Jedro

Izražanje o dejstvih mora temeljiti na dobri veri, na podlagi preverljivih dejstev, informacije morajo biti točne in zanesljive ter pridobljene v skladu s standardi novinarske etike.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije stroške za odgovor na pritožbo.

Obrazložitev

1. Izhodišče obravnavane odškodninske zadeve je članek, ki ga je na svojih spletnih straneh objavila tožena stranka. V tem članku tožnik nastopa z imenom in priimkom, v njem pa so trditve o dejstvih. Tako je bilo zapisano, da naj bi tožnik, ki ga že lovita slovenska policija in Interpol, umoril srbsko turbofolk pevko in njenega fanta, manekena . Tožnik naj bi najprej ubil pevko, nato manekena, v mrtvo naj bi tudi penetriral, nato pa pištolo položil tako, da bi izgledalo kot samomor zaljubljenega para. V članku tožena stranka še pojasnjuje, da naj bi o vsem tem že pisali srbski mediji.

2. Ker je sodišče prve stopnje kot nesporno ugotovilo, da trditve o teh dejstvih niso resnične, hkrati pa je v dokaznem postopku presodilo, da tožena stranka ni imela utemeljenega razloga, da bi verjela v resničnost objavljenega, je tožbenemu zahtevku za objavo opravičila ugodilo, denarnemu odškodninskemu zahtevku pa je ugodilo delno in sicer do višine 3.000,00 EUR. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo še o pravdnih stroških.

3. Proti sodbi se pritožuje tožena stranka. Sklicuje se na vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP (1) in sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek tožnika zavrne. Podredni pritožbeni predlog je, naj sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Trdi, da je sodišče nepravilno in nelogično zaključilo, da tožena stranka ni imela utemeljenega razloga verjeti v resničnost vsebine objavljenega članka. Sklicuje se na to, da so tudi ostali mediji nasedli medijskemu ponaredku. Tožena stranka je po elektronski poti prejela zelo dober medijski ponaredek, ki po svoji vsebini ni oporekal objavam srbskih medijev na spletu. Medijskemu ponaredku je tako npr. nasedla tudi stran X in tudi stran Y. 4. Pritožnica opozarja, da je tožnik še istega dne, v relativno kratkem času po objavi članka, ugotovil, da spornega članka ni več na spletni strani tožene stranke. Zato meni, da je nelogičen zaključek, da bi zaradi objave tega članka trpel kakršnokoli škodo. Poleg tega bi lahko že v marcu 2010 od vseh spletnih stranki, kjer se nahajajo sporne navedbe, zahteval, da se te odstranijo, pa tega ni storil. Dalje meni, da je s tem, ko je tožena stranka umaknila sporni članek s svoje spletne strani, pretrgala vzročno zvezo med ravnanjem toženke in nastalo škodo. Stališče sodišča, da naj bi ravno ravnanje toženke predstavljalo pravno upošteven vzrok za nastanek škode, ni razumljivo. Za vsebine, ki so jih objavile ostale spletne strani, toženka ne more odgovarjati.

5. Sicer pa meni, da zaradi zgolj dvourne objave spornega članka tožnik že ni mogel trpeti škode takšnega obsega, kot ustreza prisojeni odškodnini.

6. V zaključku pritožbe ta napada še obrestni del. Trdi, da so tudi poštni delavci le ljudje, ki delajo napake, zato naj bi priporočena pošiljka ne bila dokaz, da je tožnik res podal odškodninski zahtevek toženi stranki in da je tožena stranka tak poziv na plačilo tudi prejela.

7. Pritožba je bila vročena tožniku. Ta je nanjo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

8. Pritožba ni utemeljena.

9. Pritožbeno sodišče je že v uvodu širšega dela obrazložitve povzelo bistveno vsebino spornega članka. Med strankama ni sporno, da gre za neresnične trditve. Srž spora je bila zato, ali je tožena stranka ravnala v skladu s standardi profesionalne novinarske etike, torej skrbno in ali je imela utemeljen razlog verjeti v resničnost objavljenih trditev. Ugotovljeno je bilo, da je tožena stranka po elektronski poti prejela obvestilo, na podlagi katerega je zasnovala trditve v spornem članku. Ugotovljeno je tudi bilo, da je tožena stranka ob prejemu elektronske pošte s strani svojega vira preverjala po spletnih straneh srbskih medijev, ali so trditve točne ali ne. Spletnih objav, ki bi potrjevale vsebino prejetega elektronskega sporočila, tožena stranka ni našla. Prav tako se ni obrnila na tožnika in od njega ni skušala dobiti izjave. Članek je kljub vsemu še istega jutra priobčila na svoji spletni strani, hkrati pa nadaljevala s poizvedovanjem o objavljenih trditvah. Ko se je po nekaj urah izkazalo, da trditve o dejstvih niso resnične, je sporni članek s svoje spletne strani umaknila.

10. Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje in v pretežni meri sprejema tudi razloge, ki takšno odločitev utemeljujejo. Zgolj na načelni ravni se pritožbeno sodišče ne strinja z deklariranim izhodiščem v zaključku 11. točke obrazložitve, češ da v primeru neresnične objave tehtanje med pravico do osebnega dostojanstva in pravico do časti in dobrega imena na eni strani ter pravico do svobode izražanja na drugi strani, ni potrebno. Tudi v tem primeru je, kot vselej, kadar se soočita dve nasprotujoči si ustavni pravici, tehtanje potrebno – le da je v takšnem primeru način vrednotenja razmeroma enostaven in sumaren (bistveno lažji, kakršen je sicer uveljavljen strogi test sorazmernosti).

11. Ker je sodišče prve stopnje vrednotenje vsebinsko v nadaljevanju opravilo in to v vsem zahtevanem obsegu, je uvodoma opisano nesoglasje pravnih stališč, nepomembno.

12. Izhodišče vrednotenja, ki ga je sodišče prve stopnje opravilo, je strnjeno v vprašanju: ali je tožena stranka ravnala skrbno in odgovorno ter imela zato utemeljen razlog verjeti v resničnost trditev o dejstvih. Z razlogi sodišča prve stopnje glede tega vprašanja (16., 17. in 18. točka obrazložitve) pritožbeno sodišče v celoti soglaša. 13. Pritožnik je namreč objavil članek zgolj na podlagi elektronskega sporočila svojega vira. V članku so trditve, ki vsebujejo hude obtožbe na račun tožnika, namreč trditve o dvojnem umoru in spolnem občevanju z umorjenko, s truplom. Ker je to tožena stranka storila, ne da bi poprej preverila resničnost teh dejstev in ne da bi skušala dobiti tožnikovo izjavo oziroma ker je to tožena stranka storila kljub temu, da preverjanje srbskih spletnih časnikov trditev njenega vira ni niti najmanj potrdilo, je tudi po presoji pritožbenega sodišča ravnala neskrbno in s stališča novinarske etike neodgovorno. S tem je nedopustno posegla v tožnikove osebnostne pravice.

14. Takšen pravni sklep je skladen tako s sodno prakso slovenskega nacionalnega sodišča (2) kot tudi prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (3) (ESČP). ESČP jasno loči položaj svobode izražanja, ko gre za vrednotne sodbe, in položaj, ko gre za trditve o dejstvih. Izražanje o dejstvih (trditve) mora temeljiti na dobri veri, na podlagi preverljivih dejstev, informacije morajo biti točne in zanesljive ter pridobljene v skladu s standardi novinarske etike (4).

15. Več kot očitno je, da ravnanje tožene stranke, ki je trditve o tožniku objavila, kot se reče, na pamet, ni bilo skrbno in odgovorno ter skladno s standardi, ki jih je izoblikovalo ESČP. 16. Tožena stranka tudi v pritožbi takšnih ugotovitev ne uspe omajati. Ko trdi, da je po elektronski pošti prejela zelo dober „medijski ponaredek“, ne spodbija ugotovitev, da v nadaljevanju ni ravnala skrbno in v skladu z novinarsko etiko, marveč je nepreverjene trditve raje mahoma in neučakano objavila na spletu.

17. Pritožbene trditve o tem, da so neresnično zgodbo objavili tudi drugi mediji, nasprotujejo drugačnim (in pravilnim) dejanskim ugotovitvam v izpodbijani sodbi (20. točka obrazložitve).

18. V nadaljnjem delu pritožbe se tožena stranka ukvarja z vprašanjem vzročne zveze in obsega škode v luči dejstva, da je bil članek še istega dne (po nekaj urah – koliko natančno tudi po presoji pritožbenega sodišča ni bistveno) umaknjen. Naknadni umik je morda preprečil, da bi bil obseg škode še hujši, ni pa mogel izbrisati tistega, kar je bilo že storjeno. Če bi veljala teza pritožnika, potem do posega v osebnostne pravice prek radia ali televizije v predspletnem času načeloma sploh ne bi moglo priti. To seveda ne drži. Poleg tega je splošno znano, kaj pomeni to, da je neka informacija enkrat naložena na svetovnem spletu. Ta informacija namreč prek spletnih iskalnikov, njegovih predpomnilnikov in drugih spletnih strani, metastazira po svetovnem spletu. Ne glede na to pa je odločilno to, da so bile tožnikove osebnostne pravice že ranjene. Prepričljive so tudi dejanske ugotovitve o obsegu njegove notranje škode (23. do 25. točka obrazložitve).

19. Prisojena odškodnina je po prisoji pritožbenega sodišča materialnopravno ustrezna (179. člen OZ (5)).

20. Pritožbeno sodišče pa nazadnje sprejema tudi dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil toženec pozvan k plačilu odškodnine (27. točka obrazložitve) 18.5.2010 in da je pošto prejel 19.5.2010. Pritožbena navedba, češ da se tudi priporočena pošiljka lahko izgubi, ker so poštni delavci le ljudje, je pavšalna in neresna. Zadošča odgovor, da je priporočena pošiljka z zadostno visoko stopnjo verjetnosti izkazala, da je toženec opomin prejel in da so zato 4.6.2010 pričele teči zakonske zamudne obresti.

21. Ker pritožba ni utemeljena, obenem pa niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo. Procesno pooblastilo je podano v 353. členu ZPP.

22. Tožeča stranka z vložitvijo odgovora na pritožbo ni uveljavljala razlogov, ki bi v primeru utemeljenih pritožbenih razlogov tožene stranke, lahko vplivali na njen procesni položaj. Ker je tako, stroški za odgovor na pritožbo za to pravdo niso bili potrebni ter jih pritožbeno sodišče v skladu s 155. členom ZPP ni priznalo.

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo; ter še poznejše spremembe osnovnega predpisa)

(2) Primerjaj že v izpodbijani sodbi citirano odločbo Vrhovnega sodišča, opr. št. II Ips 658/2004 s 7. decembra 2006

(3) Primerjaj zadevo Shabanov in Tren proti Rusiji, 5433/02 z dne 14. 12. 2006

(4) Glej 40. točko obrazložitve citirane sodbe ESČP. (5) Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001)