Jedro

V sporu majhne vrednosti s pritožbo ni mogoče uveljavljati očitka zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar je povezano tudi z omejitvijo vlog, v katerih lahko pravdni stranki navajata dejstva in dokaze (452. in 453. člen ZPP) in s tem, da v nobenem pritožbenem postopku ni dovoljeno uveljavljati nedopustnih pritožbenih novot (337. člen ZPP).

Zaključek o (ne)spornosti višine vtoževane terjatve ne more pomeniti zmotne uporabe materialnega prava. Predmetni pritožbeno zatrjevani napačni zaključek sodišča prve stopnje bi lahko pomenil le morebitno relativno kršitev določb pravdnega postopka (npr. kršitev 214. člena ZPP, ker gre za zaključek o spornosti relevantnih dejstev v zvezi z višino vtoževane terjatve) oziroma očitek zmotne dokazne ocene, ki spada v okvir očitka zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (ker je sodišče prve stopnje ob spornosti višine terjatve opravilo dokazno oceno v smeri, da tožnik višine terjatve ni izkazal). Oba očitka v sporu majhne vrednosti nista dopustna pritožbena očitka, zato so obširne pritožbene navedbe v tej smeri neupoštevne in zato neutemeljene.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka mora v 8 dneh od vročitve te odločbe povrniti toženi stranki njene pritožbene stroške v znesku 242,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev ob

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom (I.) zaradi delnih umikov tožbe ustavilo postopek v delu, ki se nanaša na plačilo 211,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.6.2019 dalje do plačila, in v delu, ki se nanaša na podredni tožbeni zahtevek, (II.) zavrnilo zahtevek za plačilo 2.699,31 EUR s pripadki, ki so podrobneje opredeljeni v izreku izpodbijane sodbe, in (III.) odločilo, da je tožeča stranka (tožnik) dolžna v roku 8 dni plačati toženi stranki (toženki) 986,47 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper predmetno sodbo, ne pa tudi sklep o delnih ustavitvah postopka zaradi delnih umikov tožbe, je tožnik vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov v sporu majhne vrednosti in s predlogom, naj se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podredno, naj se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, določbe sklenjene pogodbe, saj med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je tožnik delo po vtoževanih računih opravil in toženki izročil obračune ur ter s tem izkazal izpolnjevanje obveznosti za obdobje, na katerega se nanašata računa. Med pravdnima strankama so bili sporni odpoved pogodbe in opravljanje dela po odpovedi pogodbe. Toženka priznava obveznost po obeh računih že z uveljavljanjem pobota. Gre za vrsto konkludentnih ravnanj, s katerimi toženka pripoznava oba računa. To izhaja tudi iz navedbe S. K. da račun ni bil plačan zaradi računske napake. Toženka nenazadnje v pripravljalni vlogi ugovarja višini izstavljenih računov v primarni obliki. Toženka se glede višine spreneveda in navaja obveznost tožnika po predložitvi obračunov, ki jo je tožnik vedno izpolnil. V spis res ni predložil obračuna ur in potnih stroškov kot osnove za oba računa, a zato, ker to ni bilo sporno. Toženka je v poplavi ugovorov oporekala tudi višini, vendar je šlo za pavšalno navedbo, ki nima opore v realnem svetu in življenju. Tudi na podlagi delnega plačila v višini 211,97 EUR izhaja, da je toženka računa pripoznala. Toženka brez dvoma razpolaga z obračuni ur, sicer se ne bi pogovarjala o kompenzaciji. Te okoliščine je sodišče prve stopnje prezrlo on zaradi napačne uporabe materialnega prava napačno ugotovilo dejansko stanje. Ne glede na pravila postopka in prekluzijo tožnik k pritožbi prilaga obračune ur in potnih stroškov za oba računa ter s tem izkazuje njihov obstoj. Podani sta tudi kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Sodišče prve stopnje spornega predmeta ni rešilo, rešilo je nekaj povsem drugega in nespornega. Na tako zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje je nato oprlo svojo sodbo.

3. Toženka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev neutemeljene pritožbe in povrnitev pritožbenih stroškov s pripadki. V odgovoru soglaša z razlogi sodišča prve stopnje in vsebinsko odgovarja na pritožbene očitke ter izpostavlja, da tožnik uveljavlja nedopustne pritožbene novote.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma velja opozoriti, da se sme po prvem odstavku 458. člena ZPP odločba v sporu majhne vrednosti, kakršen je tudi obravnavani spor, izpodbijati samo iz razlogov absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (drugi odstavek 339. člena ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava. Povedano drugače, predmetna sodba se ne more izpodbijati iz razlogov relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP) in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pri čemer zadnje vključuje tudi zmotno dokazno oceno sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče zato ni upoštevalo vseh pritožbenih očitkov, ki od navedenega okvira kakorkoli odstopajo. Prav tako s pritožbo v sporu majhne vrednosti ni mogoče preko očitka zmotne uporabe materialnega prava uveljavljati kršitev v zvezi z nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem. Gre za opcijo, ki jo ima v sporu majhne vrednosti, ob ugotovitvi, da gre za zmotno uporabo materialnega prava, ki je rezultirala v nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, le pritožbeno sodišče samo (drugi odstavek 458. člena ZPP).

6. Skladno s tem, da v sporu majhne vrednosti s pritožbo ni mogoče uveljavljati očitka zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar je povezano tudi z omejitvijo vlog, v katerih lahko pravdni stranki navajata dejstva in dokaze (glej 452. in 453. člen ZPP), in s tem, da v nobenem pritožbenem postopku ni dovoljeno uveljavljati nedopustnih pritožbenih novot (glej 337. člen ZPP), pritožbeno sodišče ni upoštevalo k pritožbi predloženih listin (obračunov ur in potnih stroškov v prilogah od A10 do A18) in z njimi povezanih pritožbenih trditev.

7. Bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Predmetni očitek se nanaša na formalne pomanjkljivosti sodbe in ne na njeno (ne)pravilnost v smislu uporabe materialnega prava in ugotavljanja dejanskega stanja. Takšnih pomanjkljivosti izpodbijana sodba, ki jo je vsekakor mogoče preizkusiti nima. Sodišče prve stopnje je ob zaključku o spornosti višine vtoževane terjatve presodilo, da tožnik višine vtoževane terjatve ni niti pojasnil niti izkazal, zato je tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo in utemeljeno ni presojalo s strani toženke uveljavljanega procesnega pobotnega ugovora. Da je bila višina vtoževane terjatve sporna, ni zaključek, ki bi lahko pomenil zmotno uporabo materialnega prava in omenjeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Ob takšnem zaključku sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno presojati ostalih spornih vprašanj (npr. o odpovedi pogodbe in o procesnem pobotnem ugovoru), saj so le-ta postala pravno nerelevantna in njihova rešitev ne more vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

8. Bistvena kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (tako imenovana protispisnost) je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Gre le za napačen prenos vsebine dokaza v sodbo, kar se sodišču prve stopnje ni pripetilo in je predmetni pritožbeni očitek neutemeljen.

9. Tožnik s pritožbo relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki je tudi sicer v sporu majhne vrednosti nedopusten pritožbeni očitek, in kakšne druge absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne uveljavlja. Kot je bilo že pojasnjeno zaključek o (ne)spornosti višine vtoževane terjatve ne more pomeniti zmotne uporabe materialnega prava. Predmetni pritožbeno zatrjevani napačni zaključek sodišča prve stopnje bi lahko pomenil le morebitno relativno kršitev določb pravdnega postopka (npr. kršitev 214. člena ZPP, ker gre za zaključek o spornosti relevantnih dejstev v zvezi z višino vtoževane terjatve) oziroma očitek zmotne dokazne ocene, ki spada v okvir očitka zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (ker je sodišče prve stopnje ob spornosti višine terjatve opravilo dokazno oceno v smeri, da tožnik višine terjatve ni izkazal). Oba očitka v sporu majhne vrednosti nista dopustna pritožbena očitka, zato so obširne pritožbene navedbe v tej smeri neupoštevne in zato neutemeljene. V kolikor tožnik s pritožbo morebiti izpostavlja institut pripoznave dolga iz 364. člena Obligacijskega zakonika (ko se sklicuje na delno plačilo enega izmed računov in na uveljavljanje pobota, ki je upoštevaje prerekanje višine terjatve očitno eventualni procesni pobotni ugovor), pa velja še dodati, da tudi v tej smeri materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno, saj pripoznava dolga nima vsebine, ki ji jo pripisuje tožnik. Treba je namreč opozoriti na ustaljeno stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, da ima pripoznava dolga omejen doseg. Ta je povezan zlasti z zastaranjem (ter še z nekaterimi drugimi instituti), ne pomeni pa pripoznava dolga samostojnega pravnega temelja za plačilo pripoznane terjatve. Temelj za plačilo ostaja osnovno pogodbeno razmerje in zato pripoznava dolga sama po sebi ne jemlje pravice do uveljavljanja vseh ugovorov iz razmerja, na katerega se pripoznava nanaša.2

10. Ker drugih pritožbenih trditev tožnik ni podal, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus izpodbijanje sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V postopku na prvi stopnji po uradni dolžnosti upoštevnih postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče ni našlo in tudi zmotna uporaba materialnega prava ni podana. Iz dejanskih ugotovitev, ki so razvidne iz prvostopenjske sodbe, zato jih pritožbeno sodišče na tem mestu ne bo ponavljalo, je razvidno, da je prvostopenjsko sodišče v konkretni zadevi materialno pravo pravilno uporabilo. Prav tako je pravilna tudi odločitev prvostopenjskega sodišča o povrnitvi stroškov.

11. Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Tožnik, ki s pritožbo ni uspel in pritožbenih stroškov niti ni priglasila, mora toženki povrniti njene stroške v zvezi s potrebnim odgovorom na pritožbo. Toženki se prizna (priglašenih) 325 točk za odgovor na pritožbo, 6,5 točk materialnih stroškov (2% nagrade do 1000 točk) in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke (glej 12., 13. in 14. člen Odvetniške tarife) v višini 0,60 EUR skupaj znaša 242,66 EUR.

1 Podobno tudi VS RS v odločbah III Ips 33/2007 z dne 24.3.2009 in III Ips 60/2016 z dne 25.10.2016 ter VSL v odločbi II Cp 1991/2017 z dne 6.12.2017.