Jedro

Po 275. členu ZPIZ-1 mora oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, vrniti prejeti znesek v skladu z določbami OZ (prvi odstavek 190. člena OZ). V sporni zadevi je odpadla pravna podlaga, na podlagi katere je tožena stranka tožniku izplačala sporni znesek (prišlo je do preplačila predčasne pokojnine), zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 25. 8. 2012 (pravilno: 28. 5. 2012) in št. ... z dne 20. 11. 2012 (I. tč. izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (II. tč. izreka).

Zoper sodbo je tožnik vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje s stroškovno posledico. Meni, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da izpodbijani odločbi nista bili izdani v obnovi postopka. Navedeno izhaja iz izpodbijanih odločb, kar pomeni, da je omenjeno odločilno dejstvo v nasprotju z listinami v spisu, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. tč. 2. odstavka 339. člena ZPP. Sklicuje se na 263. člen ZPIZ-1, ki je določal, da odločba izdana v obnovi postopka učinkuje šele od prvega naslednjega meseca po izdaji odločbe, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti. Odločba izdana v obnovi postopka, ki je podlaga za izpodbijano odločbo ne more posegati v čas pred datum izdaje odločbe. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje glede zastaranja terjatev, in sicer poudarja, da gre v obravnavanem primeru za vračilo razlike v izplačani pokojnini. Razlika se je obračunala za obdobje od 1. 10. 2007 dalje, dejstvo, da je tožena stranka navedene zneske izplačala šele kasneje, na zastaranje terjatve ne more imeti vpliva. Skladno z določbami Obligacijskega zakonika namreč občasne terjatve zastarajo v 3 letih od zapadlosti vsake posamezne terjatve, ne od njihovega dejanskega plačila. Poudarja, da zneski pokojnine zapadejo mesečno, in da je pri zastaranju potrebno upoštevati dan, ko bi posamezni znesek moral biti plačan, in ne dan, ko je bil dejansko plačan. Meni, da je napačno tudi stališče prvostopenjskega sodišča, da gre v obravnavanem primeru za verzijski zahtevek.

ZPIZ-1 na uporabo določb o neupravičeni pridobitvi napotuje le v primeru, ko je bil določen znesek izplačan brez vsake pravice (verzija), ne pa tudi v primeru kasneje odpadle pravne podlage (kondikcija). Napačno je tudi stališče, da v primeru verzijskega zahtevka ni potrebno ugotavljati obsega dosežene koristi. Poudarja, da je sredstva kot pošten porabnik porabil za lastno preživljanje in z njimi ne razpolaga več. Ni mogoče govoriti o obogatitvi, saj mu ni ostala nikakršna uporabna vrednost. Obogaten je namreč lahko le tisti, ki še vedno razpolaga z obogatitvijo. Poraba sredstev za lastno preživljanje torej ne pomeni povečanja vrednosti premoženja, niti ni mogoče govoriti o koristi, ki bi jo iz preveč plačanih zneskov pokojnine, lahko objektivno pridobil. Poudarja, da gre za spor v zvezi z vračilom domnevno preveč plačanega zneska, ki je običajni zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve, ki se obravnava v rednem postopku po določbah Obligacijskega zakonika. V postopku uveljavljanja zahtevka iz naslova neupravičene pridobitve je tožena stranka d olžna dokazati, da je bil tožnik obogaten brez pravnega temelja, oziroma, da je nekaj prejel glede na podlago, ki je kasneje odpadla.

Pri tem je bila tožena stranka dolžna dokazati tudi, da ni vedela, da zneska ni dolžna plačati.

