Jedro

Ker tožnik sporne odsotnosti v času od 15. do 30. junija 1993, ko naj bi bil na študijskem dopustu, ni opravičil z ustreznimi dokazili, da je opravljal izpite v tem času, prav tako pa ni predložil drugega opravičila za svojo odsotnost (letni dopust je že ves izrabil), je tožena stranka utemeljeno štela, da je z dela izostal neopravičeno in odločila, da mu preneha delovno razmerje na podlagi 5. tč. 2. odst. 100. člena ZDR.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: " 1. Sklepa tožene stranke ... z dne 1.10.1993 in z dne 2.11.1993, opr.št. 3201/93 o prenehanju delovnega razmerja tožniku ... se razveljavita. 2. Tožena stranka je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja vključno s pravico do plače za čas od 26.10.1993 in plačo za čas od 15.6. do vključno 30.6.1993 ter mu izplačati vse zapadle mesečne plače skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posameznega mesečnega izplačila, do plačila, v 8 dneh pod izvršbo. 3. Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, v 8 dneh pod izvršbo."

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku in razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 1.10.1993 ter 2.11.1993 o prenehanju delovnega razmerja tožniku A.A. (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s pravico do plače za čas od 26.10.1993 in plačo za čas od 15.6. do vključno 30.6.1993 ter mu izplačati vse zapadle mesečne plače skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posameznega mesečnega izplačila do plačila (2. točka izreka) ter mu povrniti stroške postopka v znesku 71.540,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.11.1997 dalje, vse v osmih dneh pod izvršbo. Tekom postopka je bil nad toženo stranko začet stečajni postopek (s sklepom Okrožnega sodišča v Celju opr.št. St ../97 z dne ..1997), zato je Delovno sodišče v Celju s sklepom Pd 1289/96 z dne 16.12.1999 prekinilo postopek, ter obenem sklenilo, da se prekinjeni postopek nadaljuje, ker je pooblaščenec stečajnega upravitelja dne 6.12.1999 podal izjavo o prevzemu pravde in predlagal nadaljevanje postopka. Zoper navedeno sodbo se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je direktor tožene stranke v juniju 1993 pošiljal tožnika domov, ker zanj ne bi bilo dela. To zatrjuje le tožnik, izpoved priče D. pa njegovih trditev ne potrjuje, saj se je tožnik pri njej zglasil šele v juliju 1993, ko je dejansko izrabil študijski dopust. Da je šlo za izrabo študijskega dopusta, je razvidno tudi iz zapisnikov kolegija z dne 23.9.1993. Seja kolegija je bila še pred izdajo sklepa o prenehanju delovnega razmerja, kar je bistveni dokaz, da je v obravnavanem primeru šlo za študijski dopust, ki ga tožnik ni opravičil, čeprav ga je tožena stranka več mesecev pozivala, naj to stori. Sodišče pa je po mnenju pritožbe tudi zmotno ocenilo izpoved priče P., pri kateri se je tožnik zglasil in ji govoril o študijskem dopustu. Sodišče je tožeči stranki dosodilo tudi, da ji pripada plača za čas odsotnosti, to je od 15.6. do 30.6.1993. Ker je verjelo tožniku, da je bil razporejen na čakanje, bi mu v tem primeru moralo prisoditi le višino plače kot to določa zakon, torej samo 70% plače. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v okviru pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4/77, 27/90 - ZPP/77) ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje v ponovnem postopku sicer pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar pa je zaradi zmotne uporabe materialnega prava sprejelo napačno odločitev. Tožniku se očita neopravičen izostanek z dela več kot pet delovnih dni zaporedoma v času od 15. do 30. junija 1993. Iz obrazložitve sklepa tožene stranke z dne 1.10.1993 izhaja, da je bil tožnik v tem času odsoten z dela in da kljub večkratnim pozivom ni predložil pisne dokumentacije, da je v tem času opravljal izpite na Biotehnični fakulteti v Ljubljani, pred odhodom pa je bilo z delavcem dogovorjeno, da bo izostal le par dni in da bo izostanek opravičil s pisnim dokazom o opravljenih izpitih. