Jedro

Že iz samega besedila 631. člena OZ je razvidno, da mora sicer izvajalčeva terjatev izvirati iz istega pravnega posla, kot terjatev podjemnika do izvajalca. Kakšna ožja povezava podjemnikove terjatve z izvajalčevo terjatvijo se glede na 631. člen OZ ne zahteva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 4.855,60 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je zahtevala plačilo 734.296,00 EUR na temelju 631. člena OZ.

2. Prvostopenjsko sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da sta 25. 8. 2010 tožena stranka kot naročnik na eni strani in H. d. d. ter G. d. d. na drugi strani, sklenila Pogodbo za gradnjo Doma starejših občanov in oskrbovanih stanovanj - N. (priloga B2). Tožena stranka je bila naročnik. Za navedeno pogodbo pa bo pritožbeno sodišče uporabljalo poimenovanje "Gradbena pogodba". Dne 27. 8. 2010 je bil sklenjen še Aneks št. 1 k Gradbeni pogodbi (priloga B3). Nobena od izvajalk po Gradbeni pogodbi ni stranka v tem postopku.

3. Dne 27. 9. 2010 je G. kot odstopnik s P. d. o. o. kot prevzemnikom sklenil Pogodbo o globalnem fiduciarnem odstopu terjatev (priloga B9, prvostopenjska sodba, r. št. 17). Na temelju te pogodbe je odstopil svojo terjatev do tožene stranke (ki jo je imel na temelju Gradbene pogodbe) v višini 200.000,00 EUR. O fiduciarnem odstopu terjatev je bila tožena stranka obveščena šele 25. 1. 2011 (17).

4. Dne 6. 10. 2010 je bila sklenjena pogodba med G. (kot naročnikom) in tožečo stranko kot podjemnikom. Z njo se je tožeča stranka izdelala k izdelavi, dobavi in vgradnji 144 sanitarnih kabin (kopalnic; priloga A6) proti plačilu. Dne 13. 12. 2010 sta G. in H. kot odstopnika (v zavarovanje) sklenila z banko X d. d. (v nadaljevanju: X) Pogodbo o odstopu terjatev v zavarovanje št. 337/10 (priloga B8). X je bila prevzemnik terjatev. Pogodba je bila istega dne sklenjena še v obliki notarskega zapisa (priloga B37). O odstopu v zavarovanje sta dne 15. 12. 2010 H. in G. obvestila toženo stranko (priloga B8; glede podrobnosti gl. Prilogo št. 1 z dne 15. 12. 2010). Preostanek svojih obveznosti iz Gradbene pogodbe je tožena stranka izpolnila v stečajno maso G. 5. Kasneje, dne 26. 1. 2011 je tožena stranka odstopila od gradbene pogodbe z H. in G. Odstop je začel učinkovati 5. 2. 2011. 6. Dne 7. 2. 2011 je tožeča stranka na toženo stranko naslovila zahtevek za plačilo treh začasnih situacij v skupnem znesku 734.296,00 EUR (priloga A27). Za te situacije je trdila, da so potrjene.

7. Dne 11. 2. 2011 je G. obvestila tožečo stranko, da je tožena stranka s 5. 2. 2011 odstopila od Gradbene pogodbe in da naj se v 8 dneh zglasi pri G. na gradbišču, da opravita predajo del in naredita končni obračun. To sporočilo je prvostopenjsko sodišče razumelo kot (smiselni) odstop od pogodbe (prvostopenjska sodba, r. št. 25). Končni obračun ni bil nikoli narejen.

8. Dne 8. 3. 2011 je tožena stranka plačala 250.000,00 € X (priloga B38, prvostopenjska sodba, r. št. 20). Dne 11. 3. 2011 je poslala X "Navodila za izpolnitev obveznosti po pogodbi o odstopu terjatev v zavarovanje (priloga A39) in sicer, da naj plača 1.650.000,00 EUR njej (prvostopenjska sodba, r. št. 17).

9. Dne 4 4. 2011 se je začel stečajni postopek nad G., približno mesec dni kasneje (13. 5. 2011) pa še nad H. 10. Po presoji prvostopenjskega sodišča je začel odstop terjatev v korist P. za toženo stranko učinkovati 25. 1. 2011. Od tedaj najprej je bila dolžna tožena stranka plačati 200.000,00 EUR v korist P. (prvostopenjska sodba, r. št. 22). Odstop terjatev v korist X je začel učinkovati že 15. 12. 2010. 11. Po presoji prvostopenjskega sodišča zahtevek tožeče stranke ni bil utemeljen tudi zato, ker terjatev G. do svojega naročnika (ki je v tem sporu tožena stranka) ni dospela. Na dan 16. 3. 2011 terjatve G. v višini 584.484,00 € še niso zapadle. Ročnost preostalih terjatev v višini 193.860,00 € pa je bila nad 30 dni. Tako je prvostopenjsko sodišče sklepalo iz kontne kartice z dne 16. 3. 2011 priloga A60). To pa je po presoji prvostopenjskega sodišča pomenilo, da se to lahko nanaša tudi na terjatve, ki so zapadle med 7. 2. 2011 in 16. 3. 2011, to je, že po postavitvi neposrednega zahtevka tožeče stranke toženi stranki (prvostopenjska sodba, r. št. 26).

12. Kot nadaljnji razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka je prvostopenjsko sodišče navedlo, da tožeča stranka ni dokazala, da je v trenutku postavitve njenega neposrednega zahtevka toženi stranki obstajala terjatev G. do tožene stranke za plačilo točno teh del. Zahtevek je torej zavrnilo tudi zato, ker ni bilo t. i. koneksnosti (prvostopenjska sodba, r. št. 27). Poleg tega pa naj bi tožeča stranka določenih del v zvezi s sanitarnimi kabinami sploh ne izvršila, kar naj bi bil dodaten razlog za zavrnitev zahtevka (prvostopenjska sodba, r. št. 28).

13. Menica G., ki jo je G. izročila toženi stranki (priloga A51), je po presoji prvostopenjskega sodišča dospela šele 25. 11. 2011. Tožena stranka menice pred 25. 11. 2011 ni mogla unovčiti, od 25. 11. 2011 naprej pa tudi ne zaradi začetka stečajnega postopka. Tožena stranka zato ne more biti odgovorna iz civilnega delikta.

14. Zoper prvostopenjsko sodbo je vložila pritožbo tožeča stranka. V pritožbi je navedla, da je v razmerju med pravdnima strankama predvsem pomembna pogodba o odstopu terjatev z X. V njej naj bi bilo določilo, po katerem je lahko tožena stranka izpolnjevala svoje obveznosti H. in G. do prejema drugačnih navodil s strani X d. d. Takšna navodila naj bi X dala šele s pismom z dne 11. 3. 2011, ki naj bi ga poslala po telefaksu 13. 3. 2011. Dne 7. 2. 2011 naj bi bila tožena stranka še dolžnik H. in G. Sicer naj bi bila pogodba o odstopu terjatev sklenjena že 15. 12. 2010, toda do 14. 3. 2011 naj bi bili njeni učinki odloženi. Do takrat naj bi tožena stranka ne bila ničesar dolžna plačati X. Prvostopenjskemu sodišču očita, da ni upoštevalo novejše sodne prakse, npr. odločbe VS RS, opr. št. III Ips 96/2014. 15. Pritožnica meni tudi, da je nepravilna presoja prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka ni dokazala zapadlosti terjatve tožeče stranke. Nepravilna naj bi bila tudi odločitev, kolikor se nanaša na koneksnost. Koneksnost naj ne bi bila predpostavka za uporabo 631. člena OZ. Zmotna naj bi bila tudi presoja prvostopenjskega sodišča, da naj bi tožeča stranka ne opravila vseh del. Tožeča stranka naj bi namreč svoj zahtevek postavila na temelju potrjenih situacij. V pritožbi tožeča stranka zanika uveljavljanje svojega zahtevka na temelju civilnega delikta. Pritožba na koncu še omenja plačilo na temelju menice. Meni, da je sodišče spregledalo vpliv stečaja na razna zavarovanja terjatev.

16. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. V obširnem odgovoru na pritožbo je nasprotovala posameznim pritožbenim navedbam. Zahtevala je povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

17. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zavrnilo, prvostopenjsko sodbo pa potrdilo na temelju 353. člena ZPP.

18. Podizvajalec in naročnik ne skleneta pogodbe. Medsebojno jo sklepajo na eni strani naročnik in izvajalec, na drugi strani pa izvajalec in podjemnik. Gre za dve medsebojno neodvisni pogodbi, ki sta lahko gradbeni pogodbi, ali pa podjemni pogodbi. Podjemnikov zahtevek do naročnika lahko v vsakem primeru, ne glede na vrsto pogodbe, temelji le na 631. členu OZ. Podjemnik lahko zahteva izpolnitev svoje terjatve, ki jo sicer ima do izvajalca, od naročnika. Za to pa mora biti izpolnjenih več predpostavk. Tako mora izvajalec podjemnikovo terjatev pripoznati. Poleg tega pa mora biti terjatev samega izvajalca do naročnika obstoječa in tudi že zapadla. Že iz samega besedila 631. člena OZ je razvidno, da mora sicer izvajalčeva terjatev izvirati iz istega pravnega posla, kot terjatev podjemnika do izvajalca. Kakšna ožja povezava podjemnikove terjatve z izvajalčevo terjatvijo se glede na 631. člen OZ ne zahteva.

19. Očitno je, da je zakonodajalec s 631. členom OZ skušal izboljšati podjemnikov položaj. Hkrati pa tudi ni nobenega razloga, zaradi katerega bi moral biti pravni položaj samega naročnika zaradi 631. člena OZ kaj slabši, kot bi bil, če te določbe ne bi bilo. Naročnik torej pač ni dolžan podjemniku izpolniti nič več in nič drugače, kot je sicer dolžan samemu izvajalcu.

20. Zaradi lažjega razumevanja zapisanega pritožbeno sodišče še dodaja, da se podjemnik pogosto imenuje tudi podizvajalec, posebej še v gradbeništvu. V tej zadevi pa je bila tožeča stranka nedvomno v pravnem položaju podjemnika ("podizvajalca"), tožena stranka pa naročnika. Izvajalec je bil G., nad katerim se je 4. 4. 2011 začel stečajni postopek.

21. Za uspeh z zahtevkom na temelju 631. člena OZ morajo biti izpoljnjene vse predpostavke. Dve od predpostavk nista bili izpolnjeni, kot bo v nadaljevanju še obrazloženo.

22. Pritožbeno sodišče je pravni pomen odstopa terjatve s "Pogodbo o odstopu terjatev v zavarovanje št. 337/10" z dne 13. 12. 2010 z notarskim zapisom presodilo enako kot pred njim že prvostopenjsko sodišče. Pogodba o odstopu terjatve je bila sklenjena nepogojno. Po svoji pravni naravi je razpolagalni pravni posel, s katerim so terjatve obeh izvajalcev (H. in G.) prešle na prevzemnika, to je, na X Pogodbi je bila dodana še Priloga št. 1. Z njo je bil dolžnik (tožena stranka) obveščena o sami pogodbi in o njeni vsebini (gl. prvi odstavek Priloge št. 1). Obveščena pa je bila še o tem, da mora plačevati po 250.000,00 EUR mesečno X, začenši s februarjem 2011, in končavši s septembrom 2011, če bodo terjatve obeh izvajalcev utemeljene (gl. zadnji odstavek v Prilogi št. 1). Ne drži pritožbena navedba, da do 14. 3. 2011 ni bil G. dolžan banki ničesar izplačati. Sicer pa je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je tožena stranka plačala 8. 3. 2011 X 250.000,00 EUR (prvostopenjska sodba, r. št. 20). Te ugotovitve pa pritožnica niti ne poskuša izpodbiti. Očitno je s tem plačilom tožena stranka zgolj izpolnjevala to, kar je bilo določeno v Prilogi št. 1, kar je vse obrazložilo že prvostopenjsko sodišče v svoji sodbi v r. št. 20. 23. Z drugim odstavkom Priloge št. 1 je X dovolila, da tožena stranka kljub sklenjeni pogodbi o odstopu terjatev izpolnjuje obveznosti iz odstopljenih terjatev H. in G., razen v višini po 250.000,00 EUR mesečno, ali pa "v primeru drugačnega navodila" s strani X. Takšno navodilo je X po telefaksu poslala 14. 3. 2011. 24. S Pogodbo o odstopu terjatve v zavarovanje št. 337/10 sta torej H. in G. nepogojno razpolagala s terjatvijo, in sicer v korist X. S tem pa je terjatev prešla iz premoženja H. in G. v premoženje X. X je sicer s to terjatvijo potem delno razpolagala naprej, v korist H. in G. To pa je lahko storila prav zato, ker je prej ta terjatev prešla v njeno premoženje. Če ne bi bilo tako, bi bil 2. odstavek Priloge št. 1 brez učinka. Učinkoval je prehod terjatev že 13. 12. 2011. 25. Ko je torej tožeča stranka postavila svoj zahtevek na temelju 631. člena OZ, v premoženju G. že ni bilo več takšne terjatve iz gradbene pogodbe, iz katere bi tožena stranka dolgovala kaj G. Ena od predpostavk za utemeljenost zahtevka po 631. členu OZ torej ni bila izpolnjena. Že to je povsem dovolj za zavrnitev tožbenega zahtevka.

26. Ker je tožena stranka dolgovala plačilo za opravljene storitve še naprej, je izpolnila svoje preostale obveznosti s plačilom v stečajno maso izvajalca (G.). Nepravilno je mnenje tožeče stranke, da ima v izvajalčevem stečaju vselej prednost terjatev podizvajalca pred učinki stečaja (pritožba, str. 5). Odločbe, na katero se sklicuje pritožba (opr. št. VS RS, III Ips 96/2016) tako ni mogoče razumeti. Bistvo te odločbe je zgolj v tem, da je odgovorila na vprašanje, ali lahko zaradi izvajalčevega stečaja podjemnik še naprej zahteva izpolnitev svoje terjatve naravnost od naročnika. Mnenje VS RS je, da lahko (nav. sodba, r. št. 9 in 11). Tega mnenja se je držala že prvostopenjska sodba.

27. Pritožnica se je v svoji pritožbi sicer obširno izrazila o zapadlosti svoje terjatve v razmerju do G. (pritožba, str. 6). V pritožbi je nasprotovala ugotovitvam in mnenju prvostopenjskega sodišča v r. št. 24 in 25. Prvostopenjsko sodišče se je v dveh odstavkih ukvarjalo z zapadlostjo terjatve tožeče stranke do izvajalca. Te okoliščine pa so za odločitev pravzaprav nebistvene. Da bi bila tožeča stranka s svojim zahtevkom uspešna, bi morala biti tudi terjatev izvajalca (G.) do naročnika (tožene stranke) že zapadla. Tako je odločilo VS RS že v več odločbah, nazadnje npr. v odločbi z opr. št. III Ips 88/2017, r. št. 21. Prvostopenjsko sodišče pa je presodilo, da terjatev ni zapadla (prvostopenjska sodba, r. št. 26).

28. Ključne za odločitev v tej zadevi pa so ugotovitve prvostopenjskega sodišča o zapadlosti terjatev izvajalca (G.) do tožene stranke. Ugotovitev prvostopenjskega sodišča v r. št. 26 sodbe o stanju na kontni kartici in o zapadlosti terjatev izvajalca do tožene stranke pritožnica sploh ne izpodbija, niti ne očita, da je prvostopenjsko sodišče spregledalo kakšno pomembno trditev, ali opustilo izvedbo kakšnega dokaza v zvezi z zapadlostjo. Pritožba tako sploh ne izpodbija ključnih ugotovitev in presoje prvostopenjskega sodišča v r. št. 26. Kontno kartico G. za D. in še nekatere okoliščine omenja pritožba sicer v zadnjem odstavku na str. 8. Ni pa jasno, kaj želi s tem sklicevanjem pravzaprav sploh doseči, saj povezuje kontno kartico z menico. Na ugotovitve o zapadlosti je pritožbeno sodišče vezano. Te ugotovitve pa so: 584.484,00 EUR terjatev 16. 3. 2011 še ni zapadlo. 193.860,00 EUR pa je imelo zapadlost nad 30 dni. Prvostopenjsko sodišče pa ni za nobene od teh terjatev ugotovilo, kdaj so zapadle. Tega pritožba ne izpodbija.

29. Tudi pravni položaj presoja pritožbeno sodišče enako, kot pred njim že prvostopenjsko sodišče. Ker terjatve G. do tožene stranke še niso zapadle, tožeča stranka tudi ni mogla z uspehom uveljavljati svojega zahtevka do tožene stranke.

30. Ne drži niti mnenje pritožnice, da so z odpovedjo Gradbene pogodbe s strani naročnika, in iz odpovedjo med izvajalcem (G.) in podjemnikom (tožečo stranko) sklenjene pogodbe s strani izvajalca, samodejno zapadle obveznosti obeh strank. Zapadlost zahtevkov zaradi odpovedi Gradbene pogodbe (sklenjene med izvajalcem in toženo stranko kot naročnico) se je ravnala po Gradbeni pogodbi sami, in po OZ. Glede tega ni pritožba navajala ničesar. Ker tožeča stranka ni bila pogodbena stranka Gradbene pogodbe, odpoved te pogodbe ni imela nobenega neposrednega vpliva na veljavnost pogodbe, ki jo je sklenila z izvajalcem. Tudi obratno velja: odpoved pogodbe, ki jo je sklenila z izvajalcem, ni mogla vplivati na zapadlost terjatev izvajalca iz Gradbene pogodbe.

31. Ker že dve predpostavki za uspešno uveljavljanje zahtevka na temelju 631. člena OZ nista bili podani, je prvostopenjsko sodišče ravnalo prav, ker ni postavilo izvedenca za ugotavljanje višine domnevnega dolga tožene stranke do izvajalca.

32. Pritožbeno sodišče bo odgovorilo še na pritožbene očitke o nepravilni odločitvi prvostopenjskega sodišča glede zapadlosti terjatev iz med tožečo stranko in izvajalcem sklenjene pogodbe. Ti sicer za odločitev niso bistveni. Po neizpodbijanih ugotovitvah je izvajalec 11. 2. 2011 obvestil tožečo stranko, da je njegovo pogodbo z naročnikom odpovedal naročnik sam. Izvajalec je tožečo stranko še pozval, naj se v 8 dneh zglasi na gradbišču, da se opravi predajo del in naredi končni obračun. Končni obračun ni bil nikoli narejen. Pritožba niti ne izpodbija teh ugotovitev, niti ne napada mnenja prvostopenjskega sodišča, da je bilo mogoče šteti izjavo z dne 11. 2. 2011 kot odpoved pogodbe. S takšno pravno presojo pa se strinja tudi pritožbeno sodišče; očitno je bilo namreč, da želi izvajalec končati pogodbo s tožečo stranko. V 5. odstavku 22. člena med tožečo stranko in izvajalcem (priloga A6) sklenjene pogodbe pa je bilo jasno določeno, da ima izvajalec (označen v pogodbi kot "naročnik") pravico odstopiti od pogodbe, če njegov naročnik odstopi od pogodbe. Posebej je bilo dogovorjeno, da je treba napraviti obračun izvršenih del in naročil; dogovorjene so bile še nadaljnje podrobnosti. S tem pa sta stranki dogovorili tudi predpostavke za zapadlost terjatev po odstopu od pogodbe, in sicer drugače kot v 111. členu OZ. To pa je seveda dopustno (2. člen OZ). Ker obračun ni bil nikoli napravljen, prvostopenjsko sodišče pa tudi ni ugotovilo, da k temu karkoli prispeval na primer izvajalec, je jasno, da tudi terjatve tožeče stranke zgolj zaradi izvajalčevega odstopa od pogodbe še niso mogle zapasti.

33. Nerazumljiva so pritožbena izvajanja v zvezi z menico. Pritožbeno sodišče se glede tega sklicuje na obrazložitev prvostopenjskega sodišča, ki je obširna, in tudi pravno pravilna.

34. Prav tako nerazumljiva je pritožba v zvezi z deliktno odgovornostjo tožene stranke (pritožba str. 8, 2. odstavek). Najprej pritožnica meni, da svojega zahtevka sploh ni poskušala utemeljiti na deliktnem pravnem temelju. Potem pa v zadnjem delu 2. odstavka navaja, da naj bi tožena stranka kršila dolžno skrbnost, ker ni plačala terjatve tožeče stranke iz treh začasnih situacij in ker je vplačala preostali dolg v stečajno maso G.. To pa prav kaže na to, da je tožeča stranka vendarle še želela utemeljiti svoj zahtevek s 131. členom OZ. Ker pa je tožena stranka ravnala v celoti pravno pravilno, je jasno, da ne more biti odgovorna za takšno ravnanje niti na temelju 131. člena OZ.

35. Ostali pritožbeni razlogi, kolikor so sploh razumljivi, ne morejo več vplivati na izid tega postopka, zato na njih pritožbeno sodišče ne bo odgovarjalo.

36. Pritožbeno sodišče je moralo odločiti še o stroških pritožbe (1. odstavek 165. člena ZPP). Ker pritožba ni bila uspešna, pritožnica ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odstavek 154. člena ZPP).

37. Pač pa mora povrniti stroške odgovora na pritožbo. Glede na vrednost spornega predmeta je upravičena do povrnitve zahtevanih 3.960,00 EUR (tar. št. 3210 ZOdvT), do 20,00 EUR po tar. št. 6002 in do DDV od vsote prejšnjih dveh postavk. Skupaj je upravičena do povrnitve 4.855,60 EUR. Ta znesek bo morala pritožnica povrniti v 15 dneh od vročitve te odločbe. Če bo s plačilom zamudila, bo morala plačati še zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ). Teči bodo začele z zamudo, torej s šestnajstim dnevom od vročitve te odločbe.