Jedro

Upoštevati je treba, da je način neposredne uporabe avta odvisen od vsakega posameznega invalida, ki je upravičen do oprostitve.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

: Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Carinarnice A. št. ... z dne 4. 4. 2000, s katero je bilo tožniku naknadno obračunana in naložena v plačilo carina in zamudne obresti v skupnem znesku 422.855,00 SIT za blago (os. avtomobil Fiat Brava), sproščeno v prost promet s carinsko deklaracijo št. K4-3159 (ECL) z dne 5. 3. 1999, Carinske izpostave B. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je tožnik uveljavljal oprostitev plačila carine po 8. točki 161. člena Carinskega zakona (Uradni list RS. št. 1/95 in 28/95, v nadaljevanju CZ), po kateri so plačilo carine oproščeni invalidi za specifično opremo in tehnične pripomočke, ki jih neposredno uporabljajo za življenje in delo ter za nadomestne dele za uporabo te opreme in pripomočkov, če jih prinesejo ali dobijo iz tujine za osebno rabo in zaradi istega namena uporabe, oprostitev plačila prometnega davka po 4. točki 18. člena Zakona o prometnem davku (Uradni list RS, št. 4/92 do 56/98 - Odločba US). Med ostalimi listinami je k ECL priložena tudi fotokopija vozniškega dovoljenja izdanega dne 21. 6. 1996 na ime tožnika. Na podlagi poročila o prekršku Policijske postaje C. z dne 4. 1. 2000, je preiskovalna služba Carinske uprave Republike Slovenije na podlagi 62. člena CZ opravila naknadno preverjanje izpolnjevanja obveznosti tožnika iz dosežene oprostitve po navedeni ECL in o ugotovitvah sestavila zapisnik, ki je bil tožniku vročen dne 9. 2. 2000. Iz policijskega poročila izhaja, da je dne 4. 1. 2000 ob 2.30 uri policijska patrulja ustavila voznika A.A., stanujočega na naslovu ..., ki je vozil zadevni osebni avtomobil last tožnika. Ustavljen je bil ob vračanju iz službe v A.A.A.. V vozilu je bil tudi sopotnik, za katerega je izjavil, da ga pelje domov. Vozilo ni bilo označeno s predpisano nalepko, ki jo uporabljajo vozniki invalidi. Lastnik vozila - invalid v vozilu ni bil prisoten in voznik ni imel namena opraviti prevoza invalida. Voznik je na zahtevo policista pokazal pri notarju overjeno pooblastilo za uporabo omenjenega vozila, v katerem je zapisano, da lahko A.A. uporablja vozilo v primeru ko opravlja prevoz invalida oziroma, ko je v vozilu prisoten lastnik vozila - invalid in tudi za lastne potrebe. A.A. je policistu povedal, da vozilo, ki je last njegovega očima invalida B.B., uporablja vsakodnevno za lastne potrebe neomejeno in da se njegov očim prevaža sam z drugim vozilom. Tožnik je v razgovoru dne 21. 1. 2000 povedal, da je bil zadevni avtomobil res uvozno ocarinjen na njegovo ime, čeprav tega avtomobila ni kupil, ampak je bil darilo družbe, ki je njegov sponzor za nastop v atletiki za invalide. Za potrebe prevoza invalida je bil predelan po računu z dne 23. 3. 1999. Za vsakodnevne potrebe uporablja osebni avtomobil Hyundai Lantra Wagon, ki je tudi prirejen za potrebe prevoza invalida in je last družbe, pri kateri je tožnik zaposlen. Kadar tega avtomobila ne more uporabljati (servis, okvara, in podobno), uporablja sporni avtomobil Fiat Brava, za prevoz katerega je notarsko pooblaščen tudi njegov posvojenec A.A., ki z njim živi v skupnem gospodinjstvu že sedem let in skrbi zanj in za njegovo družino. Avtomobil Fiat Brava redno uporablja za prevoze na atletske treninge in tekmovanja. A.A. je dne 24. 1. 2000 na Oddelku za preiskovalne zadeve v A. izjavil, da uporablja osebni avtomobil Fiat Brava v glavnem za prevoze tožnika, v nujnih primerih pa tudi za lastne potrebe (ob nočnih izmenah v službi in podobno). Po mnenju tožene stranke je Carinarnica A. ravnalna pravilno in na zakonu utemeljeno, ko je potem, ko tožnik v postavljenem 15 dnevnem roku ni vložil pripomb na zapisnik, izdala odločbo na podlagi a) točke 1. odstavka 154. člena CZ, ki jo je utemeljila na določbah 1. odstavka 166. člena CZ in 40. člena Uredbe o uveljavljanju pravice do carinske oprostitve (Uradni list RS, št. 56/95, 72/95 - popravek, 33/96 in 61/97, v nadaljevanju Uredba). Kot kažejo spisi zadeve in kar potrjuje tudi tožnik, je vozilo uporabljal na podlagi tožnikovega notarsko overjenega pooblastila tudi njegov posvojenec A.A. za svoje lastne potrebe, zato je bistvo spora v tej zadevi, ali takšna uporaba predstavlja kršitev prepovedi razpolaganja iz 166. člena CZ. Tožena stranka ob tem pojasni, da se dejansko stanje za odločanje po tej zakonski določbi ugotavlja ločeno od postopka zaradi prekrška in ni povezano z ugotavljanjem krivde v postopku zaradi prekrška, ki bi se lahko zaključil tudi z opominom, pač pa se v tem postopku ugotavlja, ali se vozilo uporablja v skladu z namenom oprostitve. Po 8. točki 161. člena CZ so invalidi oproščenim plačila carine za specifično opremo in tehnične pripomočke, ki jih neposredno uporabljajo za življenje in delo, če jih prinesejo ali dobijo iz tujine za osebno rabo. Po 1. odstavku 166. člena istega zakona blaga iz prej navedene določbe v roku treh let od dneva uvoza ni dovoljeno odtujiti, dati v uporabo drugemu ali kako drugače uporabiti za druge namene, ne pa za tiste zaradi katerih je bilo oproščeno plačilo uvoznih dajatev, pred plačilom uvoznih dajatev. V 67. členu istega zakona je zato določeno, da ostane blago, ki je bilo oproščeno plačila uvoznih dajatev, zaradi namena zaradi katerega se sprosti v prost promet, pod carinskim nadzorom, dokler ne potečejo roki za oprostitev plačila uvoznih dajatev ali ko je takšno blago izvoženo ali uničeno ali ko se zaradi uporabe, ki ni skladna z namenom, za katerega je bila odobrena carinska oprostitev, uvozne dajatve naknadno obračuna in plača. Po 146. členu CZ nastane pri uvozu carinski dolg z neizpolnitvijo ene od dolžnosti, ki v zvezi z blagom, ki je zavezano plačilu uvoznih dajatev, izhajajo iz dovoljenega carinskega postopka, v obravnavanem primeru z neizpolnitvijo ene od prepovedi razpolaganja z blagom iz 1. odstavka 166. člena CZ. V 2. odstavku 146. člena CZ je dalje določeno, da nastane carinski dolg v trenutku, ko bi morala biti izpolnjena obveznost zaradi neizpolnitve, zaradi katere nastane carinski dolg, v obravnavanem primeru torej v trenutku, ko vozilo, ki je bilo oproščeno plačila uvoznih dajatev, ni neposredno uporabljeno za življenje in delo invalidne osebe, na ime katere je bilo ocarinjeno v skladu z 8. točko 161. člena CZ. Tožena stranka navaja tudi odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-216/98-18 z dne 15. 2. 2001, ki je presojalo določbo 3. odstavka 34. in 2. odstavka 35. člena Uredbe. Tožena stranka meni, da iz poročila policije izhaja, da je tožnikov posvojenec in njegov pooblaščenec sporno vozilo uporabil za lastne potrebe, to je vožnjo v službo dne 4. 1. 2000, kar pa tudi ob upoštevanju odločbe Ustavnega sodišča RS ne pomeni uporabe vozila za neposredne potrebe tožnika kot invalida in upravičenca do namenske oprostitve. Tožnik je bil z izjavo posvojenca, da uporablja sporno vozilo v nujnih primerih za lastne potrebe (vožnja ob nočnih izmenah v službo), seznanjen v zapisniku carinske preiskovalne službe in na takšno izjavo ni podal nobene pripombe. Zato notarsko overjeno pooblastilo, ne glede na to, kdaj je bilo izdano, ne more v ničemer spremeniti pravilnosti odločitve, da je z uporabo vozila za lastne potrebe pooblaščenca nastal carinski dolg. Tožena stranka še dodaja, da je prvostopni organ tožniku obračunal tudi zamudne obresti na znesek dolgovane carine in sicer za čas od 1. 7. 1999 do 17. 4. 2000, čeprav bi moral po določbi 40. člena Uredbe v primeru, ko da invalidna oseba motorno vozilo v rabo komu drugemu, plačati pripadajoče obresti od dneva nakupa oziroma uvoza do dneva plačila carine.

Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu, v kateri ponavlja pritožbene navedbe in navaja, da je v svojem zagovoru pošteno opisal ves potek in da je še vedno prepričan, da bi mu bilo mogoče namesto tako drastične odločbe izdati odločbo z opominom, da posvojenec ne sme uporabljati njegovega vozila. Lahko bi bil nepošten in bi pri zagovoru trdil, da mu je bilo vozilo vzeto brez njegove vednosti in bi se na tak način izognil kazni. Zaradi napačnega napotka notarja mora poravnati znesek, ki ga bo tako težko poplačal, saj prejema pokojnino v višini 82.768,81 SIT. Pri izreku odločbe niso bile upoštevane olajševalne okoliščine to so, da nikoli ni uveljavljal oprostitev carinskih dajatev od leta 1983, da nikoli ni naredil carinskega ali davčnega prekrška, da nikoli ni bil kaznovan in da je bil zaveden s strani notarja, ki je predlagal in overil pooblastilo. Smiselno sodišču predlaga, da tožbi ugodi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

V odgovoru na odgovor tožene stranke na tožbo, tožnik ponavlja tožbene ugovore in dodaja težave, ki jih ima s plačilom carinskega dolga oziroma s prisilno izvršbo le tega.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, kot zastopnik javnega interesa, udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno, ali je tožnik zlorabil pravico do carinske oprostitve. Nesporno je tožnik dne 5. 3. 1999 ob carinjenju osebnega avtomobila Fiat Brava po ECL št. 3159 uveljavljal in uveljavil pravico do carinske oprostitve in oprostitve plačila prometnega davka za navedeno vozilo po 8. točki 161. člena CZ, ki invalidom za specifično opremo in tehnične pripomočke, ki jih neposredno uporabljajo za življenje in delo, ter za nadomestne dele za uporabo te opreme in pripomočkov, omogoča oprostitev plačila carine, če jih prinesejo ali dobijo iz tujine za osebno rabo. Tožnik je navedeno oprostitev izkoristil ob izpolnjevanju pogojev iz 34. in 36. člena Uredbe o uveljavljanju pravice do carinske oprostitve (Uradni list RS, št. 56/95, dalje Uredba/95). Po določbi 1. ostavka 166. člena CZ blaga, ki je bilo oproščeno plačila carine na podlagi 8. točke 161. člena tega zakona, v roku treh let od dneva uvoza ni dovoljeno odtujiti, dati v uporabo drugemu ali kako drugače uporabiti za druge namene, ne pa za tiste, zaradi katerih je bilo oproščeno plačila carine, preden niso plačane uvozne dajatve. Teh predmetov prav tako ni mogoče zastaviti, posoditi ali drugače izročiti kot zavarovanje za druge obveznosti. V obravnavanem primeru je po mnenju tožene stranke in pred njo prvostopnega organa, prišlo do kršitve te prepovedi (upoštevajoč tudi že navedeno odločbo Ustavnega sodišča), zato je bilo tožniku naknadno naloženo plačilo carinskega dolga.

Ustavno sodišče RS je v svoji odločitvi št. U-I-216/98 ob presoji ustavnosti in zakonitosti Uredbe o uveljavljanju pravice do carinske oprostitve (Uradni list RS, št. 56/95, 72/95 - popravek, 33/96 in 61/97) ugotovilo, da 3. odstavek 34. člena in besedilo 2. ostavka 35. člena te uredbe ki se glasi: "Če uvaža osebni avtomobil izključno za osebni prevoz", nista bila v skladu z ustavo in zakonom, ter da se 3. odstavek 37. člena in besedilo 2. ostavka 38. člena Uredbe o uveljavljanju pravice do carinske oprostitve (Uradni list RS, št. 46/99), ki se glasi: "če uvaža osebno motorno vozilo izključno za osebni prevoz", razveljavita. Po stališču Ustavnega sodišča RS zakonsko opredeljena neposredna uporaba za življenje in delo v primeru, ko gre za avto, nedvomno ne pomeni, kot je bilo predpisano v navedenih podzakonskih določbah, uporabe avta izključno za osebni prevoz, saj je tak prevoz le eden izmed načinov neposredne uporabe avta za življenje in delo invalida. Upoštevati je treba, da je način neposredne uporabe avta odvisen od vsakega posameznega invalida, ki je upravičen do oprostitve. V obravnavanem primeru je tožnik, ko je uveljavljal carinsko oprostitev predložil tudi vozniško dovoljenje, torej je sposoben sam voziti avto, kar je razvidno tudi iz upravnih spisov, saj je bilo uvoženo osebno vozilo ustrezno prirejeno za prevoz invalida. Dne 4. 1. 2000 bilo ugotovljeno, da sporno vozilo vozi druga oseba in ne tožnik. Tudi v nadaljnjih izjavah se tožnik, in njegov pooblaščenec za uporabo spornega vozila, nista prepričljivo izjasnila, da je tožnik tisti, ki neposredno uporablja sporno vozilo za življenje in delo (upoštevajoč ugotovitev, da je sposoben sam voziti avto). Tudi sicer v obravnavanem primeru niso podane druge okoliščine, ki bi tožniku onemogočale neposredno uporabo spornega vozila. Zato je tudi po presoji sodišča pravilna in na zakonu utemeljena odločitev tožene stranke in pred njo organa prve stopnje, da je prišlo v obravnavanem primeru do kršitve prepovedi razpolaganja z blagom, ki je oproščeno plačila carinskih dajatev, preden so bile dajatve obračunane in plačane (1. odstavek 166. člena CZ). Na takšno stališče pooblastilo, ki je sicer potrjeno s strani notarja nima vpliva, saj gre zgolj za notarsko overitev podpisa podpisnika pooblastila. Pravilna je po presoji sodišča tudi ugotovitev nastanka carinskega dolga na podlagi točke b) 1. odstavka 146. člena CZ, torej s trenutkom, ko je bila ugotovljena kršitev prepovedi razpolaganja, to je 4. 1. 2000. Tožniku je bil carinski dolg obračunan na dan, ko je bila ugotovljena kršitev prepovedi razpolaganja, to je 4. 1. 2000. Obračunana je bila carina, ne pa tudi prometni davek oziroma DDV ter obresti po 40. členu Uredbe o uveljavljanju pravice do carinske oprostitve (Uradni List RS, št. 46/99 z dne 14. 6. 1999). Sodišče zavrača tožbene ugovore, kolikor so enaki pritožbenim iz istih razlogov, kot jih navaja tožena stranka in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje, pri čemer dodaja, da v upravnem postopku olajševalnih okoliščin, na način, kot se upoštevajo v kazenskem oziroma prekrškovnem postopku, ni mogoče upoštevati.

Glede na povedno je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, tožba pa neutemeljena, zato jo je sodišče zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00).