Tožena stranka v postopku ni dokazovala ničesar, od navedenega, temveč je z izpodbijano odločbo ugotovila domnevno preplačilo. Zneska iz naslova neupravičene pridobitve tako ni mogoče zahtevati z odločbo, temveč bi tožena stranka povračilo preveč plačanih zneskov morala zahtevati s tožbo, izpodbijano odločbo pa bi bilo potrebno odpraviti skladno s predlogom tožnika. S takšnim kršenjem določb postopka ga je sodišče prve stopnje v nasprotju z zakonom prikrajšalo za možnost enakopravnega sodelovanja v postopku, onemogočeno mu je bilo pošteno sojenje, kar predstavlja kršitev 22. in 23. člena Ustave RS. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Prav tako ni podana absolutna bistvena kršitev določb ZPP po 15. tč. 2. odstavka 339. člena ZPP, saj o odločilnih dejstvih ne obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004; v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 20. 11. 2012, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 28. 5. 2012. S slednjo je tožena stranka odločila, da je bilo na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 229/2010 z dne 6. 3. 2012 ugotovljeno, da je dajatev predčasna pokojnina v obdobju od 1. 10. 2007 do 30. 4. 2012 preveč izplačana. Preplačilo je nastalo v znesku 7.961,99 EUR. Tožniku je bilo naloženo, da neupravičeno izplačani znesek nakaže toženi stranki v roku 24 mesecev po prejemu odločbe. V primeru zamude se bodo zaračunavale zamudne obresti in izvedla prisilna izterjava na stroške tožnika.

Iz ugotovljenega dejanskega stanja pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je bila tožniku z odločbo št. ... z dne 11. 11. 1997 priznana pravica do predčasne pokojnine od 13. 11. 1997 dalje. Tožnik je zahteval preračun pokojnine, ker mu pri odmeri niso bile upoštevane plače, izplačane v delnicah, čeprav so bili v zvezi z njimi plačani vsi davki in prispevki. Tožena stranka je s sklepom št. ... z dne 11. 12. 2007 zavrgla tožnikovo zahtevo za ponovno odmero starostne pokojnine. Z drugostopenjsko odločbo št. ... z dne 19. 6. 2008 je zavrnila pritožbo tožnika, izrek izpodbijanega sklepa pa spremenila tako, da je zahtevo za ponovno odmero predčasne pokojnine zavrgla. Tožnik je pred sodiščem prve stopnje izpodbijal dokončno odločbo z dne 19. 6. 2008. Sodišče prve stopnje je s sodbo opr. št. Ps 1828/2008 z dne 10. 2. 2010 tožbeni zahtevek zavrnilo, pritožbeno sodišče pa je s sodbo opr. št. Psp 194/2010 z dne 13. 5. 2010 pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je sklep z dne 11. 12. 2007 in odločbo z dne 19. 6. 2008 odpravilo, toženi stranki pa naložilo, da izda novo odločbo o odmeri predčasne pokojnine, pri čemer naj pri izračunu pokojninske osnove upošteva za leta 1990, 1991, 1992 in 1993 tudi izplačila v obliki vrednostnih papirjev oziroma komercialnih zapisov. Tožena stranka je dne 22. 6. 2010 izdala odločbo št. ..., s katero je odločila, da se tožniku v zvezi s sodbo sodišča od 1. 10. 2007 dalje odmeri in izplačuje predčasna pokojnina v znesku 793,93 EUR na mesec, ki od 1. 1. 2008 dalje znaša 857,01 EUR na mesec, od 1. 1. 2009 881,86 EUR na mesec in od 1. 1. 2010 dalje 891,56 EUR na mesec. Tožniku je bilo z izrednim nakazilom 9. 7. 2010 za obdobje od 1. 10. 2007 do 30. 6. 2010 nakazanih 4.712,10 EUR, od 1. 7. 2010 do vključno aprila 2012 je prejemal pokojnino v na novo odmerjeni višini. Vrhovno sodišče RS je s sodbo opr. št. VIII Ips 229/2010 z dne 6. 3. 2012 reviziji tožene stranke ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje pa spremenilo tako, da je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožena stranka je nato z odločbo št. ... z dne 20. 4. 2012 na podlagi citirane sodbe Vrhovnega sodišča RS v obnovi postopka odločbo št. ... z dne 22. 6. 2010 odpravila.