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnikove odsotnosti v juniju 1993 ne gre šteti za neupravičeno odsotnost, saj je izkazano, da je tožnika pošiljal domov direktor, poleg tega pa je bila v tem času v brusilnici uvedena le ena izmena, med delovodjo V. in tožnikom pa je obstajal spor, ker delovodja ni želel delati skupaj s tožnikom. Glede na navedeno je zaključilo, da niso bili izpolnjeni pogoji za prenehanje delovnega razmerja po 5. točki 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93), ker tožnik ni bil pet dni zaporedoma neopravičeno odsoten z dela. Svojo odločitev sodišče prve stopnje utemeljuje z naslednjimi razlogi: tožnikovo izpoved, da ga je domov poslal direktor, ker zanj ni bilo dela, se ujema z izpovedjo priče M. D., ki je potrdila, da se je tožnik pri njej oglasil 9.7.1993 in ji povedal, da ga direktor pošilja domov brez kakršnegakoli sklepa. Posredno naj bi tožnikovo izpoved potrdila priča P., ki se spominja nesoglasja med tožnikom in delovodjo V., ter izpoved priče D. V., da naj bi tožnik koristil redni letni dopust, preden se je v brusilnici uvedla ena izmena, nato pa sta se s tožnikom zglasila pri direktorju, ki naj bi odločil o delovnem mestu za tožnika, ker v brusilnici zanj ni bilo dela. Pritožba utemeljeno opozarja, da je zaključek sodišča prve stopnje, da je direktor tožene stranke v mesecu juniju 1993 pošiljal tožnika domov zaradi tega, ker zanj ne bi imeli dela, zmoten, saj direktor tožene stranke S. K. ves čas postopka, tako pred sodiščem kakor tudi pred organi tožene stranke, zanika, da bi tožnika poslal domov zato, ker zanj ne bi bilo dela. Iz izpovedi direktorja namreč izhaja, da je bil tožnik po dogovoru med njima na študijskem dopustu, kasneje pa je bilo ves čas odprto vprašanje, kdaj bo predložil dokazila o svoji odsotnosti. Njegovo izpoved je potrdila priča B. P., ki je poleti leta 1993 kontaktirala s tožnikom in mu rekla, naj prinese potrdila o opravljenih izpitih, ker je šlo za študijski dopust in ne za kakršnokoli drugo odsotnost. Celo tožnik sam je, ob ponovnem zaslišanju na obravnavi dne 19.6.1997, deloma spremenil svojo prvotno izpoved in pojasnil, da ga je v juniju 1993, ko se je govorilo, da se bo organizirala le ena izmena v brusilnici, direktor vprašal, če ima možnost opravljati izpite in ga poslal domov, tožnik sam pa mu je dejal, da bo izpite opravljal, če bo imel rok - očitno je torej le šlo za dogovarjanje o študijskem dopustu in ne za drugačno odsotnost. Na tak zaključek kaže tudi okoliščina, da je bil v septembru 1993 problem obravnavan tudi na kolegiju dne 23.9.1993, na kar utemeljeno opozarja tožena stranka v pritožbi. Iz zapisnika seje kolegija izhaja, da je bila podana informacija o problemu izostanka z dela delavca A.A., v mesecu juniju (11 delovnih dni) in z njim je bilo dogovorjeno, da bo te manjkajoče izostanke opravičil s pisnimi dokazili o opravljanju izpitov, česar pa do tistega dne ni storil. Glede na izpoved direktorja S. K. in ob upoštevanju izpovedi tožnika samega, tožniku ni mogoče verjeti, da je bil poslan domov na čakanje, ker ni bilo dela, zlasti ker drugim pričam o tem ni bilo nič znanega (D. V., F. P.), očitno pa s tožnikovo odsotnostjo z dela v juniju 1993 tudi M. D. ni bila seznanjena, saj se je tožnik pri njej zglasil šele 9.7.1993, ko je bil na študijskem dopustu, kot izhaja iz evidence prisotnosti (B6). Tožnik pa je tudi sam izpovedal, da sta se z direktorjem pogovarjala o možnosti opravljanja izpitov v tem času. Četudi bi res prišlo do nesporazuma glede odsotnosti v juniju 1993, ki jo je direktor štel kot nekajdnevni odobreni študijski dopust, bi se moral tožnik javljati na delo, ne pa da je enajst delovnih dni ostal doma. Ker tožnik sporne odstnosti v času od 15. do 30. junija 1993 ni opravičil z ustreznimi dokazili, da je opravljal izpite v tem času, prav tako pa ni predložil drugega opravičila za svojo odsotnost (letni dopust je že ves izrabil), je tožena stranka utemeljeno štela, da je z dela izostal neopravičeno in odločila, da mu preneha delovno razmerje na podlagi 5. točke 2. odstavka 100. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je zaključilo, da je tožnikova odsotnost z dela v spornem času opravičena, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in na podlagi 4. točke 373. člena ZPP/77 spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče je določbe ZPP/77 uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/1/94), in sicer na podlagi določila 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99), ki določa, da se postopek nadaljuje po dosedanjih predpisih, če je bila pred uveljavitvijo tega zakona na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal.