, pa tudi pravico do duševne integritete), nedopustnost ravnanja (2), vzročna zveza med opisanim nedopustnim ravnanjem tožene stranke in tožeči stranki povzročeno omenjeno škodo ter pritožničina krivdna odgovornost, ker je zavestno naročila in odobrila nedopustna dejanja detektivske organizacije. Sodišče druge stopnje se v izogib nepotrebnemu ponavljanju sklicuje tudi na obširne razloge sodišča prve stopnje, pri čemer tudi zavrača očitek, da izpodbijana sodba nima vseh potrebnih razlogov in da naj bi bila zato storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožbene trditve, s katerimi poskuša tožena stranka omajati prvostopne ugotovitve o obstoju elementov odškodninske odgovornosti, so torej neutemeljene.

Sodišče druge stopnje pa sicer odgovarja tudi še na nadaljnje posamične pritožbene očitke po vrstnem redu, kot so nanizani v pritožbi: Pritožnica se sklicuje na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. štev. II Cp 1269/2004, ki še ne pomeni utrjene sodne prakse. V tej pravdi se je senat pritožbenega sodišča lahko opredelil drugače, in zavzel pravno stališče, da ugotavljanje oz. raziskovanje morebitnih kršitev pravil iz delovnega razmerja ne opravičuje posega v temeljne človekove pravice posameznika, zavarovane z Ustavo Republike Slovenije, z zakonsko nedopustnimi sredstvi in metodami oz. na nezakonit način (3). V spornem primeru se je celo izkazalo, da je bil tožeči stranki celo neupravičeno izrečen ukrep delovnega razmerja, saj ni kršila pravil, ki urejajo bolniško odsotnost oziroma izostanek z dela zaradi bolezni (glej ugotovitve prvostopnega sodišča v zvezi z delovnim sporom opr. štev. III Pd 327/2000).

Sodišče druge stopnje tudi nima pomislekov v zvezi z dokazno presojo izvedenskega mnenja, iz katerega izhaja ugotovitev o tožniči hudi obliki depresije, povzročeni z opisanim nedopustnim ravnanjem, in ki je tudi po oceni pritožbenega sodišča, kljub odmaknjenosti dogodka, prepričljivo in verodostojno, kot tudi nima pomislekov v zvezi z dokazno oceno tožničinega izpovedovanja, ki je prepričljivo opisala duševne bolečine, ki so ji nastale zaradi v tej pravdi spornih nedopustnih posegov v njeno zasebno sfero.

Sodišče prve stopnje je torej pravilno in v zadostnem obsegu ugotovilo dejansko stanje (delno je sicer zadostno dokazno oceno sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče zgolj dopolnilo; glej gornje razloge), tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kakšnih kršitev procesnega ali materialno pravnega značaja, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo (člen 353 ZPP).

(1) Sodišče prve stopnje je dokaz s to listino sicer izvedlo, vendar pa ga ni komentiralo oziroma dokazno ocenilo v ožjih razlogih sodbe. Zato je sodišče druge stopnje uporabilo pooblastilo iz določbe 3. alinee prvega odstavka 358. člena ZPP, saj so ta listinski dokaz, ki ga je predložila celo pritožnica sama in se nanj med postopkom sklicevala, stranke imele možnost obravnavati pred sodiščem.

(2) Sodišče druge stopnje je sicer že v predhodnih razveljavitvenih odločbah natančneje pojasnilo, da sta bila prekršeni: določilo 9. člen Zakona o detektivski dejavnosti, po katerem sme detektiv pridobivati informacije neposredno od osebe, na katero se podatki nanašajo, lahko pa tudi od osebe, ki imajo podatke in so jih pripravljene dati prostovoljno in iz sredstev javnega obveščanja ter določilo 13. člena istega zakona, po kateri je detektivu izrecno prepovedano uporabljati metode in sredstva, ki jih v skladu z zakonom uporabljajo službe državnih organov. Po določbi 1. odstavka 49. člena Zakona o policiji pa lahko tajno opazovanje in sledenje opravljajo policisti, torej le uslužbenci državnega organa. Teh pravnih stališč, na katera se je sklicevalo tudi sodišče prve stopnje, pritožnica sicer sedaj več ne izpodbija.

(3) V skladu z določbo 35. člena Ustave RS je zagotovljena nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic.