Jedro

Iz izpodbijanega sklepa je jasno razvidno število točk, ki jih je projekt tožeče stranke dosegel po posameznih razpisnih merilih, in s tem ocena projekta, ki jo je opravila strokovna komisija. Po presoji sodišča so pomanjkljivosti projekta, ki utemeljujejo oceno, dovolj konkretno navedene. Obrazložitev je tudi skladna z obširnejšo obrazložitvijo ocen, ki izhaja iz ocenjevalnih listov.

Vsako prispelo vlogo na podlagi ocenjevalnega lista ločeno ocenita dva člana strokovne komisije. Skupna ocena vloge pa je povprečje dveh ocen ocenjevalcev. Takšen način ocenjevanja vlog je pogost pri postopkih javnih razpisov in je po mnenju sodišča skladen z določili Javnega razpisa. V konkretnem primeru je iz ocenjevalnih listov razvidno, da je posamezen ocenjevalec vlogi dodelil točke, kot so predvidene v Javnem razpisu, torej cele točke. Le skupna oziroma končna ocena je povprečje dveh ocen, kar po mnenju sodišča zagotavlja večjo objektivnost ocenjevanja in enako obravnavo vseh prijaviteljev. Ravno zagotavljanje enakosti oziroma enakih možnosti udeležencev pa je bistvo postopkov javnih razpisov.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožena stranka je v postopku Javnega razpisa za spodbujanje razvoja nevladnih organizacij in civilnega dialoga za obdobje 2014-2015 (Uradni list RS, št. 45/14, v nadaljevanju Javni razpis) z izpodbijanim sklepom vlogo tožeče stranke zavrnila.

Iz obrazložitve sklepa sledi, da je tožeča stranka podala vlogo na Sklop 2: Sofinanciranje projektov regionalnih stičišč nevladnih organizacij (v nadaljevanju NVO) za sofinanciranje projekta „A.“. V postopku ocenjevanja je dosegla 59 točk od skupno 100 možnih, Javni razpis pa določa, da bodo za sofinanciranje predlagani projekti, ki bodo dosegli minimalni kakovostni kriterij oziroma najmanj 60 točk. Pri merilu usposobljenosti za izvedbo je projekt dobil vse možne točke, po ostalih štirih merilih (strateška usmeritev razvoja NVO mreže, dispozicija projekta, inovativnost in trajnost projektnih rezultatov ter kakovost finančnega načrta in stroškovna učinkovitost projekta) pa je bil projekt tožeče stranke ocenjen slabše. Tožeča stranka se z odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo. Izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti, ker iz obrazložitve ni razvidno, koliko točk je njen projekt pridobil po posameznih merilih. Priloga izpodbijanega sklepa je bila namreč ocenjevalna tabela, ki se nanaša na prijavitelja B. To pomeni, da je sklep arbitraren ter da je tožena stranka kršila 12. člen Uredbe o postopkih, merilih in načinih dodeljevanja sredstev za spodbujanje razvojnih programov in prednostnih nalog (v nadaljevanju Uredba) ter 214. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj bi morala navesti, koliko točk od koliko možnih je tožeča stranka prejela pri posameznem merilu ocenjevanja in zakaj. Posledično je prišlo do kršitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva. Tožena stranka je kršila tudi 6. točko tretjega odstavka 6. člena Uredbe, in sicer zato, ker v razpisni dokumentaciji ni jasno navedla načina uporabe meril ter pomena posameznih meril. Merila ocenjevanja so določena na straneh 22 do 24 razpisne dokumentacije. Določeno je maksimalno število točk, ob pomanjkljivi oceni pa je možno prejeti od 0 do npr. 10 točk. Posamezna ocena od pomanjkljive (1 ali 2 točki) do odlične (9 ali 10 točk) lahko prinese poljubno število točk po prosti presoji ocenjevalca, pri čemer vsebinskih kriterijev, kdaj bo za dobro oceno podeljenih 5 in kdaj 6 točk, ni nikjer. V razpisni dokumentaciji tudi niso predvidene vmesne ocene, ki bi omogočale dodeljevanje polovičnih točk. To kaže na nepravilno in nezakonito izvedbo ocenjevanja, ki je bila očitno praksa pri izboru.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo zavrača vse tožbene ugovore. Tožeči stranki je bila prvotno res posredovana napačna ocenjevalna tabela, dne 14. 10. 2014 pa je bila poslana pravilna tabela, ki je bila oblikovana skladno z merili, objavljenimi v Javnem razpisu in dodatno opredeljenimi v razpisni dokumentaciji v podpoglavju št. 4.1.5. Merila so bila vsebinsko in točkovno opredeljena, navedene so bile tudi zahteve za doseganje maksimalnega števila točk. Komisija je za izvedbo Javnega razpisa na prvi redni seji dne 18. 8. 2014 sprejela Poslovnik o delu strokovne komisije za izvedbo javnega razpisa za spodbujanje razvoja nevladnih organizacij in civilnega dialoga za obdobje 2014-2015 (v nadaljevanju Poslovnik), ki v 13. členu določa, da vsako prispelo popolno vlogo ločeno ocenita dva člana strokovne komisije, skupna ocena pa je povprečje dveh ocen, posledično pa so v ocenjevalni tabeli navedene t.i. vmesne ocene. Pri pripravi sklepa je tožena stranka sledila tudi sodbi Upravnega sodišča I U 103/2011-11 z dne 15. 9. 2011, zato predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi dodaja, da bi tožena stranka v zvezi z napačno tabelo morala ravnati v skladu z določbo 223. člena ZUP in izdati sklep o popravi pomote ter ga vročiti stranki, saj vsi pravni učinki v tem primeru tečejo od vročitve popravnega sklepa. Vztraja tudi pri očitku, da ocenjevalne tabele niso bile oblikovane v skladu z merili, objavljenimi v Javnem razpisu. Poslovnik tožene stranke je v nasprotju z merili, strokovna komisija bi morala svoj način dela oblikovati tako, da bi bila ocena skladna z določili razpisa, ki vmesnih ocen ne dopušča. Ponavlja tudi očitke o nejasnem načinu uporabe meril. Tožena stranka v odgovoru na pripravljalno vlogo dodatno pojasnjuje, da je bila obrazložitev ocene pripravljena na način, ki konkretno opredeljuje pomanjkljivosti tožnikove vloge za vsako posamezno merilo. Zavrača tudi očitke o nejasnem načinu uporabe meril. Tožba ni utemeljena.

Tožeča stranka, ki je podala prijavo na Sklop 2: Sofinanciranje projektov regionalnih središč NVO, dejanskim ugotovitvam, ki se nanašajo na posamezne pomanjkljivosti prijavljenega projekta in ki so razvidne iz izpodbijanega sklepa, ne ugovarja. Prav tako ne ugovarja konkretnemu številu točk, ki jih je njenemu projektu dodelila strokovna komisija. Ugovarja pa samemu načinu ocenjevanja in obrazloženosti ocene.

