Jedro

Prijava terjatve v stečajnem postopku pretrga njeno zastaranje zgolj do tiste višine, do katere je bila s strani stečajnega upravitelja priznana, oziroma če je bila prerekana, zgolj do tiste višine, do katere je bila terjatev ugotovljena v ustreznem postopku, na katerega je bil napoten upnik.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v obsodilnem delu (1. do 4. točka izreka) razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da mora vsaka tožena stranka plačati tožeči stranki znesek 6.805,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini glavnice, skupaj pa so dolžne tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 3.511,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek, ki se je nanašal na zamudne obresti, je sodišče zavrnilo.

Zoper takšno odločitev se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožujejo toženke. Uveljavljajo vse pritožbene razloge in naslovnemu sodišču predlagajo, da izpodbijano sodbo spremeni in v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke ter ji naloži nerazdelno povrnitev pravdnih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude, podrejeno pa da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba meni, da se sodišče do nekaterih ugovorov toženih strank sploh ni opredelilo, zaradi česar sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Sodba tako ne daje jasne ocene o tem, na kakšni podlagi je tožeča stranka izpolnila obveznost glavnega dolžnika do posojilodajalca. Tožeča stranka bi lahko zahtevala izpolnitev od drugotožene stranke zgolj na podlagi njene izjave v zvezi z zavarovalno pogodbo, v zvezi s to izjavo pa tožena stranka zatrjuje ničnost, saj je prava ter zavarovalniških in finančnih poslov neuka stranka, zato nikakor ne more nastopati v vlogi "pozavarovatelja" v razmerju do zavarovalnice. Vztraja tudi na ugovoru zastaranja. Meni, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejstva, da je bila prijavljena terjatev tožeče stranke v stečajnem postopku delno prerekana ter da tožeča stranka ni vložila tožbe na ugotovitev celotne prerekane terjatve, kot jo vtožuje s tožbo. Določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) o prenehanju teka zastaralnega roka do zaključka stečaja se lahko nanašajo zgolj na tiste terjatve glavnega dolžnika, ki so bile prijavljene in nato prerekane oziroma v zvezi s katerimi je bila vložena ustrezna tožba. Tega pa v konkretnem primeru tožeča stranka ni storila, zato je napačna ugotovitev sodišča, da je bila terjatev v višini 324.047,40 DEM prijavljena v stečajnem postopku, zaradi česar je bilo zastaranje pretrgano. Sodišče se tudi ni opredelilo do predloga za postavitev izvedenca finančne stroke, ki ga je predlagala tožena stranka. Ponavlja razloge za ničnost poroštvene izjave tretjetoženke. Izpodbija oceno sodišča, da so toženci solidarni poroki (za to ugotovitev sodišče ni navedlo razlogov) ter podaja ugovor plačane terjatve. Sodišče je namreč napačno ugotovilo, da plačila drugih dolžnikov - porokov ne vplivajo na obveznost toženih strank, češ da je terjatev le ena. Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je tožeča stranka tudi izrecno priznala, da je prejela več plačil od drugih porokov, vendar se ni hotela izjasniti o stanju terjatev. Sodišče je zato zagrešilo bistveno kršitev pravil postopka, saj ravnanja tožeče stranke ni ocenilo na podlagi pravil o dokaznem bremenu. Iz podatkov v spisu tudi izhaja, da so se priče po vložitvi tožb s tožečo stranko poravnale in ji nekaj plačale, tožnik pa je določeno poplačilo dosegel tudi v stečajnem postopku. Sodišče je tudi napačno štelo, da je tožeča stranka dokazala črpanje posojila. V škodo tožene stranke ni izvedlo dokaza v zvezi z ugotavljanjem, kakšen del sporne neplačane terjatve predstavlja glavnica po posojilni pogodbi in kakšen del predstavljajo obresti. Tožene stranke so namreč ugovarjale, da se je njihova obveznost nanašala na glavnico in ne na obresti ter da je nekatere obroke posojila poravnal dolžnik, zato se je njihova obveznost ustrezno zmanjšala. Njihova odgovornost za obresti bi bila v nasprotju z načelom določnosti poroštvene izjave. Tožene stranke pa ponavljajo tudi ugovor opustitve ustreznih zavarovanj s strani tožnika kot upnika. Priglašajo pritožbene stroške.

Na vročeno pritožbo je pravočasno odgovorila tožeča stranka, ki naslovnemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka.

Pritožba je utemeljena.

Treba je namreč pritrditi pritožbenim navedbam tožnika, da je prvostopenjsko sodišče nepravilno uporabilo določbo 1019. člena ZOR, in sicer njegov 3. odstavek. Navedena določba - v skladu s katero pretrganje zastaranja terjatve nasproti glavnemu dolžniku učinkuje tudi nasproti poroku, če je bilo zastaranje pretrgano zaradi kakšnega upnikovega ravnanja pred sodiščem zoper glavnega dolžnika, in za kar se v skladu s 115. členom Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (v nadaljevanju ZPPSL) šteje tudi prijava terjatve v stečajnem postopku - je namreč treba razlagati v zvezi z določbo 389. člena ZOR, ki izrecno določa, da se šteje, da zastaranje z zgoraj opisanimi dejanji ni bilo pretrgano, če upnik umakne tožbo ali odstopi od takega dejanja (1. odstavek 389. člena ZOR) oziroma če je bila upnikova tožba ali zahteva med drugim zavržena ali zavrnjena (2. odstavek 389. člena ZOR). Prvostopenjsko sodišče bi se zato moralo - razen do golega dejstva prijave terjatev v stečajno maso, na podlagi katerega je materialnopravno zmotno zaključilo o pretrganju zastaranja celotne vtoževane terjatve - opredeliti tudi do nadaljnjih pravnoodločilnih dejstev v zvezi z ugovorom zastaranja porokovih obveznosti za poplačilo neporavnanih dolgov stečajnega dolžnika, tj. do katerega zneska so bile prijavljene terjatve v stečajnem postopku priznane oziroma če so bile prerekane, ali je zanje tožnik vložil ustrezno tožbo, in do katerega zneska so mu bile v pravdi tudi priznane. Zgolj v tem delu je namreč mogoče upoštevajoč 389. člen ZOR šteti, da je bilo njihovo zastaranje zoper glavnega dolžnika in posledično tudi zoper njegove poroke (1. odstavek 1019. člen ZOR) pretrgano z dnem njihove prijave v stečajno maso. Zaradi napačne uporabe materialnega prava prvostopenjsko sodišče navedenih odločilnih dejstev ni ugotavljalo, dejansko stanje pa je posledično ostalo nepopolno ugotovljeno.

Pritožbeno sodišče je zato moralo prvostopenjsko sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Glede na naravo stvari in okoliščine primera namreč postopka ne more dopolniti samo, saj bi sicer moralo odločati o vprašanjih, ki predstavljajo samostojne in zaključene pravne celote.

Razveljavitev odločitve o stroških je posledica odločitve o glavni stvari, odločitev o pritožbenih stroških pa je sodišče druge stopnje pridržalo za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).

V novem sojenju naj prvostopenjsko sodišče upoštevajoč zgoraj obrazložena izhodišča primarno ugotovi vsa dejstva, ki so pomembna za odločitev o ugovoru zastaranja. Če bo ugotovilo, da ugovor ni utemeljen, pa naj presoja še utemeljenost ostalih s strani pravdnih strank uveljavljenih trditev. Pri tem naj ugovor opustitve zavarovanj preizkusi tudi v smislu določb 1012. člena ZOR.