Jedro

Nova škoda je tista škoda, ki izvira iz škodnega dogodka, v zvezi s katerim je bila že prisojena odškodnina, pa v času sojenja ni bilo gotovo, ali bo nastala, in če bo, kakšen bo njen obseg. Za novo škodo gre takrat, kadar ob priznanju prve škode oziroma odmere odškodnine zanjo ta še ni bila znana in njenega nastanka ni bilo mogoče predvideti, kljub temu pa se je kasneje pojavila, pri čemer mora biti dodatna škoda taka, da niti tožnik niti zavezanec za plačilo odškodnine zanjo nista mogla vedeti in nikakor ne predvideti njenih posledic.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna: plačati tožeči stranki odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 3.750,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 1. 2015 dalje do plačila, zavrnilo pa zahtevek za znesek 25.250,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka) in povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 314,70 EUR in v višini 879,86 EUR, ki jih mora nakazati na račun sodišča prve stopnje, vse v 15 dneh po prejemu pisnega odpravka sodbe, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. in III. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 1.575,40 EUR, v 15 dneh po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka), v presežku pa zavrnilo zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti (V. točka izreka).

2. Tožena stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu iz razloga bistvene kršitev pravil pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe razveljavi in tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne oziroma podredno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da je v predmetnem postopku sodišče odločalo o zahtevku tožeče stranke za povrnitev škode zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja in nove škode, ki naj bi jo tožeča stranka utrpela po izdaji sodbe v postopku, v katerem je bila odškodnina za škodo, ki je tožeči stranki nastala kot posledica škodnega dogodka leta 1998, že prisojena. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku za povračilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi sprememb na trebušni preponi in je tožeči stranki ob upoštevanju 50 % soprispevka dosodilo odškodnino v višini 3.750,00 EUR. Zatrjuje, da je obrazložitev sodbe v ugodilnem delu na več mestih sama s seboj v nasprotju. Navaja, da se sodišče sklicuje na ugotovitev izvedenca za medicino, da je paraliza trebušne votline zaradi poškodbe živcev zagotovo nastala med škodnim dogodkom dne 9. 10. 1998, saj je povezava med električnim udarom in poškodbo omenjenega živca znana in opisana v literaturi, v nadaljevanju pa je navedlo, da sta obe stanji, torej tako poškodba živca kot tudi paraliza trebušne prepone nastajali počasi in prikrito. Da je do poškodbe zagotovo prišlo ob električnem udaru, hkrati pa je ta poškodba nastajala počasi in prikrito, je sama s seboj v nasprotju, hkrati pa je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ker sodišče ni razjasnilo, kakšen je bil potek dogodkov, ki naj bi pripeljal do zatrjevane poškodbe tožnika. Meni, da ni jasno, katero poškodbo sodišče šteje kot pravno priznano nepremoženjsko škodo - ali gre za razmik med vzdovžnima mišicama ali za poškodbo trebušne votline in živca ter ni jasno opisalo obstoja vzročne zveze. Meni, da pravno relevantne jasne in neposredne vzročne zveze med škodnim dogodkom leta 1998 in vtoževano škodo zaradi sprememb na trebušni votlini ni in če tudi bi bila kdaj podana, je bila nedvomno pretrgana s številnimi dogodki po škodnem dogodku iz leta 1998 - kirurški posegi in preobremenitev tkiva. Navaja, da je sodišče toženi stranki prisodilo stroške postopka v znesku 1.575,40 EUR, ki jih mora povrniti tožeča stranka, vendar je v obrazložitvi sodbe sodišče obrazložilo zgolj obstoj in višino stroškov, ki jih je priznalo tožeči stranki, v zvezi s stroški, ki jih je prisodilo toženi stranki, pa ni navedlo ničesar, zato ni mogoče razbrati, katere stroške je sodišče priznalo toženi stranki in v kolikšni višini. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki niso niti nejasne niti med seboj v nasprotju, tako da je odločitev sodišča prve stopnje vsekakor mogoče preizkusiti. S svojimi pritožbenimi navedbami tožena stranka pravzaprav izraža nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje in jo izpodbija, enako kot izpodbija njegove dejanske ugotovitve in pravne zaključke, vendar je tudi ta del njene pritožbe neutemeljen.

6. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno izvedenih dokazov, ki jih je sprejelo sodišče prve stopnje in glede njene nepravilnosti nima pomislekov, soglaša pa tudi z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe.

7. V predmetnem individualnem delovnem sporu je sodišče odločalo o zahtevku tožnika za povrnitev škode zaradi bistvenega poslabšanja zdravstvenega stanja in nove škode, ki naj bi jo tožnik utrpel po izdaji sodbe v postopku, ki se je pred Okrožnim sodiščem v Mariboru vodil pod opr. št. II P 899/2000. V navedeni zadevi je bila tožniku prisojena odškodnina za škodo, ki mu je nastala kot posledica škodnega dogodka dne 9. 10. 1998, ko se je hudo telesno poškodoval pri opravljanju dela na delovnem mestu "delovodja elektro napajalnih postaj" in je zaradi udara električnega toka padel iz lestve. Pravnomočno je bilo razsojeno, da je tožena stranka tožniku za škodni dogodek odškodninsko odgovorna v obsegu 50 %, med tem ko je preostali del za škodni dogodek odgovoren tožnik sam.

8. Sodišče prve stopnje je v predmetnem sporu, upoštevaje ugotovitve izvedencev, zaključilo, da okvara na vratnem delu tožnikove hrbtenice ne izvira iz škodnega dogodka z dne 9. 10. 1998 in posledično ne predstavlja nove škode, zato je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo nepremoženjske škode v obliki poslabšanja zdravstvenega stanja na vratni hrbtenici v višini 9.750,00 EUR. Prav tako je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 2.000,00 EUR za novo nastalo škodo v obliki poslabšanja zdravstvenega stanja na obeh ušesih, saj je ugotovilo, da slabši sluh tožnika ni posledica škodnega dogodka z dne 9. 10. 1998, zlasti pa je bil znan že v času sojenja v zadevi II P 899/2000. Zavrnilo je tožnikov tožbeni zahtevek za poslabšanje zdravstvenega stanja na komolcu desne roke, ker je glede na ugotovitve sodnega izvedenca zaključilo, da tožnikovih težav s komolcem desne roke ni mogoče povezati s škodnim dogodkom z dne 9. 10. 1998, kakor tudi ne z dejstvom amputacije (druge) leve roke. Zato je zahtevek iz tega naslova v višini 3.750,00 EUR zavrnilo.

9. Po prvem odstavku 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1) mora delodajalec delavcu povrniti škodo, povzročeno pri delu ali v zvezi z delom po splošnih pravilih civilnega prava. Glede na pravnomočno zadevo opr. št. II P 899/2000 je podana odškodninska odgovornost tožene stranke v obsegu 50 % tožniku za škodo, nastalo pri škodnem dogodku dne 9. 10. 1998, ter prispevek tožnika k nastanku navedenega škodnega dogodka v obsegu 50 %. Nova škoda je tista škoda, ki izvira iz škodnega dogodka, v zvezi s katerim je bila že prisojena odškodnina, pa v času sojenja ni bilo gotovo, ali bo nastala, in če bo, kakšen bo njen obseg. Za novo škodo gre takrat, kadar ob priznanju prve škode oziroma odmere odškodnine zanjo ta še ni bila znana in njenega nastanka ni bilo mogoče predvideti, kljub temu pa se je kasneje pojavila, pri čemer mora biti dodatna škoda taka, da niti tožnik niti zavezanec za plačilo odškodnine zanjo nista mogla vedeti in nikakor ne predvideti njenih posledic.

10. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu zahtevku za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi poškodbe trebušne prepone. Upoštevalo je ugotovitve sodnega izvedenca, da je do povečanja razmika med vzdolžnima mišicama na sprednji strani trebušne stene pri tožniku najverjetneje prišlo zaradi preobremenitve veznega tkiva med obema mišicama v sled neprimerne drže in kirurških posegov po poškodbi, ki so zmanjšali raztegljivost dela trebušne stene. Takšen razmik med vzdolžnima mišicama pa po ugotovitvah sodnega izvedenca običajno ne povzroča posebnih težav, razen estetskih, ki pa v primeru tožnika niso v ospredju zato pomembneje ne zmanjšujejo kakovosti njegovega življenja. Iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca pa izhaja, da je paraliza trebušne prepone zaradi poškodbe živca, ki oživčuje prepono na levi strani, zagotovo nastala med škodnim dogodkom dne 9. 10. 1998, saj je povezava med električnim udarom in poškodbo tega živca znana in opisana v literaturi. Pomembna pa je tudi ugotovitev izvedenca, da pojava obeh navedenih sprememb, torej poškodbe živca in paralize trebušne prepone ni bilo mogoče pričakovati ob normalnem poteku stvari po poškodbi ali ob izdelavi izvedenskega mnenja v letu 2004, posledično pa ob izdaji sodbe v zadevi opr. št. II P 899/2000, ker je možnost trajne poškodbe živca n.phrenicus zaradi električnega udara zelo majhna. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja sta tako obe stanji nastajali počasi in prikrito, kar potrjuje tudi dejstvo, da so paralizo trebušne prepone odkrili šele tedaj, ko se je prepona dovolj raztegnila, da so postale težave z dihanjem pri tožniku zelo hude.

11. Glede na to, da je sodni izvedenec ugotovil, da v izvedenskem mnenju iz leta 2004 v oceni splošnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti in oceni stopnje invalidnosti posledice poškodbe trebušne prepone sploh niso bile upoštevane, je zato dodatno opredelil njihov samostojni prispevek, hkrati pa je opozoril na okoliščino, da posledice poškodbe trebušne stene in povečan razmik vzdolžnih trebušnih mišic nima nikakršne povezave s posledicami poškodbe trebušne prepone zaradi poškodbe živca n.phrenicus, temveč da gre za povsem ločena organa in dve povsem ločeni okvari.

12. Upoštevajoč ugotovitve sodnega izvedenca je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da predstavlja povečanje razmika med vzdolžnima mišicama na sprednji strani trebušne stene in paraliza trebušne prepone zaradi poškodbe živca novo poškodbo, ki izvira iz škodnega dogodka z dne 9. 10. 1998, ki v času sojenja v zadevi opr. št. II P 899/2000 ni bila znana, kakor tudi ni bilo gotovo, ali bo nastala in če bo, kakšen bo njen obseg. Pri tem je sodišče prve stopnje upoštevalo ugotovitve sodnega izvedenca, da povečanje razmika med vzdolžnima mišicama na sprednji strani trebušne stene pri tožniku ni povzročalo posebnih težav, razen estetskih, za katere pa tožnik ni uveljavljal denarne odškodnine. Tako je neutemeljeno in protispisno pritožbeno zatrjevanje, da ni jasno, katero poškodbo sodišče šteje kot pravno priznano nepremoženjsko škodo, ali gre za razmik med vzdolžnima mišicama ali za poškodbo trebušne votline in živca. Iz obširne obrazložitve sodišča prve stopnje, ki temelji na ugotovitvah sodnega izvedenca, jasno izhaja, da povečanje razmika med vzdolžnima mišicama na sprednji strani trebušne stene pri tožniku ni povzročalo posebnih težav, tožnik pa iz tega naslova tudi odškodnine ni uveljavljal. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo zgolj odškodnino za utrpelo nepremoženjsko škodo zaradi poškodbe trebušne prepone, ki je ni bilo mogoče pričakovati ob normalnem poteku stvari po poškodbi ali ob izdelavi izvedenskega mnenja v letu 2004, ker je možnost trajne poškodbe živca n.phrenicus zaradi električnega udara zelo majhna. Tožniku je za utrpelo nepremoženjsko škodo zaradi poškodbe trebušne prepone in ob upoštevanju lastnega prispevka k nastanku škodnega dogodka z dne 9. 10. 1998 (50 %) prisodilo odškodnino v znesku 3.750,00 EUR. Same višine prisojene odškodnine tožena stranka ne izpodbija.

13. Utemeljeno tožena stranka sicer uveljavlja, da ji je sodišče prisodilo stroške postopka v znesku 1.575,40 EUR, ki jih mora povrniti tožeča stranka, vendar iz obrazložitve sodbe ni razvidno, katere stroške je sodišče tožeči stranki priznalo. Očitno je, da je pri pisanju sodbe pomotoma izpadel odstavek o prisojenih stroških toženi stranki. Pritožbeno sodišče je na podlagi vpogleda v listine spisa, posebej v predloženi stroškovnik tožene stranke (l. št. 527 in 528) ugotovilo, da je sodišče prve stopnje toženi stranki priznalo vse priglašene stroške postopka in jih tudi obračunalo, in sicer: nagrado za postopek (po tar. št. 3100 ZOdvT) v višini 640,90 EUR, nagrado za narok (po tar. št. 3102 ZOdvT) v višini 591,60 EUR, potne stroške Ljubljana - Celje - Ljubljana za naroke dne 2. 7. 2014, 25. 11. 2014, 20. 1. 2015 in 30. 11. 2017, in sicer v posamezni višini 57,94 EUR. Prav tako je priznalo priglašene materialne stroške (tar. št. 6002 ZOdvT) v višini 20,00 EUR in 22 % DDV, torej skupno 1.575,40 EUR.

14. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

15. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).