Po mnenju sodišča je izpodbijani sklep v zadostni meri obrazložen, da je sodišču omogočena presoja njegove zakonitosti. Del obrazložitve sklepa je namreč tudi ocenjevalna tabela, v zvezi s katero bi tožena stranka v skladu z določbo 223. člena ZUP res morala izdati popravni sklep in z njim nadomestiti prvotno napačno poslano ocenjevalno tabelo. Sklep o popravi pomote je namreč namenjen ravno popravi očitnih pomot v odločbi, kar se je zgodilo tudi v obravnavanem primeru. Ker takšnega sklepa ni izdala, ampak je tožeči stranki pravilno ocenjevalno tabelo poslala z dopisom, je tožena stranka sicer kršila pravila upravnega postopka, kar pa ne vpliva na zakonitost konkretne odločitve. Tožeča stranka je namreč pravilno ocenjevalno tabelo nedvomno prejela, s čimer ji je bilo omogočeno učinkovito sodno varstvo. Kljub temu pa v tožbi ne uveljavlja vsebinskih ugovorov zoper oceno, ki jo je prejel prijavljeni projekt. Iz izpodbijanega sklepa je tako jasno razvidno število točk, ki jih je projekt tožeče stranke dosegel po posameznih razpisnih merilih, in s tem ocena projekta, ki jo je opravila strokovna komisija. Po presoji sodišča so pomanjkljivosti projekta, ki utemeljujejo oceno, dovolj konkretno navedene. Obrazložitev je tudi skladna z obširnejšo obrazložitvijo ocen, ki izhaja iz ocenjevalnih listov. Obrazložitev izpodbijanega sklepa je po navedenem skladna z določbo 214. člena ZUP in s prvim odstavkom 12. člena Uredbe, po katerem predstojnik neposrednega uporabnika državnega oziroma občinskega proračuna sprejme odločitev o dodelitvi sredstev, svojo odločitev pa mora obrazložiti in navesti ugotovitve ter razloge zanjo.

Ocenjevalna tabela kot sestavni del izpodbijanega sklepa je v celoti skladna z merili, določenimi v Javnem razpisu in razpisni dokumentaciji. V njej so vsebinsko navedena posamezna merila ocenjevanja, maksimalno število točk in število točk, s katerimi je bila po posameznem merilu ocenjena vloga tožeče stranke. Iz razpisne dokumentacije, ki je bila dostopna vsem prijaviteljem, tudi dovolj jasno sledi, v čem je vsebina meril, ki so po mnenju sodišča objektivno utemeljena in uporabljiva enako za vse subjekte, ki so sodelovali v postopku. Da temu ni tako, tožeča stranka niti ne zatrjuje. Posamezno merilo je tako razdeljeno na več sklopov, ki so opisno opredeljeni v nekaj stavkih, in sicer tako, da so naštete vse zahteve, ki jih mora izpolnjevati projekt za dosego maksimalnega števila točk. V tovrstnih zadevah pa je sodišče pri preizkusu dejanskih kriterijev zadržano, zato se ni spuščalo v primernost strokovne presoje meril pri ocenjevanju projekta tožeče stranke.

Neutemeljen je tudi ugovor o neskladnosti Poslovnika komisije z merili Javnega razpisa. Javni razpis v poglavju 13.1 določa, da bo postopek izbire vlog na podlagi poslovnika o delu strokovne komisije za izvedbo javnega razpisa, vodila strokovna komisija, ki jo imenuje predstojnik Ministrstva za notranje zadeve. Javni razpis torej ne vsebuje konkretnejših določil glede postopka ocenjevanja prispelih vlog, ampak glede postopka izbire in ocenjevanja projektov napotuje na Poslovnik. Slednji v 13. členu določa, da vsako prispelo vlogo na podlagi ocenjevalnega lista ločeno ocenita dva člana strokovne komisije. Skupna ocena vloge pa je povprečje dveh ocen ocenjevalcev. Takšen način ocenjevanja vlog je pogost pri postopkih javnih razpisov in je po mnenju sodišča skladen z določili Javnega razpisa. V konkretnem primeru je iz ocenjevalnih listov razvidno, da je posamezen ocenjevalec vlogi dodelil točke, kot so predvidene v Javnem razpisu, torej cele točke. Le skupna oziroma končna ocena je povprečje dveh ocen, kar po mnenju sodišča zagotavlja večjo objektivnost ocenjevanja in enako obravnavo vseh prijaviteljev. Ravno zagotavljanje enakosti oziroma enakih možnosti udeležencev pa je bistvo postopkov javnih razpisov. Ocenjevanje vloge po navedenem ni bilo nezakonito, temveč povsem skladno z določili Javnega razpisa.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Ker so dejanske okoliščine, na katerih sloni odločitev, med strankama nesporne, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.