Jedro

Oporo za sklepanje, da mora biti neresnična vsebina ali ponarejena listina ugotavljana v kazenskem postopku, izhaja iz 4. točke 396. člena ZPP.

V 4. točki 396. člena ZPP je torej predvideno, da se v zvezi z obnovitvenim razlogom po 6. točki 394. člena ZPP vsaj poizkuša izvesti kazenski postopek.

Drugostopenjsko sodišče razume obnovitveni razlog iz 10. točke 394. člena tako, da je ta podan le v primeru, če predlagatelj (tožena stranka) ni mogel vedeti za določena dejstva ali pa tedaj ni imel možnosti uporabiti določenih dokazov, ker tudi zanje ni vedel.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je predlog tožene stranke za obnovo postopka zavrnilo. Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki njene nadaljnje pravdne stroške v znesku 688,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo v primeru zamude s plačilom od prvega dne po poteku 15 dnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti. Tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka.

Proti sklepu se je tožena stranka pravočasno pritožila in uveljavljala pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Drugostopenjskemu sodišču je predlagala naj pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Skladno 2. odstavku 397. člena ZPP je, kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, v predlogu za obnovo postopka treba zlasti navesti: zakoniti razlog, na podlagi katerega se zahteva obnova, okoliščine iz katerih izhaja, da je predlog vložen v zakonitem roku in dokaze, s katerimi se podpirajo navedbe predlagatelja. Stališče prvostopenjskega sodišča razume drugostopenjsko sodišče tako, da je treba navesti pravno pomembna dejstva, na podlagi katerih lahko sodišče pri odločanju o predlogu za obnovo postopka substancira ta dejstva pod v zakonu naveden obnovitveni razlog (394. člen ZPP).

V predlogu za obnovo postopka je predlagatelj navajal pravno pomembna dejstva, ki jih je bilo mogoče substancirati pod 6. in 10. točko 394. člena ZPP. Navedena obnovitvena razloga je tudi sam navajal v predlogu. Trditev, na podlagi katerih bi prvostopenjsko sodišče moralo presojati obnovitveni razlog po 5. točki 394. člena ZPP drugostopenjsko sodišče ni našlo.

Pritožbeni očitek kršitve 2. odstavka 397. člena ZPP torej ni podan.

Sodišče druge stopnje pritrjuje razlogom izpodbijanega sklepa k obema obnovitvenima razloga, po 6. in 10. točki 394. člena ZPP. Zato, da ne bi razlogov ponavljalo, se nanje v celoti sklicuje.

Oporo za sklepanje, da mora biti neresnična vsebina ali ponarejena listina ugotavljana v kazenskem postopku, izhaja iz 4. točke 396. člena ZPP. Sicer se uporablja 396. člen za presojo pravočasnosti vloženega predloga za obnovo postopka, ki jo v primeru obnovitvenega razloga po 5. do 7. točki 394. člena tega zakon veže na dan, ko je stranka zvedela za pravnomočno sodbo v kazenskem postopku, če se kazenski postopek ne more izvesti, pa od dneva, ko je zvedela za ustavitev ali za okoliščine, zaradi katerih se postopek ne more uvesti. V 4. točki 396. člena ZPP je torej predvideno, da se v zvezi z obnovitvenim razlogom po 6. točki 394. člena ZPP vsaj poizkuša izvesti kazenski postopek. Nenazadnje tudi iz mnenja izvedenke S. J. ne izhaja, da bi bila listina, na katero je izvedenka M. oprla svoje mnenje in posledično tudi sodišče, ponarejena, ali da bi bila na tej listini potrjena neresnična vsebina. Izvedenka je namreč ugotovila le, da je bila dokumentacija v veliko primerih nepodpisana in v celoti ne podpira stanja na popisnem listu oziroma inventuri.

Drugostopenjsko sodišče razume obnovitveni razlog iz 10. točke 394. člena tako, da je ta podan le v primeru, če predlagatelj (tožena stranka) ni mogel vedeti za določena dejstva ali pa tedaj ni imel možnosti uporabiti določenih dokazov, ker tudi zanje ni vedel. Vsa dejstva o popisnem listu inventure za leto 1992 z dne 22.12.1992, na katerem temelji račun z dne 15.1.1994, ki naj ne bi bil pravilen, pa so dejstva, katera je navajala tožena stranka že v postopku pred pravnomočnostjo sodne odločbe.

Tožena stranka je imela vse možnosti v postopku do pravnomočne odločitve, če bi menila, da izvedenka M. ni ustrezno izdelala izvedenskega mnenja predlagati sodišču postavitev drugega izvedenca (smiselno 254. člen ZPP). Kot dokaz v sodnem postopku se upošteva le izvedensko delo izvedenca, ki ga določi pravdno sodišče (243 in 244. člen ZPP). Po ustaljeni sodni praksi je namreč mnenje, ki ga izdela izvedenec po naročilu ene izmed strank le strokovna trditev same stranke. Sodišče druge stopnje zato pritrjuje razlogom v izpodbijanem sklepu, da mnenje izvedenke J., ki ga je ta izdelala po naročilu tožene stranke po pravnomočno končanem postopku, ni dokaz. Tudi če štejemo omenjeno mnenje kot strokovne trditve tožene stranke, le-te ne morejo biti nove, saj bi morale biti znane toženi stranki že v postopku pred pravnomočno odločitvijo v tej zadevi.

Uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane, sodišče druge stopnje pa tudi po uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa ugotavlja, da ni podana nobena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka (2. odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP). Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).