Jedro

Prodajalčeva odgovornost za pravne napake preneha s potekom prekluzivnega roka, v katerem lahko kupec uveljavlja sankcije za pravne napake. Izjemo, če je tretji začel spor, preden je ta rok iztekel, je potrebno razlagati zožujoče. Primer, ko kupčev kupec toži svojega prodajalca (sedaj tožnika)na vračilo kupnine na podlagi jamčevanja za pravne napake, je po svoji naravi takšen, da sodi pod splošno pravilo in ne vsebuje pravnorelevantnih dejstev, ki bi bila po svojih značilnostih izjema glede na splošno pravilo. Pod izjemo glede na splošno pravilo lahko uvrstimo le spor med lastnikom vozila in tožnikom zaradi vrnitve vozila ali ugotovitve lastninske pravice oziroma spor o pravici, ki izključuje ali zmanjšuje kupčevo lastninsko pravico. Zaradi uveljavljanja zahtevka na vračilo kupnine kupčeva lastninska pravica ni bila izključena, pač pa je bila izključena iz razloga, ker je imel lastninsko pravico na stvari nekdo tretji. Tretji v smislu 508. člena ZOR kot tudi 515. člena ZOR je samo tisti, ki ima bodisi lastninsko bodisi zastavno ali kakšno drugo pravico, nobene podlage pa v zakonu ni za razlago, da bi bil tretji oseba, ki uveljavlja zahtevek iz jamčevanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je s tožbo zahteval vračilo kupnine 14.700 DEM, nato pa je svoj zahtevek modificiral na plačilo 8.010,20 EUR (prej 15.700 DEM oz. 1.919.564,3 SIT) z obrestmi, ki tečejo od 30.8.1995 do plačila, po obrestni meri, po kateri se obrestujejo hranilne vloge v EUR na vpogled, povrnitev pravdnih stroškov 130.055 SIT (sedaj 542,71 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.11.2000 do plačila in povrnitev sodne takse za pritožbo zoper sodbo v zadevi P 176/96 30.794 SIT (sedaj 128,50 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.12.2000 do plačila. Trdil je, da naj bi 30.8.1995 sklenil prodajno pogodbo za osebni avtomobil Peugeot letnik 1992 za ceno 14.700 DEM. Pred nakupom naj bi bil avtomobil registriran na ime S. O., ki je bil tudi naveden kot prodajalec, dejansko pa ga je tožniku prodal toženec, ki se je za S. O. podpisal na prodajno pogodbo. Nadalje je zatrjeval, da naj bi tožnik avtomobil prodal E. M., ki so mu ga kriminalisti zasegli, ker naj bi bil predmet kaznivega dejanja. S sodbo P 167/96 naj bi Okrajno sodišče na Jesenicah razsodilo, da je tožnik dolžan vrniti E. M. kupnino 15.700 DEM na podlagi odgovornosti za pravno napako. S. O. in toženec naj bi vstop v pravdo P 167/96 odklonila. Toženec bi kot posrednik pri sklenitvi prodajne pogodbe moral poznati pravne napake stvari, ki jo je prodajal. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 14.700 DEM z obrestmi po obrestni meri, po kateri se obrestujejo hranilne vloge v DEM na vpogled, od 30.8.1995 do plačila. Štelo je, da je tožnik 18.12.2000 vloženo tožbo vložil prepozno. Enoletni prekluzivni rok je po stališču sodišča začel teči z vložitvijo tožbe zoper sedanjega tožnika v letu 1996, tako da je imel tožnik možnost vložiti tožbo v letu 1997. Poziv tožencu za vstop v pravdo P 167/96 ne pomeni, da je takrat pričel teči enoletni rok, niti ni ta rok pričel teči z vročitvijo sodb v pravdi P 167/96 v letih 2000 in 2001. Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo. Strinjalo se je s prvostopenjskim sodiščem, da je uveljavljanje kupčeve pravice iz jamčevanja za pravne napake časovno omejeno na eno leto od dneva, ko je kupec zvedel za pravico (četudi neznanega) tretjega. Tretji v smislu drugega odstavka 515. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ št. 29/78 do 57/89, v nadaljevanju ZOR) ni E. M., ampak nosilec lastninske pravice, ki izključuje kupčevo pravico, torej tisti, kateremu je bilo vozilo ukradeno in predrugačeno. Tožnik ne trdi, da bi E. M. začel proti njemu uveljavljati pravdo zaradi uveljavljanja lastninske pravice. Ne gre za situacijo, ki bi terjala uporabo zakonske analogije. Tožnikova pravica do sodnega varstva ni bila odvisna od razsodbe v sporu proti E. M.. Prodajna pogodba je bila zaradi obstoja pravne napake razdrta po samem zakonu in toženec bi (ob izpolnjenih drugih pogojih) moral tožniku vrniti kupnino, ne pa zneska iz sodbe P 167/96. Odločitev v tej pravdi ne izključuje uveljavljanja odškodninskega zahtevka zoper osebe, ki so tožniku s protipravnim ravnanjem povzročile škodo. Zoper to sodbo je tožnik vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Sodišče bi moralo E. M. šteti za tretjega v smislu drugega odstavka 515. člena ZOR. E. M. je vložil tožbo zoper tožnika (kot svojega prodajalca) enako kot tretji. Tožnik je toženca pozval, naj vstopi v pravdo. Tožnik je storil vse, kar so mu omogočali predpisi in za kar je imel pravni interes. Tožnik ni bil upravičen zahtevati vračila kupnine z jamčevalnim zahtevkom, še preden je moral sam na podlagi pravnomočne sodbe plačati E. M., ker bi bil v tem primeru neupravičeno obogaten in bi sodišče njegov zahtevek zavrnilo. Za vložitev tožbe ni imel pravnega interesa. Njemu vozilo ni bilo zaseženo, od njegove prodaje pa je imel še denar. Sodišče bi lahko ugodilo zahtevku iz naslova odškodninske odgovornosti toženca, saj ni vezano na pravno podlago tožbenega zahtevka. Podane so predpostavke odškodninske odgovornosti: prodaja vozila s strani toženca tožniku (škodno dejanje), plačilo po pravnomočni sodbi P 176/96 – vračilo kupnine (škoda), tožnik je prodal vozilo s pravno napako, za katero ni vedel, to vozilo pa je nevede kupil od toženca (VZ), toženec je ravnal najmanj malomarno, ker je tožniku prodal ukradeno vozilo (odgovornost). Tožniku je bila škoda znana, ko je sodba P 167/96 postala pravnomočna (17.10.2001). Pred tem tožbe ni mogel vložiti, ker mu škoda še ni nastala in ni mogel poznati njenega obsega. Ni pa niti imel pravnega interesa, ker vozilo ni bilo odvzeto njemu, ampak E. M.. Splošni triletni rok je začel teči s pravnomočnostjo sodbe P 167/96 in je bila tožba vložena pravočasno. Pritožbeno sodišče ni obrazložilo, zakaj ni presojalo zahteve na temelju odškodninske odgovornosti. O tem niti prvostopenjska sodba nima razlogov. V tem delu se izpodbijanih sodb ne da preizkusiti. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencu, ki nanjo ni odgovoril. Revizija ni utemeljena. Revizijsko sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so jasni in med seboj skladni. Zakaj pritožbenemu sodišču ni bilo treba presojati utemeljenosti zahtevka na temelju odškodninske odgovornosti, bo pojasnjeno v nadaljevanju. Bistveni elementi konkretnega dejanskega stanu (kot sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje) so naslednji: – toženec je izročil tožniku vozilo, tožnik pa je tožencu