Jedro

ZOR drugačnega načina valorizacije dolgovane vsote domačega denarja, kot jo vsebujejo zamudne obresti po novelah ZOR iz leta 1985 (Ur.l. SFRJ 39/85) in 1989 (Ur.l. SFRJ 57/89), ne pozna. Le v tem obsegu je ZOR odstopil od načela denarnega nominalizma (394. čl. ZOR). Denarne obresti so po splošnem pojmovanju pravne teorije civilni plodovi. Slednji so korist, ki jo prinaša okoriščencu denar in ki jo ZOR v 214. čl. opredeljuje kot zamudne obresti. Kakšne drugačne koristi, ki bi jo prinašal denar, ZOR ne pozna. Zato je izključena kumulacija obeh kategorij koristi iz 214. čl. ZOR.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju postopka zavrnilo preostali del tožbenega zahtevka, s katerim je tožeča stranka po pravnomočnosti prve sodbe sodišča prve stopnje v dajatvenem delu (plačilo 81,60 SIT z zamudnimi obrestmi od 7.4.1987 dalje) uveljavljala še plačilo razlike do zneska 192.712,30 SIT z zamudnimi obrestmi od 7.5.1992. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, potem ko je zavrnilo pritožbo tožeče stranke.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. V reviziji se ne strinja z razlago 214. čl. ZOR. Zavzema se za širšo razlago tega določila. Širšo razlago omogoča besedilo tega člena, ki v primeru vračanja omogoča kumulativno vračanje tako plodov kot tudi zamudnih obresti. V konkretnem primeru bi le revalorizacija plačane glavnice skupaj z zamudnimi obrestmi tožnika postavila v enakopraven položaj. Poleg tega ZOR v 214. čl. uporablja pojem zamudnih obresti, vendar ob tem ne napotuje izrecno na določbe ZOR o zamudnih obrestih. Pojasnjuje še, da pogodba o izgradnji zaklonišča med tožnikom in tožencem sploh ni bila sklenjena.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3.odst.390.čl.ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Obseg revizijskega preizkusa se nanaša le na del, v katerem je bil tožbeni zahtevek (v nadaljevanju postopka) zavrnjen. Revizijsko sodišče se tako ni ukvarjalo s presojo utemeljenosti obogatitvenega zahtevka, temveč le z obsegom vrnitve, ko se vrača denarni znesek. Zato tudi ni več pomembno, ali je bila pogodba o izgradnji zaklonišča sploh sklenjena, ali je bila kasneje razdrta. V tem omenjenem obsegu pa se revizijsko sodišče pridružuje presoji obeh sodišč, da tožnik ni upravičen do vtoževanega revaloriziranega vnaprej plačanega zneska. ZOR namreč drugačnega načina valorizacije dolgovane vsote domačega denarja, kot jo vsebujejo zamudne obresti po novelah ZOR iz leta 1985 (Ur.l. SFRJ 39/85) in 1989 (Ur.l. SFRJ 57/89), ne pozna. Le v tem obsegu je ZOR odstopil od načela denarnega nominalizma (394. čl. ZOR). Takšna "valorizacija" pa je bila tožniku že priznana, saj iz pravnomočne sodbe sodišča prve stopnje z dne 29.6.1992 opr. št. P 199/92 izhaja, da gredo tožniku poleg zneska 81,60 SIT še zamudne obresti od dneva plačila tega zneska toženi stranki dalje. Glede revidentovega zavzemanja za gramatikalno razlago 214. čl. ZOR, po kateri bi tožnik lahko zahteval tako plačilo zamudnih obresti kot tudi plodov, kar naj bi predstavljal vtoževani revalorizirani znesek, pa mu je potrebno pojasniti, da so denarne obresti po splošnem pojmovanju pravne teorije civilni plodovi. Slednji so korist, ki jo prinaša okoriščencu denar in ki jo ZOR v 214. čl. opredeljuje kot zamudne obresti. Kakšne drugačne koristi, ki bi jo prinašal denar, ZOR ne pozna. Zato je seveda kakršna koli kumulacija obeh kategorij koristi iz pravkar omenjenega člena ZOR v konkretnem primeru izključena. Če pa revident meni, da je tožnik z vnaprejšnjim plačilom pretrpel večjo škodo od prisojenega zneska, mu je potrebno ponovno pojasniti, da ni zatrjeval obstoja svoje škode, temveč toženčevo okoriščenje.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (393.čl.ZPP).