Upoštevaje navedeno sodbo Vrhovnega sodišča RS je tožena stranka izdala še izpodbijano odločbo z dne 28. 5. 2012 o ugotovitvi preplačila ter o načinu povrnitve preveč izplačanih zneskov. V zadevi je sporno, ali je tožnik izplačani znesek dolžan vrniti toženi stranki.

Po 275. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPIZ-1) mora oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, vrniti prejeti znesek v skladu z določbami Zakona o obligacijskih razmerjih. Omenjena določba napotuje na uporabo določb Zakona o obligacijskih razmerjih oziroma sedaj Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami; v nadaljevanju: OZ) kar pomeni, da glede vračila veljajo pravila in instituti določeni v OZ.

V 190. členu OZ določa splošno pravilo pri neupravičenih pridobitvah, in sicer v 1. odstavku citiranega člena določa, da mora kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti pa v skladu s 3. odstavkom citiranega člena nastane tudi, če nekdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila, ali je pozneje odpadla. Stališče pritožbe, da ZPIZ-1 na uporabo določb o neopravičeni pridobitvi napotuje le v primeru, ko je bil določen znesek izplačan brez vsake pravice, ne pa tudi v primeru kasneje odpadle podlage, je zmotno.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča je imela tožena stranka podlago za svojo odločitev v prej citirani določbi ZPIZ-1. V sporni zadevi je odpadla pravna podlaga, na podlagi katere je tožena stranka tožniku izplačala znesek 7.961,99 EUR.

Bistvena za razsojo sporne zadeve je namreč že citirana sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 229/2010 z dne 6. 3. 2012. Vrhovno sodišče RS je namreč z omenjeno sodbo poseglo v sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Psp 194/2010 z dne 13. 5. 2010 in jo spremenilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje s katero je bil zavrnjen tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo dokončne odločbe z dne 19. 6. 2008, ter da se tožniku ponovno odmeri že uveljavljena pokojnina z vsemi uskladitvami .

S sodbo Vrhovnega sodišča RS je torej odpadla pravna podlaga (sodba pritožbenega sodišča z dne 13. 5. 2010), na podlagi katere je bil tožniku izplačan znesek 7.961,99 EUR. Gre torej za stanje, kot je opredeljeno v 3. odstavku 190. člena OZ, kar pomeni, da tožnik do navedenega zneska ni upravičen in ga je zato dolžan vrniti toženi stranki. Pritožbene navedbe, da je tožnik sredstva kot pošten prejemnik porabil za lastno preživljanje, in da z njimi ne razpolaga več, niso odločilne. Kot pravilno pojasnjuje že prvostopenjsko sodišče morebitna (ne)poštenost pridobitelja v skladu s 193. členom OZ vpliva le na začetek teka zamudnih obresti.

Zmotno je stališče pritožbe, da sta bili izpodbijani odločbi izdani v obnovi postopka. V obnovi postopka je bila namreč izdana zgolj odločba št. ... z dne 20. 4. 2012, s katero se je na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 229/2010 z dne 6. 3. 2012, odpravila odločba št. … z dne 22. 6. 2010, s katero so bili odmerjeni previsoki zneski predčasne pokojnine. Zoper odločbo št. ... z dne 20. 4. 2012, ki je bila izdana v obnovi postopka tožnik ni vložil pritožbe, kar pomeni, da je postala pravnomočna.

Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki v zvezi z zastaranjem terjatev. Terjatve iz naslova predčasne pokojnine sicer res štejejo za občasne terjatve, za katere znaša zastaralni rok, na podlagi 347. člena OZ, tri leta. Po 2. odstavku 355. člena OZ zastaranje nastopi, ko preteče z zakonom določen čas, v katerem bi bil upnik lahko zahteval izpolnitev obveznosti. Pri vprašanju, ali je terjatev tožene stranke že zastarala, pa je potrebno upoštevati tudi 1. odstavek 336. člena OZ, ki določa, da zastaranje začne teči šele prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti. Tožena stranka je pridobila pravico terjati razlike v višini predčasne pokojnine šele na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 229/2010 z dne 6. 3. 2012, četudi je razlike v višini predčasne pokojnine za obdobje od 1. 10. 2007 do 30. 6. 2010 res izplačala že 9. 7. 2010, ostale razlike pa mesečno, med 1. 7. 2010 in 30. 4. 2012. Pritožbeno sodišče je tudi že zavzelo stališče, da je za začetek teka zastaranja odločilna izdaja prvostopenjske odločbe tožene stranke o ugotovitvi preplačila.

(1)

V konkretnem primeru je bila takšna odločba izdana šele 28. 5. 2012. Zmotno je tudi stališče pritožbe, da bi morala tožena stranka povračilo preveč plačanih zneskov zahtevati s tožbo. To bi namreč pomenilo, da bi tožena stranka morala najprej izdati odločbo, s katero bi ugotovila obstoj in višino preplačila in določila rok za povrnitev le-tega. Če pa preplačilo v roku ne bi bilo vrnjeno, bi morala vložiti še tožbo. Posledično bi to pomenilo, da bi bila taka njena odločba popolnoma nepotrebna, določba 3. odstavka 275. čl. ZPIZ-1, ki izrecno določa, da zavod izda odločbo o ugotovitvi preplačila, v kateri je določen znesek preplačila in način, po katerem mu bo preplačilo vrnjeno, pa za take primere nepotrebna oz. nesmiselna. Prav tako pa tudi določba 4. odstavka istega člena, ki izrecno določa, da pritožba zoper odločbo iz 3. odstavka ne zadrži izvršitve.

Pritožbeno sodišče še poudarja, da je tako zoper odločbo z dne 20. 4. 2012, s katero je bila v obnovi postopka odpravljena odločba z dne 22. 6. 2010, (kar je pomenilo, da je tožnik še vedno upravičen do pokojnine, priznane in odmerjene v letu 1997 z uskladitvami) kot zoper izpodbijano odločbo o povrnitvi preplačila z dne 28. 5. 2012 zagotovljeno sodno varstvo (seveda po izčrpani pritožbi v postopku tožene stranke) v socialnem sporu v skladu z 58. členom ZDSS-1. Te pravice, torej pravice do sodnega varstva pa tožnik ni uporabil v primeru prvostopenjske odločbe z dne 20. 4. 2012. Sodno varstvo je torej zagotovljeno tako glede prenehanja pravice, kot tudi glede vrnitve preplačila po 275. čl. ZPIZ-1, in je torej tako odločba o ugotovitvi višine in načinu vrnitve preplačila, kot tudi odločba o prenehanju pravice (temelja) podvržena sodni kontroli v socialnem sporu. Posledično pritožba ne more uspešno zatrjevati, da mu je bila odvzeta možnost enakopravnega sodelovanja v postopku, in da mu je bilo onemogočeno pošteno sojenje.

Zaradi vsega obrazloženega se tudi pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da določba (3. odst.) 275. čl. ZPIZ-1 predstavlja pravno podlago za odločanje tožene stranke.

Enako kot sodišče prve stopnje, tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, kar pomeni, da tožnik do spornega zneska ni bil upravičen in ga je dolžan vrniti toženi stranki. S tem v zvezi so torej tudi neutemeljene pritožbene navedbe o kršitvi z Ustavo zagotovljenih pravic.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem socialnem sporu niso odločilnega pomena, prav tako pa tožnik ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajal izpodbijano sodbo, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je upoštevaje 1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP hkrati odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

(1) Sodba in sklep VDSS opr. št. Psp 608/2008 .