plačal kupnino, – tožnik je vozilo prodal E. M., ki so mu ga kriminalisti kasneje zasegli, – vozilo je bilo ukradeno in predrugačeno, – vozilo ni bilo vrnjeno lastniku, – po sodbi Okrajnega sodišča na Jesenicah P 167/96 je moral tožnik E. M. vrniti kupnino, pravdne stroške in plačati sodno takso, – toženec ni vedel, da je vozilo ukradeno, – toženec pa se o vstopu v pravdo P 167/96 ni izjasnil. Kupec sklepa prodajno pogodbo, da bi na stvari pridobil lastninsko pravico. Prodajalec mu je dolžan omogočiti pridobitev te pravice v celoti. Vendar pa lahko lastninska pravica v celoti pripada tretji osebi ali pa ima tretja oseba samo nekatera upravičenja, ki jih vsebuje pravica, ki bi jo naj pridobil kupec. Stvar, ki jo kupuje kupec, je lahko v lasti tretjega ali pa ima n. pr. tretji pravico uporabe in pobiranja plodov v naslednjih 5 letih (v prvem primeru je pravica kupca izključena, v drugem pa omejena). Skratka, za pravno napako (508. člen ZOR) gre, če na predmetu izpolnitve obstoji neka pravica tretje osebe ali neka javnopravna omejitev, ki kupcu onemogoča, da v polnem obsegu pridobi tisto pravico ali pravice, ki bi jih moral pridobiti skladno s pogodbo. Kupčeva pravica iz pravnih napak ugasne po enem letu od dneva, ko je zvedel za pravico tretjega. Če pa je tretji začel spor, preden je ta rok iztekel, kupec pa zahteval od prodajalca, naj kot intervenient stopi vanj, ugasne kupčeva pravica šele po šestih mesecih po pravnomočno končanem sporu (515. čl. ZOR). Prodajalčeva odgovornost za pravne napake torej preneha s potekom prekluzivnega roka, v katerem lahko kupec uveljavlja sankcije za pravne napake. Izjemo, če je tretji začel spor, preden je ta rok iztekel, je potrebno razlagati zožujoče. Primer, ko kupčev kupec (M.) toži svojega prodajalca (tožnika) na vračilo kupnine na podlagi jamčevanja za pravne napake, je po svoji naravi takšen, da sodi pod splošno pravilo in ne vsebuje pravnorelevantnih dejstev, ki bi bila po svojih značilnostih izjema glede na splošno pravilo. Tudi, če bi toženec v tem postopku sodeloval, tožniku v sporu z M. ne bi mogel pomagati niti toženec zoper M. nima pravice oziroma zahtevka, ki bi »odpravil« M. pravico zoper tožnika oziroma stvar oprostil take pravice. Na vozilu ima lastninsko pravico tretji. Pod izjemo glede na splošno pravilo lahko uvrstimo le spor med lastnikom vozila in tožnikom zaradi vrnitve vozila ali ugotovitve lastninske pravice oziroma spor o pravici, ki izključuje ali zmanjšuje kupčevo lastninsko pravico. Zaradi uveljavljanja zahtevka na vračilo kupnine kupčeva lastninska pravica ni izključena, pač pa je izključena iz razloga, ker ima lastninsko pravico na stvari nekdo tretji. Po presoji revizijskega sodišča je pravilna materialnopravna presoja, da v konkretnem primeru ni prišlo do podaljšanja prekluzivnega roka za uveljavljanje jamčevalnih sankcij. Glede na okoliščine primera, ko so kriminalisti zasegli vozilo M., se lahko šteje, da je tožnik izvedel za lastninsko pravico tretjega (lastnika vozila), takrat, ko ga je M. o tem obvestil. To obvestilo bi moral tožnik šteti za zadosten podatek, da bi lahko uveljavljal svoje pravice proti tožencu. Takrat je tožnik napako že lahko ugotovil. V sporu P 167/96 tretji (lastnik) ni uveljavljal svoje lastninske pravice, spor ni bil med sedanjim tožnikom in lastnikom o tem, ali pravica tretjega (lastnika) obstoji, ali torej obstoji napaka, oziroma ni šlo za vrnitveni zahtevek. Šlo je za sodno uveljavljanje jamčevalnega zahtevka M. zoper tožnika kot prodajalca. Tretji v smislu 508. člena ZOR kot tudi 515. člena ZOR je samo tisti, ki ima bodisi lastninsko bodisi zastavno ali kakšno drugo pravico, nobene podlage pa v zakonu ni za razlago, da bi bil tretji oseba, ki uveljavlja zahtevek iz jamčevanja. Tako ne more priti do podaljšanja roka v breme toženca. Ker lastnik avta svoje pravice sodno ni uveljavljal, jamčevalni rok pa je potekel, ne da bi tožnik uveljavil svoj zahtevek, mu je pravica ugasnila. Tožnik je skušal plačilo uveljaviti tudi na podlagi toženčeve odškodninske odgovornosti za škodo, ki mu je nastala zaradi vračila kupnine M.. Gre za škodo, ki je posledica tožnikovih razpolaganj s stvarjo na temelju zaupanja, da vozilo nima napake. Stališče sodne prakse je, da je odpravo te škode mogoče zahtevati samo z uporabo jamčevalnih zahtevkov. Te pa je mogoče uveljavljati samo, če so izpolnjene predpostavke prodajalčeve odgovornosti za (pravne) napake(1). Pravila odgovornosti za pravne napake (kot posebne vrste poslovne odškodninske odgovornosti) izključujejo uporabo splošnih pravil o poslovni odškodninski odgovornosti. Ker tožnik zahtevka ni uveljavljal v roku enega leta, je izgubil tako pravico iz prvega odstavka 510. člena ZOR (v povezavi s 497. členom ZOR), kot tudi pravico do povračila škode iz tretjega odstavka 510. člena ZOR. Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlog ni podan. Zato je revizijsko sodišče zavrnilo tožnikovo neutemeljeno revizijo in z njo tudi priglašene stroške. Op. št. (1): N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), s. 253. Glej tudi načelno stališče, zvezna skupna seja, 6.-7.11.1985, Poročilo II/85, str. 3): Kupec, ki ni pravočasno in pravilno obvestil prodajalca o napaki stvari, izgubi pravice iz 1. odst. 488. čl. ZOR, kot tudi pravico do povračila škode zaradi kršitve pogodbe iz 2. odst. 488. čl. ZOR, razen če mu zakon pod določenimi pogoji izrecno ne priznava te pravice tudi v primeru, ko prodajalca ni obvestil o napaki. Pravico do povračila škode, ki jo je zaradi napake kupec stvari pretrpel na drugih svojih dobrinah (čl. 488/3 ZOR) pa lahko uveljavlja po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti, tudi če prodajalca o napaki ni obvestil. Glej še načelno pravno mnenje, občna seja VSS, 15.-16.12.1986, Poročilo II/86, str. 47: Naročnik, ki prevzemnika posla (podjemnika) ni pravočasno in pravilno obvestil o napaki izvršenega dela, izgubi jamčevalne zahtevke (pravice zahtevati odpravo napake ali znižati plačilo ali razdreti pogodbo) in tudi pravico do odškodnine za škodo, ki jo je na sami stvari, ki je predmet pogodbe, pretrpel zaradi napake na izvršenem delu (618., 619. in 620. člen ZOR), razen če zakon ne določa drugače (npr. 617. člen ZOR). Pravico do povrnitve škode, ki jo je zaradi napake na izvršenem delu pretrpel na drugih svojih dobrinah, lahko naročnik uveljavlja po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti, tudi če prevzemnika posla (podjemnika) ni obvestil o napakah na izvršenem delu (3. odst. 488. člena v zvezi s 3. odst. 121. člena ZOR). Glej sklep VS II Ips 625/2000 in sodbo VS II Ips 666/94.